Test telefonov do 300 evrov: Malo izbire in jasen zmagovalec
Cenejši telefoni so za uredništvo Monitorja naprave, katerih cene ne presegajo 300 EUR. Ta del tržišča je bil včasih enako raznolik kot boji za prodajo najdražjih naprav. Zadnja leta pa smo priče vse večji konsolidaciji in resnično le navidezni izbiri.
Apple
»Apple je končno izdal nov, cenejši telefon,« je stavek, ki pač ni resničen. Tudi sami smo ga kdaj izrekli, ker se občasno spozabimo in nasedemo Applovemu marketingu. iPhone SE namreč stane 490 EUR in to pač ni malo, saj je skoraj 200 EUR nad našo postavljeno mejo. Mimogrede, to vrednost smo določili zato, ker se za ta denar da dobiti spodoben telefon z le minimalnimi doplačili ob mesečni mobilni naročnini. Apple tako resničnega konkurenta med cenejšimi telefoni nima. Da, človek lahko kupi kakšen starejši model, a to je zunaj obsega tega članka. Če gremo v trgovino po novo napravo in bi radi zapravili manj kot 300 EUR, pri Applu nimajo za nas ničesar. Da o tem, da Applovi telefoni še vedno ne premorejo slovenščine, niti ne govorimo.
Huawei
Huawei je podjetje, ki resda proizvaja telefone, a to še zdaleč ni edina njihova dejavnost in zaradi ostalih izdelkov (npr. bazne postaje in nadzorni sistemi) so (tudi upravičena) tarča medijev in držav. Tako trgovinski spori, strah pred kitajsko različico nadzora in vse ostalo, v kar je to podjetje vpeto, neposredno vplivajo tudi na njihove telefone. Ti so bili pred nastopom ameriške trgovinske blokade v samem vrhu ponudbe. Zdaj pa smo že dobro leto v času, ko na Huaweijevih telefonih ni Googlovih storitev, ki so nuja za čim bolj nemoteno uporabo na zahodu. Še enkrat, ker to vedno zapišemo: s Huawei telefoni »brez Googla« se da živeti, a se je treba s telefonom veliko več ukvarjati in iskati obvoze. Če se nekomu to da, super, a to ne bodo povprečni uporabniki.
Huawei ima še vedno tudi cenejše telefone, a so brez Googlovih storitev, kakšen (zelo) starejši se tudi še najde, ki jih celo ima. Vendarle pa je stvarnost takšna, da Huawei ni več tako močan igralec, ker ima eno roko zvezano na hrbtu.
Kaj se »dobi pri nas«
Lestvice »največjih«, »najbolj prodajanih«, »tistih, ki največ zaslužijo s telefoni« so v svetu polne treh imen: Apple, Samsung in Huawei. Vrstni red se menjuje glede na kontekst, a to so bila zadnja leta tista podjetja, ki so imela kar nekaj uspehov na trgu pametnih telefonov. Tu so seveda še ostale blagovne znamke, ki uspešno konkurirajo predvsem pri cenejših telefonih in mimo Xiaomija, Oppa in Realmeja je težko iti, a to so telefoni, ki so pri nas manj dostopni.
Od »velike trojice« sta v kontekstu tega članka že odpadla Apple in Huawei. Ostal je le še Samsung in to je resnično žalostno stanje, če ga primerjamo s preteklimi leti, ko so se pri cenejših telefonih resno borili še LG (ki sicer ima nekaj naprav, a se ne trudi več), Sony in Nokia. Pa še Motorola, ko jo je bilo še mogoče dobiti pri nas.
Če bi pod drobnogled vzeli vse telefone, ki jih je mogoče kupiti prek spleta iz tujine, se spisek ne bi končal. Blagovnih znamk, ki prodajajo telefone, je resnično malo morje. Res je, da so si ti telefoni zelo zelo podobni (o tem več kasneje), a se na prvi pogled zdi, da je izbira izjemna. Vse to je res, dokler ne pogledamo k našim operaterjem in napravam, ki so na voljo tam. Kar naenkrat se ta krog zelo zoži. Samsung je zelo dobro zastopan. Potem se najdejo še Realme, LG, Huawei, kakšen Xiaomi, tudi Nokia se še pojavlja. In ko ceno postavimo pod 300 EUR, se količina naprav že drastično zmanjša.
Na srečo se najdejo uvozniki, ki prodajajo še kakšno napravo več in nudijo tudi garancijo, a bogate bere preteklih let najbrž ne bomo več videli.
