Test tablic - Pozabljena kategorija
iPadu se je po nekajletnem upadu prodaja umirila in celo malo raste. Tablice za zdaj pač še niso odvzele primata prenosnikom in ga še kar nekaj časa ne bodo. Tudi zato, ker se z Android tablicami nihče več zares ne trudi.
Potem ko so telefoni prevzeli svet in postali prva naprava zabavne elektronike, se je za tehnološka podjetja začelo zoprno vprašanje: Kaj je naslednja stvar?
Apple je pred iPhonom poskušal narediti tablico, a ker je bila prevelika za takratne komponente, so se potem odločili za telefon. Ideja o tablici pa seveda ni zamrla. Ko so komponente počasi napredovale in se cenile (predvsem zasloni), je bilo le vprašanje časa, kdaj bo nekdo poskusil s tablico.
Večji zaslon na dotik se je zdel kot logično nadaljevanje telefona in proizvajalci so mislili, da bodo ljudi z enako vnemo kupovali tablice, kot so pred tem telefone. V stvarnosti pa se je izkazalo, da so nekateri sicer kupili tablice, a je bil večini dovolj telefon. Sploh po tem, ko so telefoni postajali vse večji in je bilo potrebe po še večjem zaslonu vse manj.
Kje so aplikacije?
Ko so se telefoni začeli večati, so pot usmerjali Android proizvajalci in ljudje so se odzvali tako, da so jih kupovali. To je predvidel tudi Google, ki je vse svoje moči usmeril v razvoj Androida za telefone. Tablice pa so z leti vedno bolj pustili pri miru. Filozofija Androida je bila vedno takšna, da je operacijskemu sistemu vseeno, kako velik je zaslon. iPhone je imel na leto en model, mogoče dva in je bilo velikosti zaslonov relativno malo. Androidni proizvajalci pa so izdelali celo paleto zaslonov, tako da se je Android bolje prilagajal več velikostim. Vendar, to prilagajanje deluje le do zgornje meje diagonale zaslona. Po tej velikosti pa začnejo aplikacije na zaslonu delovati čudno. Veliko je praznega prostora, gumbe se težko doseže. To je posledica tega, da so razvijalci na tablice pač pozabili, ker se niso prav dobro prodajale. Če narediš app za telefon, ga utegne prenesti ali kupiti veliko ljudi, medtem ko bi bil trud, ki bi ga vložil v prilagoditev te aplikacije za tablico, redko poplačan. Tablic je v obtoku pač manj kot telefonov. Apple tu igra drugo igro, saj njihove stranke raje kupujejo aplikacije, tako da relativno majhna baza iPad uporabnikov še vedno omogoča zaslužek razvijalcem, ki svoje aplikacije prilagajajo iPadom oziroma večjim zaslonom. App Store ima tako lepo bero aplikacij, ki so narejene ali pa prilagojene tablicam. Play trgovina na Androidu jih ima zelo zelo malo. Tako malo, da so statistična napaka.
Uporabniška izkušnja
Poleg aplikacij, ki so več kot očitno narejene za telefone, izkušnja uporabe Android tablic trpi še za sindromom stare strojne opreme. Apple, ki izdeluje svoje procesorje, iPade zalaga z izjemno zmogljivimi motorji ter jih redno posodablja. Androidni proizvajalci pa v tablice dajejo starejše čipovje, ki ni na ravni najboljših telefonov z Androidom. iPhone in iPadi imajo skoraj enake procesorje, medtem ko je na Android strani stanje bolj klavrno. To je še en znak, da je za tablice z Androidom manj zanimanja. Pri kupcih, proizvajalcih in razvijalcih aplikacij.
Če se Googlu ne da več, zakaj bi se ostali trudili?
Google je na začetku tablice vzel resno. Izdali so Nexus 7, ki je bila poceni naprava in je s svojo drugo različico postala najboljša poceni tablica. Preverjeno je kakšna še v uporabi in gre za šest let staro napravo. Poleg sedmice je Google dal Samsungu delati Nexus 10, ki je bil malo podhranjen, a je imel izjemen zaslon. Potem so naredili še Pixel C tablico, ki je poskušala konkurirati iPadu, a je hitro poniknila in od takrat naprej Google stavi na Chrome OS in Chromebook prenosnike, ki so lahko tudi tablice. Zato je šla energija Googlovih programerjev bolj v smer zagotavljanja, da Android aplikacije delajo na Chrome OS.
