Objavljeno: 26.3.2019 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor April 2019

Test širokih monitorjev - Privoščimo si širši pogled!

Računalniški monitorji so naša okna v digitalne svetove, tako profesionalne in službene kot prostočasne, bolj zabavne. Kot pri marsičem pa proizvajalci tudi tu prestavljajo meje – tokrat smo si ogledali najširše primerke.

Nekoč je eden izmed Monitorjevih sodelavcev dejal, da je edini razlog, da bi kdo na pisalni mizi imel dva monitorja, pomanjkanje prostora za tri. Veliko število monitorjev je za računalničarje enostavno »seksi«. Več prostora za vse, kar počnemo, več oken, več odprtih programov, boljši pregled nad dogajanjem. Tehnika pa gre seveda naprej in tako lahko danes svoja dva monitorja ali več zamenjamo tudi za enega, ki ponuja primerljivo površino in ločljivost.

Tokrat smo se tako lotili področja t. i. »ultra širokih« monitorjev. Gre za modele, ki ponujajo razmerje stranic 21 : 9. Najdejo se celo še širši primerki, a so res redki in dragi. Že teh ultra širokih modelov je na trgu razmeroma malo, vsako podjetje ponuja le nekaj modelov. Dodatna težava pri nas je tudi zaloga, ki jo imajo distributerji, zato smo naredili bolj pregled kot pa večji primerjalni preizkus (na test, žal, nismo dobili monitorjev znamk LG, Iiyama, Samsung ali igričarskega Alienware, ki sicer spada pod Dell).

Zanimivo je seveda vprašanje oziroma izbira med več manjšimi monitorji in enim večjim. V primerjavo smo vzeli dve klasični diagonali pri teh širokih, konkretno 38 in 34 palcev, ob bok jima postavili dva klasična razmerja 16 : 9 in diagonale 27 palcev, zraven pa še tri najbolj razširjene diagonale 24 palcev. Te štiri možnosti so med seboj nekako primerljive, seveda pa imamo kup drugih kombinacij, tudi denimo enega res velikega z majhnim.

No, konkretne podatke si lahko ogledate v tabeli, med temi možnostmi nam največ uporabne površine (izražene v pikah) ponudita dva 27-palčna modela. Sledijo trije 24-palčni, takoj za petami jim je 38-palčni model, zadnji pa je seveda 34-palčnik. Kombinacija več monitorjev nam to dodatno površino pri namizni postavitvi (torej ko so monitorji postavljeni eden ob drugega) prinese le v širino.

Če k tem računu dodamo še ceno, bomo največjo površino za svoj denar dobili pri treh 24-palčnih. Tu smo v račun sicer vzeli tri klasične pisarniške monitorje nekoliko višjega ranga, a prehod k dvema 27-palčnima nam prinese 18 odstotkov več površine za 36-odstotni dvig v ceni. Opcija le enega predstavlja še večji dvig v ceni ob hkratnem zmanjšanju delovne površine.

Prednosti in slabosti

A zgodba seveda ni tako preprosta. Kombinacija več monitorjev je sicer bolj smiselna s povsem finančnega vidika, a ima en velik monitor tudi očitne prednosti. Največja je po našem mnenju manjkanje vmesnih robov. Okna lahko poljubno prestavljamo po njegovi površini, ne da se pri tem lomila čez več centimetrov široke robove dveh ali treh monitorjev. To je velika prednost pri programih, ki smo jih vajeni uporabljati v celozaslonskem načinu, saj ti ne podpirajo raztegovanja čez dva monitorja (ali več). A četudi bi to bilo mogoče, bi robovi še toliko resneje motili izkušnjo. Pri pisarniški rabi je takih programov sicer manj, najočitnejša primera sta računalniška igra in ogled videa, a tudi montaža videa in zvoka je pri večjih monitorjih zelo olajšana.

Naslednja prednost le enega monitorja je enostavnejše upravljanje, tako fizično kot programsko. Delovno okolje imamo čistejše, manj je kablov, en monitor na pisalni mizi zasede manjši del površine. Hkrati tudi odpade vprašanje, kako jih bomo več sploh priključili na grafično kartico – pri prenosnikih običajno ni druge izbire kot en velik zaslon. Pri digitalnem upravljanju pa mislimo na nastavitev le enega monitorja – manj je dela z izdelavo profila, manj z morebitnimi dodatnimi nastavitvami, barve so po vsej površini enake, svetlost nastavljamo le na enem mestu. Sami smo vajeni uporabe več monitorjev, a moramo priznati, da se nam je v času testa zdela uporaba le enega, večjega, enostavnejša in udobnejša.

