Test telefonov do 300 evrov - Slabih telefonov ni. Še vedno ne.

To pa še ne pomeni, da so vsi dovolj dobri, da bi jih kupovali. Dobrodošli v pregledu cenejših telefonov, ki smo jih imeli v rokah in so (še) na voljo pri nas. Kateri telefon torej kupiti? 

Ko preizkušamo res poceni telefone, nam je vsako leto malce lažje. Meja za te naprave je 300 evrov in vse, kar je pod to cenovno postavko, je označeno s »poceni« ali pa vsaj »cenovno ugodno«. Sicer tudi 200 evrov ni malo denarja, a veliko ljudi se za te telefone odloča, ker jim ga operaterji z vezavo prodajo za par evrov dodatka k mesečnemu računu. Seveda bi se raje ukvarjali le z najboljšimi telefoni, a zelo veliko ljudi kupuje prav naprave, predstavljene v tem članku. Scenarij gre nekako takole: poteče vezava, star telefon komaj še dela oziroma se kakšna aplikacije zaradi starega operacijskega sistema ne odziva več, telefon ima premalo pomnilnika ali pa nima več prostora v shrambi. Uporabnik se odpravi v operaterjevo trgovino in poskuša za čim manj denarja dobiti nov telefon.

Običajno bo ta veliko boljši kot prejšnji, če je bil tudi ta kupljen za najmanjši mogoč znesek. Napredek pri telefonih je še vedno dovolj hiter, da naprava, izdana letos, brez težav »povozi« tisto iz leta 2018. To še posebej velja pri cenejših napravah, saj vedno lovijo higienski minimum in je kakršenkoli korak naprej zlata vreden. Že to, da letošnji modeli, z redkimi izjemami, podpirajo Wi-Fi standard ac in bluetooth 5.0, je dovolj, da bi se komu izplačalo zamenjati telefon.

Pixel 3a, ki je nesporni zmagovalec lanskega srednjega razreda, stane okoli 370 evrov in je primerjavi z vsemi telefoni v tem članku vesoljska ladja.

Seveda pa še vedno ostajajo področja, kjer si proizvajalci ne morejo pomagati in se zanašajo na starejšo strojno opremo ter jo lepijo v telefone, ki imajo letnico 2020 ali pa 2019. Starejši kot je procesor ali pa zaslon, ceneje ga dobijo in večji dobiček imajo.

Omenimo še to, da je teh poceni telefonov na svetu malo morje in ti, ki so zajeti v tem pregledu, so le tisti, ki nam jih je uspelo dobiti v roke. To je pomemben del konteksta, ker zdaj že vsaka druga trgovina prodaja telefone tudi posredniško, prek spleta, in tudi če ne štejemo »ponaredkov«, je izbira blagovnih znamk nepregledna.

Takšno stanje na trgu sicer pozdravljamo, saj je bil v preteklosti, ko smo delali preizkuse najcenejših naprav med konkurenco, vsako leto zajeten del telefonov, ki ne bi smeli obstajati. Ker so bili preslabi. Android je pač brezplačen od samega začetka in Google ni nikoli predpisoval minimalnih strojnih zahtev. Tako so proizvajalci poskušali prodajati telefone, ki so komaj zmogli gnati operacijski sistem, a takoj, ko smo od njih zahtevali kaj zahtevnejšega, nalogi niso bili kos. Tako smo bili vedno priče telefonom, ki niso bili prav pametni, a so imeli zaslone na dotik.

Proizvajalci seveda še zdaj poskušajo v telefonih prodati čim cenejše komponente, a so procesorji tako napredovali in shramba se je tako pocenila, da so tudi »slabi« telefoni za nezahtevne uporabnike – no, uporabni. Včasih ni bilo tako in se je dejansko dalo kupiti naprave, ki so bile neuporabne. To je svetla plat zrelosti tega trga, a to vseeno ne pomeni, da so vsi telefoni vredni nakupa. Tudi med najcenejšimi so dovoljšne razlike, da lahko za enak denar dobimo nekaj zelo solidnega oz. napravo, ki ji lahko rečemo pametni telefon, dosti več pa ne.