Tako smo zdaj v stanju, ko se Google posveča nekemu drugemu operacijskemu sistemu, manj znani proizvajalci pa delajo tablice s starim drobovjem in upajo na najboljše. Na koncu ostane še kakšen bolj znani proizvajalec Android naprav, ki tablice izdeluje bolj ali manj le še zato, da se lahko pohvali, da jih ima v ponudbi.
Na tokratnem preizkusu smo tako zbrali sedem tablic, ki so na voljo pri nas in se vsaka na svoj način trudi narediti čim več iz recepta, ki je ostal. Starejša strojna oprema, operacijski sistem, ki ni zares prilagojen tako velikim zaslonom, in konkurenca v obliki iPada, torej.
Poceni
Poceni Android tablica je bila vedno atraktiven koncept, saj je bil iPad na začetku dosti dražji. Ko je Google izdal Nexus 7, ki je takrat stal okoli 200 EUR, se je zdelo, da bodo poceni Android tablice povsod in da bodo kakovostne. Dolgo to ni držalo, saj so bile redke, ki bi jih bilo mogoče zares priporočiti. Veliko so obetale Amazonove Fire tablice, a so bile bolj namenjene konzumaciji Amazonovih storitev. Ostali so tako manj znani proizvajalci in so se trudili s strojno opremo, ki je omogočala tako nizko ceno. Rezultati niso bili nikoli navdušujoči. V tem duhu poglejmo tri najcenejše tablice na tokratnem preizkusu.
Chuwi Hi9 Air je predstavnik proizvajalca, ki izdeluje celo paleto tablic. Hi9 Air stavi na deset procesorjev, ki so sicer sestavljeni iz bolj varčnih jeder, a svoje delo opravljajo presenetljivo dobro. Med uporabo je zatikanja malo. Tudi 4 GB pomnilnika je dobrodošlo za tako poceni napravo in tudi 64 gigabajtov shrambe navdaja z upanjem. Dobro se obnese tudi 10,1-palčni zaslon z ločljivostjo 2560 x 1600. Ni najbolj svetel, a ločljivost zagotavlja dobro sliko. Navduši povsem goli Android. Prav osvežujoče je, ko ob zagonu vidimo, da na tablici ni nameščenih nepotrebnih programov. Vse skupaj žene Android 8 in to je največja hiba te tablice, saj si ne upamo napovedati, da bo kdaj dobila posodobitev na 9 ali celo Q. Manj znani proizvajalci imajo pri posodobitvah slabo zgodovino, tablice pa naj bi uporabljali dlje časa. Dobro je, če prihajajo redne varnostne posodobitve. Chuwiju je mogoče očitati še ohišje, ki je zelo debelo glede na konkurenco in narejeno iz cenejših materialov. Gumbi so boljši le od Lenovo tablice in fotoaparata sta vgrajena zato, da lahko rečemo, da sta. Omenimo še to, da manjka bralnik prstnih odtisov, kar je res škoda, saj bi bila ta tablica z bralnikom še malo boljša.
Chuwi Hi9 Air je solidna poceni tablica in primerna naprava za najmanj zahtevne uporabnike.
Huaweijev MediaPad T5 ima dva gigabajta pomnilnika, 16 GB shrambe, osemjedrni procesor z varčnimi jedri in Android 8. To je mešanica, ki ne obeta nič dobrega, in med uporabo se to pozna. Dva gigabajta sta enostavno premalo za moderno tablico. Tudi shrambe za moderne aplikacije hitro zmanjka. Že operacijski sistem zasede veliko prostora, ko pa k temu dodamo še kakšno igro (in te tablice so dostikrat v rokah otrok), je veselja hitro konec. Tudi zaslon ima nižjo ločljivost, kot bi si jo želeli. Prav tako ima daleč najmanjšo baterijo na preizkusu. T5 malce reši izdelava, ki je nad ravnjo Chuwija in tam nekje kot Samsungov Tab A. Vseeno pa je seštevek na koncu tak, da za 20 evrov višjo ceno Chuwi ponuja več vsega in je dosti bolj uporabna naprava. Huawei je varčeval. Preveč.