Danes sta ključna vmesnika DisplayPort in HDMI, zelo pogost pa je tudi razdelilnik USB.

Pri igrah je pomislekov manj, saj večina iger ne podpira možnosti nastavitve več monitorjev, tiste, ki to ponujajo, pa zahtevajo tudi kar nekaj ukvarjanja z grafičnimi nastavitvami, da ni preveč popačenja na robovih. Za tiste, ki svoje igranje sicer oddajajo prek spleta (streaming) je morda smiselno velikemu glavnemu monitorju dodati še kakega manjšega, ki upravlja ostale programe (OBS za oddajanje, kak Discord za pogovor itd.).

Med temi možnostmi je odločitev seveda prepuščena uporabnike. Tistim, ki bi sicer radi več delovne površine, a je zanje pomembna tudi cena, je najlažje priporočiti več manjših (in cenejših) monitorjev. Izjema pa so uporabniki prenosnikov, saj imajo ti običajno na voljo le en vmesnik, v zadnjih letih HDMI, kar pomeni, da bo večji monitor privzeta izbira. Tisti, ki so pripravljeni poseči po dražji rešitvi, pa bodo z enim širokim lahko zelo zadovoljni.

Kar se tiče podprtosti ločljivosti pri grafičnih karticah novejših računalnikov ne bi smelo biti pomislekov, saj gre za ločljivosti, ki so nižje od vse bolj razširjene 4K (3840 × 2160 pik). Druga zgodba so računalniške igre, saj to, da kartica podpira neko ločljivost, še ne pomeni, da lahko pri taki ločljivosti poganja tudi igre 3D.

Za tiste, ki razmišljajo o nakupu igričarskega širokega monitorja, velja preveriti, kako dobro se grafična kartica obnese pri dani ločljivosti, torej koliko slik na sekundo lahko pričakujemo v svojih najbolj priljubljenih igrah. Nekatere igre so grafično manj zahtevne, druge bolj, seveda pa na to močno vplivajo tudi grafične nastavitve. V splošnem pri teh ločljivostih priporočamo kartice v rangu Nvidijine nove GeForce RTX 2060, kot rečeno, pa je to odvisno od različnih dejavnikov.

Nekoliko manj zahtevni bodo brez težav zadovoljni tudi z izredno priljubljeno predhodnico, torej modelom GTX 1060, ali pa AMD Radeonom RX 580, obe sta cenejši od tristo evrov. Seveda pa velja preveriti tudi, ali naše priljubljene igre sploh podpirajo konkretno ločljivost monitorja. Pri novejših ne bi smelo biti težav, pri starejših pa bi jih že lahko imeli.

FreeSync, G-Sync, potrebujem kaj od tega?

O tehnologijah FreeSync in G-Sync smo pri Monitorju sicer že pisali (članek Igranje brez anomalij, maj 2016), a vseeno velja ponoviti glavne značilnosti. V osnovi gre za tehnologiji, ki uskladita hitrost izrisovanja slike na računalniškem monitorju s hitrostjo, ki jo za izris uporablja grafična kartica.

Ti dve hitrosti po navadi nista usklajeni, sploh ker hitrost grafične kartice ves čas niha glede na dogajanje v igri. Pri igrah se to kaže v obliki trganja, opaznega predvsem pri ravnih črtah. Težava je v tem, da zaslon med risanjem slike od grafične kartice dobi ukaz za izris naslednje – v tem primeru preneha izrisovati prvo in takoj preide na drugo. To nekoliko omili starejša funkcija V-Sync, a je zelo omejena pri frekvencah.

Problema sta se lotila tako Nvidia kot AMD, prva s tehnologijo G-Sync, drugi pa s FreeSync. Nvidijina tehnologija je zaprta, potrebuje nekaj namenske elektronike, vgrajene v monitor, proizvajalci morajo za njeno uporabo Nvidii tudi nekaj malega plačevati. FreeSync pa je odprtokoden in brezplačen za uporabo, to se pozna tudi pri tržnem deležu, saj je pred nekaj leti prehitel Nvidio.

Velja omeniti, da je Nvidia pri svojih novejših kartic (GTX serije 10, torej 1060, 1070, itd., ter RTX serije 20) prek gonilnika tudi omogočila podporo za standard AMD FreeSync, a deluje le na redkih FreeSync monitorjih.