Vseeno vsaj podpisani pod člankom z veseljem ugotavlja, da je (skoraj) konec telefonov z manj kot dvema gigabajtoma pomnilnikoma, s fotoaparati, ki sodijo na začetek tisočletja, in shramb z enomestnimi številkami.

Na začetku uvoda smo omenili, da so meja za cenejši telefon trije stotaki, tako da povejmo še spodnjo mejo, ki daje vsaj malo garancije, da bo telefon v redu. Dva stotaka brez vezave sta tista cenovna postavka, ki bo v večini primerov zagotovila, da proizvajalec ni naredil preveč kompromisov oziroma da ne gre za leto ali dve staro napravo, ki je po nesreči ostala v skladišču. So telefoni pod 200 evrov vsi neuporabni? Ne, a vseeno res komaj sežejo prek higienskega minimuma, da jih je vredno kupiti. Tistih nekaj deset evrov nam bo prineslo novejšo oziroma bolj zmogljivo napravo.

Vse napisano o telefonih v pregledu na naslednjih straneh ima še eno veliko opombo. Nekaj, kar vedno znova ponavljamo pri cenejših telefonih. Izbira med konkurenti je izbira najmanjšega zla. Meja 300 evrov ni postavljena umetno, saj proizvajalci nad to ceno začnejo dostavljati zelo zelo spodobne telefone. Pixel 3a, ki je nesporni zmagovalec lanskega srednjega razreda, stane okoli 370 evrov in je primerjavi z vsemi telefoni v tem članku vesoljska ladja. Ko se gibljemo med 200 in 300 evri, pa izbiramo med naslednjimi telefoni.

Micro USB

Micro USB nam mora prižgati prvo rdečo luč, ko se odločamo za telefon. Svet se počasi, a vztrajno premika proti standardu USB C in leta 2020 kupovati telefon z vhodom micro USB je nesmiselno. Morda se res sliši kot malenkost, a če telefon kupimo letos, ga bomo uporabljali dve leti ali tri. Ja, tudi poceni telefoni zdaj uporabnost ohranijo dlje, kot je vezava pri operaterju. Vedno več ljudi ima telefone USB C, zato imajo polnilnike USB, in če kupimo telefon micro USB, bomo zelo kmalu v manjšini. Pa še paziti je treba, kako kabel vtaknemo v telefon. To je na prvi pogled spet malenkost, a če je za povprečnega uporabnika to lahko le nadležno, je drugače s starejšimi. Ti pa so dostikrat kupci poceni telefonov, saj bi radi gledali slike vnukov in za telefon ne bi dali veliko denarja. V tej luči pa je USB C lahko pomemben del izkušnje uporabe telefona.

Naslednji telefoni tako padejo v koš telefonov micro USB in jih zato ne bomo priporočili, a če vas to ne moti preveč, je nekaj modelov, pri katerih se najde kakšna pozitivna točka.

Prvi štirje konkurenti v tem košu stanejo krepko pod 200 evrov in noben ni posebej zanimiv. A1 Alpha in Wiko Y80 sta oba preveč strojno podhranjena, da bi ju jemali resno. Wiko je s 100 evri najcenejši in ima dva gigabajta pomnilnika, Alpha pa za 50 evrov več ponuja manjšo baterijo in rahlo boljšo strojno opremo.

Nokia 4.2 ima sicer čisti Android, ker je del programa Android One, in svetleč gumb za vklop ter izklop, kar kaže, da meri na starejše. Žal je strojno podhranjena in v konkurenci dosti boljših naprav. Huawei Y6s je eden zadnjih telefonov, ki jih je Huawei k nam poslal, preden jim je zmanjkalo modelov z Googlovimi storitvami. Kvari ga Mediatekov procesor, saj za enak denar dobimo zmogljivejše telefone. Eden takih je že Honor 10 Lite ai, ki je prav tako Huaweijev. Stane enako kot Y6s, a ima boljši procesor in zaslon pa še baterija je večja. Oba telefona sta »lanska«, a lepo pokažeta, kako lahko en proizvajalec za enako ceno prodaja napravi, ki nista enako zmogljivi. Z izjemo Huawei Y6p, do katerega še pridemo, so našteti telefoni tisti, ki ne presežejo cene 160 evrov in imajo micro USB.