Samsung Tab A žene Android 9, oblečen v nov Samsungov vmesnik One UI. Ta je prišel po letih opozarjanja, da njihova Android preobleka ni med lepšimi in bolj uporabnimi. Seveda je prilagojena telefonom, tako da v sporočilih v vmesniku dostikrat vidimo besedo telefon in ne tablica. To je sicer pojav, ki ga zasledimo pri vseh tablicah in še en dokaz, da Android ni bil nikoli narejen za te naprave. Tab A ima osemjedrni procesor, a le dva gigabajta pomnilnika, ki pa sta enostavno premalo. Osrednji simptom tako majhnega pomnilnika je nenehno ponovno nalaganje aplikacij, ki so zamrznjene v ozadju. Ko zmanjka pomnilnika, jih mora tablica ponovno naložiti in to se pozna na izkušnji, ker daje občutek (pre)počasnosti.
Sicer je Tab A solidno narejena tablica, ki je med debelejšimi, a ima (tako kot Huawei T5) relativno majhno baterijo (6150 mAh). Zaslon je 10,1-palčni, a ima žal nižjo ločljivost na tem preizkusu. Tri tablice imajo ločljivost 1920 x 1200 in to je pri napravah, ki so skoraj v celoti zaslon, premalo. Ne gre za to, da se na tablici ne bi dalo ničesar gledati, temveč zato, če že kupujemo napravo, katere osrednja lastnost je zaslon, je dobro, da je ta čim boljši. Samsung je Tab A postavil v konkurenco s poceni tablicami manj znanih proizvajalcev. Edini adut, ki ga ima, je ta, da je bolj verjetno, da bo Tab A dobil kakšno posodobitev. Sicer pa so preveč varčevali, da bi jo bilo mogoče priporočiti. Med najcenejšimi tablicami je tokrat najboljša izbira Chuwi Hi9 Air. Če smo pripravljeni upati, da bo deležen posodobitev.
Slab srednji razred
Dve tablici sta tokrat v srednjem razredu, a ne le zaradi svoje cene. Lenovo Tab P10 na prvi otip deluje zelo premijsko. Zadnja stranica je namreč steklena, kar morda ni najboljša popotnica, ker vemo, kako trpežno je steklo. Robovi tablice so preostri in gumbi so najslabši na tokratnem preizkusu, so namreč mehki, ozki in neprijetni za pritiskanje.
Naslednje razočaranje je zaslon, ki ima ločljivost 1920 x 1200, ki je bolj v domeni cenejših tablic okoli 200 evrov. Lenovo pa stane prek 300 evrov in varčevanje se pri strojni opremi nadaljuje. Pomnilnika je 3 GB, medtem ko je shrambe 32. Oboje se uvršča na sredino srednjega razreda. Procesor je osemjedrni Snapdragon, ki žene zelo neobremenjen Android 8. Izkušnja med uporabo je boljša kot pri cenejši konkurenci, a ne kaj dosti. Vseeno je skoraj čisti Android ena redkih dobrih posledic tega, da se proizvajalcem ne da več ubadati z operacijskimi sistemi tablic. Pri Lenovu so poskušali narediti dobro narejeno tablico za manj denarja, a so sklenili napačne kompromise. Bolje bi bilo, če ne bi izbrali steklenega ohišja ter bi vgradili boljši zaslon in pametneje zasnovali gumbe. Tako pa smo dobili zelo povprečno tablico.
MediaPad M5 Lite nadaljuje ponosno tradicijo Huaweija, ko strojno slabši napravi v imenu dodajo Lite in upajo, da bo dobra volja imena zmogljivejše naprave prepričala kakšnega kupca. Osemjedrni procesor ima le varčna jedra, ki imajo na voljo štiri gigabajte pomnilnika in 64 GB shrambe. Med uporabo je to povsem dovolj in do tod je M5 Lite dobra izbira, a kaj, ko se je spet varčevalo pri najpomembnejši komponenti. Zaslon ima namreč 10,1 palca in ločljivost 1920 x 1200. Še enkrat: to ni slab zaslon, a če lahko Chuwi spravi v svojo okoli 200 evrov vredno tablico zaslon ločljivosti 2560 x 1600, bi ga lahko tudi Huawei.