Preizkus

Ogledali smo si pet različnih monitorjev, tri poslovne (Dellova U3818DW in U3419W ter Fujitsujev B34-9 UE) ter dva igričarska (Acerjev Predator X34 in AOC Agon AG352QCX). Diagonale vseh so zelo podobne, Dellov U3818DW ponuja 38 palcev, AOC 35 palcev, ostali trije pa vsi 34. Oba igričarska modela sta bolj agresivno oblikovana, Dellova sta sivinsko zadržana, Fujitsu pa je živahnejše, bele barve. AOC je tu malo poseben, saj ponuja šest osvetljenih trakov na zadnji strani, ki jim lahko s programsko opremo tudi spremenimo barve (ali pa jih seveda ugasnemo).

Fizično so vsi zelo kakovostno izdelani, vsi ponujajo dovolj trdna stojala, kar je pri teh dimenzijah še posebej pomembno, saj so morebitni tresljaji na robovih še toliko bolj očitni in moteči. Seveda imajo vsi tudi klasično možnost montaže na druga stojala ali okvirje prek standarda VESA. Obstoječa stojala sicer vsa ponujajo možnost dviga in spusta ter nagiba v vertikalni in horizontalni smeri (torej vrtenje). Zaradi širin pa teh zaslonom ne moremo zavrteti za devetdeset stopinj, torej v pokončno lego, kot je to klasika pri manjših pisarniških monitorjih. Oba Dellova modela imata napajalnik vgrajen v sam zaslon, ostali imajo zunanje.

Prav vsi so tudi ukrivljeni, kar je marsikoga sicer presenetilo, a je po našem mnenju izredno koristno. Pri televizorjih so ukrivljeni monitorji kar hitro poniknili, a so prednosti take oblike pri računalniškem monitorju bistveno večje (oziroma je manj slabosti). Najpomembnejša razlika v primerjavi s televizorji je ta, da sedimo za računalniškim zaslonom bistveno bliže. To pomeni, da je razlika v razdalji med našimi očmi in središčem ali pa med robom monitorja, relativno gledano, občutno večja kot pri televizorju. Povedano drugače, pri širokem monitorju je popačenj proti robu več kot pri televizorju.

Ker pa sedimo za računalniškim zaslonom večinoma sami, je lahko ta tudi bistveno bolj ukrivljen kot televizor. Idealno bi seveda bilo, da je vsaka točka monitorja povsem enako oddaljena od naših oči, torej naj bi bil zaslon rahlo konkaven (torej ukrivljen tako v širino kot tudi v višino), a tudi ti ukrivljeni se zelo dobro odnesejo.

V tabeli smo med drugim zabeležili tudi ukrivljenost vsakega izmed monitorjev. Številka pomeni polmer kroga, na katerega bi »pasal« tak zaslon, izražen v milimetrih. Manjša številka torej pomeni večjo ukrivljenost in obratno. Če bi res želeli doseči idealno postavitev (torej da bi bila oddaljenost oči od monitorja enaka po vsej širini), bi se morali usesti ravno na to razdaljo – pri Acerjevem Predatorju X34 na 3,8 metra, recimo. To sicer ni najbolj primerno, kar pomeni, da bi lahko bili vsi monitorji tudi še bolj ukrivljeni. Iz tega sicer izhaja, da so manjši monitorji bolj ukrivljeni, saj sedimo bliže njih. Najmanj ukrivljen je sicer ravno omenjeni Acer, a moramo poudariti, da so razlike v praksi bistveno manjše, kot se zdi glede na podani polmer, pravzaprav jih opazimo šele ob postavitvi enega monitorja ob drugega.

Pred leti smo se pogosto jezili, ko so proizvajalci na monitorje dodajali tipke, občutljive na dotik. Te so po našem mnenju nadležne za uporabo, a so tu na vseh monitorjih ostale le fizične tipke. Seveda te potrebujemo bolj redko (predvsem ob prvi postavitvi), a vseeno. Tu je zanimiva AOCjeva rešitev, saj dobimo manjšo nadzorno ploščico, ki se na monitor priključi preko MiniUSBja in skrbi za enostavnejšo upravljanje.