Zdaj smo prišli še do enega dvojčka iz tovarn Huaweija. Honor 8X ai in Huawei Y7 2019 imata oba micro USB, ostalo počneta malce bolje. Honor ima osemjedrni procesor, ki je sestavljen iz varčnih jeder, a ima štiri gigabajte pomnilnika in zelo soliden zaslon polne ločljivosti. To v tem cenovnem razredu še vedno ni pravilo, saj je mnogo naprav, ki se jim ločljivost krajše stranice konča pri 720p. V preteklosti to ni bila težava, a ker so zasloni pri poceni telefoni rasli skupaj z dražjimi in imajo diagonalo v povprečju čez 6 palcev, se pozna, ko gledamo v zaslon full HD. Y7 ima slabši procesor in drobovje kot 8X ter bolj spada med prve štiri telefone, a s ceno 180 evrov poskuša prepričati, da je vreden več. Pa ni. Ko se enkrat pogovarjamo o 200 evrov vrednih telefonih, je konkurenca tako huda, da so takšni poskusi, kot sta 8X in Y7, videti smešno.

Huawei in Google

Preden pridemo do telefonov, ki se jih res izplača kupiti, se moramo prebiti še čez nekaj konkurentov, ki s ceno pretiravajo, še prej pa moramo omeniti Huawei. To podjetje se je zaradi političnega spora med ZDA in Kitajsko znašlo v nezavidljivi situaciji. Na nove telefone namreč ne morejo nameščati Googlovega Androida, kar pomeni, da letošnji nimajo trgovine Google Play. To se morda še ne sliši prevelika ovira, a manjka tudi sklop Androida z imenom Google services, ki omogoča nemoteno delovanje nekaterih Googlovih aplikacij. Tako na Huawei P40 Lite E, Y6p in P40 Lite, recimo, ni Youtuba. No, lahko namestimo nadomestno aplikacijo, a ni nobena tako dobra oziroma Youtube gledamo v brskalniku. To je le en primer, ki sicer za pisce Monitorja in ostale tehnološke navdušence morda ne predstavlja prevelike ovire, a za navadnega uporabnika je enostavno preveč preprek, da bi pri uporabi užival. Huawei sicer ima svojo trgovino App Gallery, ki pa je še daleč od bazena aplikacij, ki so na voljo v Googlovi trgovini. Seveda obstajajo obvodi in se prek datotek .apk da nameščati tudi aplikacije, ki jih v Huaweijevi trgovini ni, vendarle pa je to početje še ena ovira, čez katero mora uporabnik, in dovolj poslabša uporabniško izkušnjo. Tako smo v situaciji, ko ima Huawei na tokratnem pregledu leto stare telefone, ki jih lažje priporočimo kot njihove najnovejše nizkocenovne naprave.

USB C

Samsung Galaxy A20e ni dober telefon, a predstavlja tip telefona, ki bi moral biti higienski minimum leta 2020. Začne se z USB C, čeprav bi Samsung z lahkoto v tako strojno šibak telefon dal micro USB in se potrepljal po rami. A tega niso storili in so telefonu z zaslonom TFT 720p, dvema gigabajtoma pomnilnika in s počasnim osemjedrnim procesorjem namenili USB C in širokokotno kamero. Za vse skupaj računajo 160 evrov in nezahtevni uporabniki bodo s tem telefonom lahko živeli, nikakor pa to ni dober telefon, saj za nekaj deset evrov več dobimo veliko boljše naprave. A20e pa vseeno stoji kot opomnik za vse telefone v članku do zdaj (z izjemo novih Huaweijev, ki imajo druge težave), da je pri izdelavi mogoče sklepati dosti boljše kompromise.

Naslednji telefon ima USB C bolj po nesreči, saj strojno spada v leto 2017. Blackview BV6800 Pro je telefon v močnem ohišju, ima USB C in ogromno baterijo. To pa so njegove edine vrline. Mediatekov procesor z 1,5 GHz jedri pa je tisto, zaradi česar odsvetujemo nakup.

Sony je včasih delal super cenejše telefone, a zdaj že vsaj štiri leta niso dostavili resnega konkurenta. Sony Xperia 4L sicer ima bluetooth 5.0, je dobro narejena in lepša kot večina telefonov v konkurenci, a zakaj ima Mediatekov procesor, le 3 GB pomnilnika, zaslon 720p ... vedo pa le pri Sonyju.