Tako kot Lenovo Tab P10 in MediaPad T5 ima M5 procesor sestavljen izključno iz varčnih jeder. Glede na 7500 mAh baterijo je to dobrodošel podatek, kar se tiče avtonomije, a vseeno bi od tablice, ki stane okoli 300 evrov, pričakovali vsaj kakšno bolj zmogljivo jedro.
MediaPad M5 Lite je tako še ena naprava z oznako Lite, ki so jo naredili bolj zaradi cenovne postavke, kot pa da bi zares iskali prave kompromise za močnega konkurenta v srednjem razredu.
iPadi z Androidom
Naslednji dve tablici sta vrh ponudbe naprav, ki naj bi konkurirale iPadu. Že v uvodu smo napisali, da jim to ne uspeva in da je strojno iPad razred zase. Pa ne govorimo le o iPadu Pro. Že letos predstavljeni iPad Mini ima najnovejši Applov procesor, medtem ko imata ti dve tablici šibkejše (Apple ima konkretno prednost s svojimi procesorji) in starejše motorje.
Huawei MediaPad M5 je spodobna tablica. Osemjedrni procesor ima pol varčnih in pol »hitrih« jeder. Štiri gigabajte pomnilnika je dobra novica in enako lahko rečemo za 64 GB shrambe. Polni se prek USB C, Android je devete različice. Seveda je oblečen v Huaweijevo preobleko EMUI. Ta ni med lepšimi, a je na tablici enako slaba kot vse ostale, ker tudi ta ni prilagojena za tako velike zaslone. Tudi pri zaslonu so izbrali prav. 10,1-palčni ločljivosti 2560 x 1600 je svetel in korak ali dva više od tistega v Chuwiju.
Oblikovno je M5 lepa tablica, a z debelino 7,3 mm in maso 500 gramov težko konkurira Samsungovi Tab S5e. Čudno izbiro inženirjev in oblikovalcev vidimo še na sprednji strani. Napis Huawei je na »spodnjem« robu zaslona, ko tablico držimo vodoravno. Že tako so napisi ob zaslonu nadležni, saj je smisel mobilnih naprav, da vidimo le zaslon, ta pa je lahko karkoli: koledar, pošta, brskalnik. Pri Huaweiiu so se tako odločili, da bo na »desnem« robu zaslona, ko M5 držimo vodoravno, bralnik prstnih odtisov. To sicer ima neki smisel, ker tja palec lažje sede, vendar le takrat, ko tablico držimo vodoravno. Ko jo primemo navpično, pa je bralnik na dnu zaslona, napis pa na levi in je vertikalen. Zmeda je še večja, ker so gumbi tam, kjer je bralnik, kar pomeni, da so, ko tablico držimo navpično, na spodnji stranici, kjer jih lahko po nesreči pritisnemo. Ta postavitev na začetku zelo moti. Najbrž se da na vse skupaj navaditi, a gre za res bizarno oblikovalsko odločitev.
Sicer pa je Huawei M5 dovolj hitra tablica, da bo znala zadovoljiti vse, ki iščejo solidno Android napravo. Ni pa tako dovršena in tako dobro narejena kot naslednja naprava.
Samsung Tab S5e je z naskokom najbolje narejena tablica na preizkusu. Je daleč najtanjša, saj je njena debelina 5,5 mm, medtem ko so vse ostale nad 7. V roki zato deluje najlepše, saj je tudi lahka in jo je bilo najprijetneje uporabljati. Strojno je dostojno založena, a ne odstopa preveč, kar je spet v skladu s pomislekom, da bi se dalo bolj potruditi. Vsaj najnovejši Snapdragon bi pričakovali, če bi se vsaj z malo resnosti poskušali približati iPadu.