Ločljivosti seveda rastejo z daljšanjem diagonal in tu je razred zase Agon AG352QCX proizvajalca AOC, ki glede na svojo diagonalo ponudi razmeroma zadržano ločljivost. Sicer pri tem zaostaja za ostalimi, a je to glede na namembnost in ceno povsem razumljivo. Ko pravimo, da je glede na namembnost to razumljivo, mislimo na dejstvo, da se bo grafična kartica pri tej nižji ločljivosti manj »napenjala« oziroma bomo lažje dosegli večje število slik na sekundo.

Druga plat tega je tudi večja hitrost osveževanja, saj se lahko AOC osvežuje s frekvenco do 200 Hz, Acerjev Predator X34 pa gre do 100 Hz. V okvirju lahko sicer preberete o tehnologijah FreeSync in G-Sync. Omenimo, da ima AOC prvo, Acer pa drugo. Odzivni čas 4 ms je pri obeh enak, to je solidno, a so na voljo igričarski monitorji tudi z le 1 ms odzivnega časa.

Pri vmesnikih ni posebnih presenečenj – vsi ponujajo vsaj en vhod HDMI in en DisplayPort, vsi imajo vgrajen tudi USB-razdelilnik in celo zvočnike (če jih priključimo preko HDMI, seveda). Zvočniki so zelo smiselni za take monitorje, saj so zaradi svoje velikosti kar pripravni tudi za ogled filmov. Najbolje se sicer obnesejo pri Dellovih modelih, a za bolj zahtevne vseeno priporočamo uporabo ločenih, zunanjih zvočnikov. Imajo pa vsi tudi klasični, 3,5-milimetrski zvočni izhod.

Fujitsu in oba Della sicer ponujajo tudi dodatni vhod HDMI, kar utegne priti prav v kombinaciji s funkcijo Picture in Picture. Gre za to, da monitor hkrati priključimo na dva računalnika in nastavimo sliko enega znotraj slike drugega. Pohvalimo pa lahko model AOC, ki poleg omenjenih vhodov ponuja še starejša DVI in VGA.

Oba sta sicer močno omejena po ločljivostih, ki jih ponujata (Dual-Link DVI gre do 2560 × 1600), a sta koristna ravno zaradi prej omenjene možnosti slike v sliki ali pa pri starejših računalnikih, ki jih le občasno priklopimo (recimo strežnikih ali kaj podobnega). Zelo koristno možnost pa ponujata oba Dellova modela, saj ima izhod USB-C kar do 95 W izhodne električne moči, kar pomeni, da lahko preko njiju napajamo tudi prenosnik.

Kot vedno smo preizkusili tudi kakovost slike. Najprej napravimo kalibracijo, nato preverimo barvno natančnost, kot zadnje pa še enakomernost osvetlitve. Za to uporabljamo kalibrator podjetja x-Rite, konkretno model i1 Pro, s priloženo programsko opremo. Po barvah že več let opažamo, da danes tako rekoč ni več slabih modelov. Tudi ti so se vsi odlično odrezali z zelo natančnim barvami. Kalibrator je pokazal malenkost večje odstopanje le pri Fujitsujevem modelu, a tudi ta zasluži odlično oceno.

Barvno natančnost se sicer meri v sredini monitorja, a smo vseeno preverili, kako se odrežejo proti robovom, a ni bilo bistvenih odstopanj. Nekaj več razlik pa je bilo pri enakomernosti osvetlitve. Sicer so vsi zelo dobri, le model AOC je imel manj enakomerno osvetlitev. Najmočnejša je v spodnjem srednjem delu, proti vrhu in stranicam pa malenkost upada. Nezahtevni uporabniki tega sicer ne bodo opazili, sploh pa tega ni videti pri igrah. Vidni koti so pri vseh kar dobri, malenkost slabši je spet le model AOC, a so tudi tu razlike razmeroma majhne, sploh ker zaslon gledamo večinoma istega mesta.

Ti ultra široki monitorji so odlična rešitev tako za igričarje kot za tiste, ki potrebujejo več delovnega prostora, a si ne želijo na mizi imeti dva monitorja ali celo tri. Hkrati so tudi edina smiselna rešitev za uporabnike prenosnikov, saj so ti nakvečkrat omejeni z le enim izhodom za grafiko oziroma video. Še največji minus teh naprav je razmeroma visoka cena, a tudi te se počasi znižujejo.

Barvna odstopanja, ki smo jih izmerili s kalibratorjem. Vse kar je manj od 5, po mnenju proizvajalca x-Rite velja za dobro.