Kaj smo imeli v rokah
Pri telefonih se je razvoj nekaterih komponent, ki jih sestavljajo, zelo umiril. Seveda procesorji, pomnilnik, baterije in vse ostalo še vedno napredujejo, le noro veliki preskoki se bolj dogajajo zelo redko. Še pomembnejši znak umiritve je ta, da se v napravah, sploh tistih cenejših, zares pojavlja ena in ista strojna oprema. Na Android strani je že med najdražjimi telefoni z lahkoto napovedati, kateri Qualcommov procesor bodo imeli vgrajen. Nato je še nekaj razlik v pomnilniku ter velikosti baterij in na koncu so ključne razlike pri fotoaparatu ter oblikovanju zunanjosti. Dejanske prednosti in slabosti pa potem zaokroži programska oprema.
Osrednja razlika med dražjimi in cenejšimi telefoni je pač ta, da se pri najdražjih proizvajalci zares potrudijo. Pri najcenejših napravah pa gre večinoma za stare procesorje, s higienskim minimumom pomnilnika, in fotoaparate, ki so vsi delujoči. Kaj več pa se ne da reči.
MicroUSB
Na tokratnem preizkusu je bilo kar nekaj naprav, ki imajo še vedno prastaro vtičnico tipa microUSB. Leta 2021 smo in šli smo naprej. Zakaj točno proizvajalci še vedno vztrajajo s tem vhodom, je neznanka. Najbrž to opravičujejo s teorijami, kot je: »Uporabniki imajo tovrstne kable, zato jim nočemo povzročati težav.« Takšno racionalizacijo je seveda težko jemati resno. Že zaradi tega bi tako hitro »odrezali« modele Nokia 2.4, A1 Alpha, Nokia 5.3 in P40 lite E (ki povrh vsega nima Googlovih storitev). Morda se sliši prisotnost vhoda microUSB malenkost, a že nekaj let je mogoče dobiti cenejše telefone, ki imajo vtičnico USB-C. Standardi imajo svoj namen!
Pomnilnik
Enoznačno reči, koliko pomnilnika v telefonu je resnično dovolj ali premalo, je nemogoče. Telefoni iPhone imajo večinoma manj pomnilnika kot njihovi ustrezniki na Android strani, pa je njihovo delovanje povsem tekoče. Pomembneje kot količina pomnilnika je, kako ga operacijski sistem upravlja.
Vendar ... Z leti so aplikacije postajale vedno zahtevnejše in vedno večje. To pomeni, da se pomnilnik hitro zapolni, operacijski sistem pa ob pomanjkanju prostora nazadnje uporabljeno aplikacijo »vrže ven«. Ko jo znova poženemo, se ta naloži na novo, kar zahteva nekaj časa. To se sliši kot malenkost, a ko temu dodamo še počasnejše procesorje (ki so pri cenejših telefonih pravilo), to na dolgi rok hitro pomeni veliko slabšo uporabniško izkušnjo. Tega se zavedajo tudi proizvajalci in zato so v večini telefonov vsaj 4 gigabajti pomnilnika. Na tokratnem testu so ga imeli manj le Samsung Galaxy A20E, A1 Alpha, Nokia 3.4 in LG K42.
Procesor
Recept za procesorsko enoto cenejšega telefona gre pri proizvajalcih nekako takole: »Zlepimo skupaj osem jeder varčnih procesorskih enot, da se bomo lahko pohvalili z octa-core.« Da. gledati gole številke specifikacij (gigaherce) je vedno napačna poteza, številke je vedno bolje jemati kot smerokaze, ki nakažejo zmogljivost naprave. Tako je v konkurenci še vedno veliko telefonov, ki stavijo zgolj na počasnejša varčnejša jedra, rezultat pa je – počasnejše delovanje telefona.
Ker v konkurenci najdemo tudi dosti boljše naprave, ki jih je mogoče dobiti za enak denar ali malce višjo ceno, nekaj testnih telefonov odpade zaradi počasnega procesorja. To so Samsung Galaxy A41, Huawei P30 Lite, Huawei P Smart Z, Samsung Galaxy A41, Huawei P Smart Pro 2019 in LG K52.
Telefoni operaterjev
Kako zrel je trg cenejših telefonov, se najbolje vidi v obstoju telefonov, ki nosijo ime operaterja. Pri nas ima A1 že tri telefone z lastnim logotipom in imenom Alpha. Najboljši med temi je A1 Alpha 20+, njegova odlika pa kar 128 GB shrambe. Sicer gre za soliden telefon v konkurenci, a so tisti, ki prihajajo v naslednjih odstavkih, vseeno boljša izbira. Sicer pa gre za telefon ZTE Blade V 2020, ki so ga pri A1 preoblekli v svoje barve. Če nič drugega, je to prvi telefon z imenom A1, ki smo ga preizkusili in ne pomeni popolnoma napačnega nakupa.