Samsung A30s je spodobna nadgradnja A20E, saj ima zaslon OLED, a stane kar 50 evrov več. Ja, procesor je malo hitrejši, pomnilnika je gigabajt več, a zaslon je še vedno 720p in 220 evrov je previsoka cena. Če bi A30s stal 160 evrov, bi bil super izbira.

Huawei P Smart Z in P Smart Pro 2019 sta solidna konkurenta med poceni telefoni, a imata dovolj napak, da se ne uvrščata med boljše v tem pregledu. Smart Z veliko naredi prav, ima 1080p, 4 GB pomnilnika, dostojen procesor, celo bluetooth 5.0. Ko ga postavimo ob bok najboljšim, mu sape zmanjka šele z uporabniškim vmesnikom, ker je bolj nadležen s preobleko EMUI. Predvsem pa obstaja še en boljši Huawei v konkurenci.

Nokia ima v pregledu dva telefona. Nokia 7.1 je lanski model, ki mu je cena upadla že pod 200 evrov, medtem ko je Nokia 6.2 letošnja naprava in se ceni na okoli 250 evrov. Nokie so zadnja leta zanimive predvsem zato, ker so del programa Android One. To pomeni, da imajo ti telefoni čisti Android, brez preoblek, ki jih drugi proizvajalci lepijo na Googlov operacijski sistem. Prav tako na teh telefonih ni podvojenih aplikacij in ni »galerije« proizvajalca ter Google Photos. Najpomembnejša prednost Android One telefonov pa je ta, da redno prejemajo varnostne posodobitve, in veliko večja verjetnost je, da bodo deležni naslednje različice Androida. Na poceni telefone podizvajalec namreč radi pozabijo, zato se nikoli ne ve, koliko varnostnih posodobitev jim bodo namenili, še težje pa je računati na novejšo različico Androida.

Nokia 7.1 je bila lani super cenejši telefon in tudi letos se dobro odreže. S 3 GB pomnilnika že malce kaže svoja leta, a vseeno gre za leto in pol star telefon, ki zaradi solidne strojne opreme in Android One programa tudi letos deluje dostojno. Na vrhu ga ni le zato, ker se procesorju res vidijo leta in so ga letošnji telefoni prehiteli. Nokia 6.2 pa je pravzaprav Nokia 7.1 z gigabajtom več pomnilnika, malce večjo baterijo in 0,5 palca večjim zaslonom. Procesor pa je enak. Težava je v tem, da stane 60 evrov več. Če se že odločate za Nokio, je torej 7.1 boljša kupčija.

Na tem mestu pa še par besed o motorčkih za vibracije v cenejših telefonih. Na njih nas je spomnila prav Nokia 6.2, ker je sicer dobro narejen telefon in v roki deluje prijetno, ko pa recimo tipkamo ... se pokaže cenenost motorčka, ki ne daje tako zadovoljivega občutka kot motorčki v dražjih telefonih. To velja za vse telefone na preizkusu, a med njimi so razlike in višja cena ponavadi prinese tudi boljše vibracije. Vendarle pa je to eno od področij, kjer proizvajalci še varčujejo, in le čakamo dan, ko bo tudi ta komponenta postala zadovoljiva v poceni telefonih.

Najboljših 5

Začnimo s telefonom Xiaomi Mi A2, ki je prvič k nam prišel septembra 2018 in postavil aktualen standard dobrega poceni telefona. Android One, procesor (ki je boljši kot v večini telefonov, popisanih do zdaj), 4 GB pomnilnika, zaslon full HD, bluetooth 5.0, USB C, ac Wi-Fi. To so postavke, poudarimo še enkrat, iz konca leta 2018, a so še vedno boljša popotnica za soliden telefon, kot jo ponuja velika večina tokratne konkurence. Pri nas smo ga našli samo še v eni trgovini na spletu, a za 200 evrov še vedno prehiti vse ostale telefone s to cenovno postavko, tako da ostaja pri vrhu.