10,1-palčni zaslon je najboljši na preizkusu in le Samsunga podpirata Bluetooth 5.0. Ostale tablice so še vedno na 4.2. Android 9 je tako kot pri cenejši Tab A oblečen v One UI in dostavi zadovoljivo uporabniško izkušnjo. Malce nadležno je levo namizje, ki je vmesnik za Samsungovega pomočnika Bixby. A ponovimo, goli Android ali dobra preobleka ne nadomesti manka resnih tabličnih aplikacij. Bralnik prstnih odtisov je na desni stranici, ko tablico držimo pokonci in je zelo odziven. Pri Samsungu ni napisa ob zaslonu in gumbi ter kamera so bolj logično postavljeni. Huawei naj se uči.
Samsung Tab s5e je najdražja tablica na tokratnem preizkusu, a je glede na konkurenco edina resna izbira.
Zlati Monitor
Osem tablic ni veliko, a dejansko ponudba pri nas ni dosti večja. Seveda obstaja morje naprav manj znanih proizvajalcev, a so si med seboj zelo podobne. Tablice je pač treba gledati v kontekstu nesporne kraljice teh naprav in to je Applov iPad. Androidna konkurenca ga ne dosega. To pa ne pomeni, da Android tablice niso uporabne za ogled YouTuba in pregledovanje družbenih omrežij. Žal je pač tako, da se vse to da bolje delati na iPadu. Osnovni iPad je že pod 400 evri. Nov Mini ima zadnji procesor (sicer manjši zaslon) in zna biti povsem dovolj za večino ljudi. Primerjati Android bero tablic z iPad Pro pa je nesmiselno, saj tam za dvakratno (ali štirikratno) ceno dobimo izdelek, ki vse na tokratnem preizkusu pusti daleč daleč zadaj.
Tistim, ki bi radi Android tablico, tako lahko priporočimo dve napravi, ki sta se med osmerico vsaka na svoj način izkazali.
Če iščete poceni tablico, ki bo zagotovila higienskemu minimumu uporabniške izkušnje, je to Chuwi Hi9 Air. Morate pa ji oprostiti par reči: nima bralnika prstnih odtisov, polni se prek Micro USB in vprašanje je, koliko posodobitev bo še prejela.
Vse te pomisleke pa odpravi Samsung Tab S5e, ki doda še to, da je tanjša, malenkost bolj zmogljiva, ima boljši zaslon in za sabo podjetje, ki sicer ne blesti, kar se tiče hitrosti posodobitev, a te načelno prej kot slej pridejo. Samsungova tablica je tako tokrat zmagovalka v tej konkurenci, a če bi radi res dobro tablico, kupite iPad.
Jabolčne nadgradnje
Applov iPad že od samega začetka predstavlja zlati standard tabličnih računalnikov. Glavni razlog so kakovostne aplikacije, a tudi strojna zasnova je več kot korektna – sploh ob dobro prilagojenem operacijskem sistemu.
Letos smo tako dobili novi »navadni« iPad, ki se ponovno imenuje iPad Air, večina trgovin pa imenu doda še letnico 2019 (gre namreč za že tretjo tablico, ki nosi to ime). Apple pri svojih tablicah nikoli ni postregel s posebnim preskokom, gre bolj za počasni napredek in evolucijo – enako velja tudi za novi Air.
To tablico bodo le poznavalci ločili od ostalih iPadov. Ohišje je po videzu tako rekoč enako kot prej, na eni strani ostaja tipka »Home« (dražji modeli iPad Pro so se je že znebili), ima pa malenkost manjše robove okoli zaslona. Tablica ima tudi enako veliko (in težko) ohišje kot lanski iPad kljub malenkost večji diagonali zaslona (10,5 palca namesto 9,7).
V primerjavi s cenejšimi iPadi je tu boljši zaslon z večjim barvnim razponom in s tehnologijo True Tone za prilagajanje temperature beline na okoliško svetlobo. Od cenejših modelov je novi Air podedoval le dva zvočnika, dražji Proji imajo namreč po štiri. Ima pa še vedno klasični analogni vhod za slušalke, kar je vsekakor plus.