Dva tik pod vrhom
Samsung A32 5G je bil najboljša naprava tega korejskega proizvajalca na tokratnem preizkusu. Žene ga celo Android 11, medtem ko večino ostalih Android 10. Dodaten razlog za nakup je Samsungova obljuba, da bo telefon zalagal z varnostnimi posodobitvami štiri leta. To je v segmentu najcenejših naprav res izjema in zelo zelo dobrodošla poteza. Proizvajalci z vidika programske opreme na najcenejše naprave dostikrat hitro pozabijo. A32 5G ima veliko baterijo 5.000 mAh, spodoben procesor in 4 GB pomnilnika. V škatli dobimo polnilnik, kar pri Samsungovih najdražjih telefonih sicer ni več pravilo. Tudi fotoaparat je bil med boljšimi na tem preizkusu. Še cena je sprejemljiva in pri 280 EUR je to trenutno najbrž najcenejši telefon 5G. Težava je le v tem, da 5G res še ni dejavnik ob nakupu telefona. Da, prej kot slej bo postal vseprisoten, a do tega stanja nas loči še nekaj let, zato naj vas oznake 5G ne zavedejo. Predvsem pa ima A32 to težavo, da sta v konkurenci še dva telefona, ki (strojno) enostavno dostavita več.
Realme 7 stane 220 EUR in za ta denar dobimo veliko. 6 GB pomnilnika, procesor z osmimi jedri, ki računajo pri 2,0 GHz in malce zmogljivejšo grafično enoto. Zaslon celo omogoča osveževanje pri frekvenci 90 Hz, kar je za ta denar nekaj posebnega. Za telefone, ki so bliže 200 evrom kot postavki 300, Realme 7 sprejme najboljše kompromise in celo doda nekaj posebnosti (90 Hz, hitri polnilnik 30 W), ki jih ne bi pričakovali. Če pogledamo ostale telefone pri tej cenovni postavki, bomo težko našli kaj boljšega. Še največja hiba je Realmejeva programska Android preobleka in vprašanje, koliko posodobitev bo telefon dobil v prihodnosti. A je tudi njihov uporabniški vmesnik kar napredoval, tako da ni več tako nadležen kot nekoč.
Kaj torej izbrati?
Leta pregledov najcenejših telefonov se razlikujejo predvsem po tem, ali je mogoče izbrati očitnega zmagovalca ali pa je konkurenca bolj izenačena. Letos smo imeli lažje delo, saj Realme 7 Pro očitno izstopa.
Začne se z zaslonom OLED, ki smo ga v cenejših telefonih v preteklosti že videli, a je še vedno redkost in še vedno dobrodošel. Gre za zelo soliden zaslon, ki se sicer osvežuje pri 60 Hz, pa vendar. Tu se vidi, da so pri Realmeju z navadno sedmico res bolj merili na igričarje, s Projem pa ne. Ima pa Pro stereo zvočnika na prednji strani. Zaslon OLED in stereo zvok pomenita veliko boljšo izkušnjo ob gledanju video vsebin. Prav tako navdušita 128 GB shrambe in baterija 4.500 mAh. Omenimo še bralnik prstnih odtisov, ki je vgrajen v zaslon. Ni med najhitrejšimi, a je več kot dovolj uporaben.
Še največ pozitivne pozornosti pa ta telefon pritegne zaradi procesorja in fotoaparata. Snapdragon 732G ima 8 jeder (2 × hitri 2,3 GHz in 6 × varčna 1,8 GHz) in 6 gigabajtov pomnilnika. To zagotavlja tekočo uporabniško izkušnjo, ki sicer na Realme 7 nekoliko zaostaja na grafičnem področju, a dejansko na tokratnem preizkusu nima konkurence. Ko temu dodamo še najboljši fotoaparat v konkurenci, ki celo v malce temnejših pogojih ne poklekne takoj, je jasno, da imamo pred sabo zelo dober cenejši telefon.
Realmejeva Android preobleka sicer napreduje in poskuša najti tudi nekaj evropske estetike, a še vedno poznamo tudi prijaznejše. Vseeno pa ni tako slaba, da se je ne bi bilo mogoče privaditi. Realme sicer nima vodotesnosti in brezstičnega polnjenja, a to so že reči, ki so rezervirane za dražje naprave.
Ko pa pogledamo na Realme 7 Pro v kontekstu najcenejših naprav, enostavno dostavi največ in je zato edini telefon, ki ga res lahko priporočimo.
Na koncu pa še telefon, ki predstavlja higienski minimum. Nokio 3.4 (USB-C, vmesnik Android One) bi sicer težko priporočili, vendar je za 165 EUR zelo ugodna. To je naprava, ki ne bo neuporabna in je med res najcenejšimi najmanjše zlo.