Najboljši nakup, če bi radi Huawei, je prav tako telefon iz poletja 2018. Huawei P30 Lite stane 240 evrov in ima spodoben procesor, toda žal Bluetooth 4.2, a sicer gre za telefon, ki je konkurenčen Mi A2, s to razliko, da ni del programa Android One in ima Huaweijevo preobleko. Seveda pa ima Googlove storitve in je že zato boljša izbira kot letošnji Huawei telefoni. Pa še lep je.

Samsung Galaxy A50 je najboljši Samsung na tem preizkusu. Izdelovalec ga še vedno zelo ceni, saj hoče 300 evrov za telefon iz sredine leta 2019, a strojno spada v vrh tokratne ponudbe. To je eden od dveh telefonov z zaslonom (AM)OLED, baterijo 4.000 mAh, s 128 GB shrambe, širokokotno lečo in (še vedno) hitrim procesorjem. Če bi A50 stal 250 evrov, bi ga bilo z lahkoto priporočiti, tako pa ostajata naslednja telefona.

Redmi Note 9s je telefon, ki smo ga v roke dobili prvič. Ima ogromno baterijo 5.020 mAh, najnovejši procesor v konkurenci, 4 GB pomnilnika in 64 GB shrambe. Stane pa 230 evrov. Tu se potem pokaže, kako Xiaomi (Redmi je blagovna znamka Xiaomija) postavlja svoje cene in kako jih večji proizvajalci, kot sta Huawei in Samsung. Seveda pri Redmiju dobimo tudi njihovo Android preobleko, ki je najbolj nadležna med vsemi proizvajalci. Prav tako ni veliko garancije, da bodo posodobitve prihajale redno in dolgo časa. Vseeno: za ta denar super strojna oprema.

Xiaomi Mi A3 je bil naš lanski favorit pri cenejših telefonih. Še vedno je naprodaj, a dostikrat tudi razprodan. Vseeno ga omenjamo zato, ker je še vedno super kupčija in se mu leto starosti ne pozna. Zaslon OLED (žal le 720p), širokokotna leča, 4 GB pomnilnika, baterija 4.030 mAh, USB C in procesor, ki je hitrejši od skoraj vseh v konkurenci. Xioami je lani res dostavil super strojno opremo, ki je podkrepljena še s programom Android One. Zdaj se ga dobi, ko je kje na voljo, za okoli 250 evrov in dejansko ostaja prva izbira med telefoni, ki smo jih imeli v rokah. Ima pa eno pomanjkljivost, ki bi znala za marsikoga pomeniti dovoljšen razlog, da bo raje vzel samsunga ali huaweija. Mi A3 namreč nima vmesnika NFC, ki pa je iz dneva v dan bolj uporaben. Sploh odkar so se slovenske banke zganile in začele ponujati plačevanje prek NFC. Če to potrebujete, raje poglejte v smer A50 in P30 Lite.

Še enkrat povejmo, da to niso vsi poceni telefoni in čisto vse bi bilo nemogoče preizkusiti, tudi če bi bili na voljo pri nas in bi prišli v naše roke. Motorola še vedno izdeluje zelo dobre poceni telefone in med vsemi kitajskimi proizvajalci se seveda najdejo kupčije. Vseeno pa je kar pomenljivo, da je Mi A3 še vedno na vrhu te piramide in Xiaomiju je lani res uspelo sestaviti super telefon. Upamo, da bo letošnji A4, če/ko pride nadaljeval po tej poti.

Fotoaparat

O fotoaparatih v tem prispevku ni bilo veliko besed, in to z razlogom. Ponovili bomo stavek, ki ga vedno zapišemo pri cenejših napravah: fotoaparati so O. K. Z dovolj svetlobe bodo naredili zadovoljive slike. Čim pa bo malo bolj temno, bodo vsi zašli v težave. Dražji kot je telefon, več možnosti je, da bodo slike bolj konstantno dobre, a čudežev res ne gre pričakovati. Mobilna fotografija je vedno bolj odvisna od procesorja in programske obdelave slike. Ti telefoni še vedno nimajo jeder, ki bi to znala/zmogla zares dobro početi, tako da, ja ... slike bodo uporabne, a ne vedno, in temu dejstvu je treba prilagoditi pričakovanja.

Tabela 1/2 [PDF]
Tabela 2/2 [PDF]