Zanimivo, da so ob strani dodali tudi vmesnik Smart Connector za priklop tipkovnice Smart Keyboard. Ta je sicer razmeroma draga (187 evrov), a bo vseeno to za marsikoga dobrodošla možnost. Druga novost je podpora pisalu Apple Pencil, ki pa, žal, podpira le prejšnjo generacijo tega pisala. Tudi tega bo treba kupiti ločeno, pri nas želijo zanj 109 evrov. Nove tablice iPad Pro tega starejšega pisala ne podpirajo, zato sumimo, da so mu šteti dnevi.
Applove tablice seveda vse podpirajo tipkovnice Bluetooth, a je Smart keyboard vseeno udobnejša. Žal je tudi razmeroma draga.
Kot vedno so v napravo vgradili zmogljivejši procesor, tokrat je to A12 Bionic, znan že iz trenutno aktualnih iPhone XS, XS Max in XR. Apple je sicer znan po razmeroma skopih količinah pomnilnika, tu ga je 3 GB, gre pa za pomnilnik DDR4 (predhodnik je uporabljal DDR3). Operacijski sistem je sicer zelo agresiven pri varčevanju s pomnilnikom, a bi si želeli še kak GB več (večji, dvanajstpalčni iPad Proji imajo 4 GB). Vseeno gre za izredno hitro in odzivno tablico ki bo (vsaj po naših izkušnjah) ostala hitra še kar nekaj let.
Applova prodajna paleta tablic se je v zadnjih letih precej razširila, zaradi reciklaže imen in Applove želje po enostavnosti pa je svetovanje ob nakupu teh tablic kar problematično.
Applova prodajna paleta tablic se je v zadnjih letih kar razširila, zaradi reciklaže imen in Applove želje po enostavnosti pa je svetovanje o teh tablicah kar problematično. Trenutno so na voljo vsaj štirje različni modeli. Vstopni iPad je zdaj že v šesti generaciji (v spletnih trgovinah tako pogosto najdemo oznako iPad 6), cene pa se pri nas začnejo pri 380 evrih. Glede na ostale ima slabši zaslon in malenkost starejšo strojno opremo. Sledi tokrat preizkušeni iPad Air (kot rečeno, gre za tretjo generacijo te oznake) s cenami od 600 evrov navzgor. V primerjavi z iPadom prinese še hitrejšo strojno zasnovo, boljši zaslon in podporo za pisalo in tipkovnico. Še višje so tablice iPad Pro – te so trenutno na voljo v treh velikostih, s cenami od slabih 800 evrov dalje. Vzporedno z vsemi naštetimi pa v naslednjih tednih prihaja še prenovljeni iPad Mini z 7,9-palčnim zaslonom, zmogljivo strojno opremo in s ceno okoli 450 evrov.
iPad Air ima podporo tudi za pisalo Apple Pencil, vendar gre za starejši model, ki ne podpira brezžičnega polnjenja – je večji, težji in ne podpira najnovejših tablic iPad Pro.
V primerjavi z Android konkurenco ima Apple resno prednost v kakovostnih aplikacijah. Aplikacije, ki jih uporabljamo na Android tablicah, so pogosto le rahlo prilagojene aplikacije iz telefonov, s slabim izkoristkom dodatnega zaslonskega prostora. Tako jih večina uporablja bolj ali manj le za ogled videa (YouTube, Netflix) ali brskanje po internetu (Facebook). Za iPade pa najdemo veliko res zmogljivih aplikacij, prilagojenih delu s prsti (ali pisali) in večjemu formatu zaslona.
V prihodnje se nadejamo še več dobrih aplikacij, saj pri Applu hitijo z delom pri programskem ogrodju s kodnim imenom Marzipan, ki bo olajšalo prenos aplikacij, narejenih za iOS, na sistem MacOS. Tablice iPad so že leta 2010 po prodajnih številkah prehitele računalnike Mac, z novim ogrodjem pa bo interes programerjev, da naredijo namenske aplikacije za iPad, še večji, saj bodo te aplikacije enostavneje prilagodili še za delovanje na MacOS.
Apple iPad Air 2019
Kaj: tablični računalnik
Prodaja: www.epl.si
Cena: 599 EUR (64 GB, WiFi)
Za: Kakovost izdelave, hitrost delovanja, odličen zaslon.
Proti: Uporabniški vmesnik in upravljanje.
