Test televizorjev - Vedno večje in vedno ceneje

Televizorji, ki jim je nekoč grozilo »izumrtje«, saj je bilo pričakovati, da jih bodo nadomestili računalniki, doživljajo preporod. Vgrajena pamet in predvsem njihova velikost sta jim zagotovili pomembno mesto v naših domovih.

Pamet v televizorjih so proizvajalci nekoč hoteli doseči z vgrajenim spletnim brskalnikom, toda na koncu se je izkazalo, da je resnična pamet tista, ki jo prinese trgovina z aplikacijami. Tako kot pri pametnih telefonih so danes resnično pametni televizorji tisti, ki imajo povezavo z res enostavnim sistemom sprotnega nameščanja aplikacij. In to so v resnici vsi – tisti z Android TV (Sony, Philips, Vox), z WebOS (LG), s Tizenom (Samsung) ali z Rokujem (Panasonic).

Vsi proizvajalci so do danes ugotovili, da mora biti v trgovini čim več aplikacij, ki so prirejene za velikanski zaslon, in takih, da jih lahko upravljamo z daljinskim upravljalnikom, ki večinoma nima »miške in tipkovnice«, ampak se trudi biti majhen, priročen in s kar najmanj tipkami. Tisti najbolj pogumni danes televizorjem prilagajo daljinske upravljalnike, kjer je ključna tipka za mikrofon, sledita pa mu tipki za Netflix in Amazon Prime video. Televizor naj bi torej upravljali z govorom, na njem pa tako in tako gledali le še ameriške pretočne video sisteme. V angleško govorečem delu sveta to že gre, pri nas pač (še) ne. Če se je Netflix že kar nekako udomačil, pa govorno upravljanje v slovenščini ne deluje. Če nas Googlov pomočnik, ki je vgrajen v televizorje z Android TV, še razume, ko iščemo vsebine, navigacija po TV-vmesniku na ta način še ne deluje.

Če je na zaslonu OLED dolgo prikazana nepremična slika, se ta lahko trajno vžge. Danes imajo vsi televizorji vgrajene sisteme, ki to uspešno preprečujejo.

Upravljanje televizorjev je s tem danes bolj ali manj rešeno, dostop do vseh mogočih zvočnih in video servisov ter igranje z aplikacijami (tudi igrami) tudi. Kako pa kaže samim tehnologijam, ki so osnova vsakega televizorja? Trenutno se na tržišču še vedno borita (že do skrajnosti izboljšana) tehnologija LCD in novejša OLED. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti, vendar bo vsak, ko bo prvič videl televizor OLED, prisegel nanj. Slika na zaslonih OLED je izredno živa, kontrastna in ostra. Res je sicer, da je barvno bolj neuravnotežena od tiste, ki jo zmorejo LCD (ti se sicer hvalijo z imeni in s predponami, kot so Nano, QLED in podobno, vendar so to še vedno LCD), saj je bela barva bolj modrikasta. Res je tudi, da slika OLED ni tako zelo svetla kot pri LCD, vendar povprečen uporabnik, ki vsebine ne bo gledal ravno na soncu, tega ne bo opazil. Tudi težave z vžgano sliko, kjer so imele prve generacije OLED nekoč težave, proizvajalci s programskimi triki uspešno odpravljajo. Po drugi strani pa je res, da so lahko televizorji LCD celo nekajkrat cenejši od najcenejših OLED, zaradi česar se v svetu in pri nas veliko slabše prodajajo.

***

Na tokratnem preizkusu smo poskušali zbrati večino proizvajalcev televizorjev, ki se prodajajo pri nas, in hkrati zagotoviti raznolikost prikaznih tehnologij, operacijskih sistemov in – prodajnih cen. Kot boste lahko razbrali v nadaljevanju, je danes 55-palčni televizor moč dobiti že za 330 evrov, lahko pa se odločimo za vrhunski model, ki nas bo stal dvatisočaka. Razlika med tema dvema skrajnostma je takšna, da jo bo brez težav razbral prav vsak kupec novega televizorja.

Preizkušeni modeli

Pojdimo kar po abecedi in se lotimo prvega preizkušenega modela, ki smo ga imeli v našem laboratoriju in sliši na ime FOX TV 55DLE888. Dodajmo mu še VOX TV 50ADS314B. Fox in Vox in se slišita zelo podobno, mar ne? Da, tudi videti sta zelo podobno. Resda ima prvi diagonalo 55 palcev, drugi pa 50, sicer pa sta si na moč podobna (čeprav sta Fox in Vox popolnoma ločeni blagovni znamki in konkurenta, je zelo verjetno, da konkretna modela izdeluje isti proizvajalec na Kitajskem ali v Turčiji). Že na prvi pogled je očitno, da sta to blagovni znamki, ki merita na cenovno najbolj občutljive kupce, ki bi imeli radi na mizi (ali zidu) nekaj dovolj velikega za kar najmanj denarja. 50-palčni model Vox je pri naših trgovcih mogoče dobiti že za manj kot 300 evrov, medtem ko 55-palčni Fox stane le 330 evrov, kar je za tako velike naprave res izredno nizka cena.

Zavedati pa se je seveda treba, da oba televizorja zaradi nizke cene izstopata tudi po kakovosti prikazane slike, vgrajenega »pametnega sistema« in zvočnikov. Od teh treh naštetih lastnosti lahko še največ dobrih besed namenimo prikazani sliki, ki je taka, kot smo je bili na televizorju vajeni pred leti. Zaslona s tehnologijo LCD nista najbolj enakomerna, ob kotih sta malce lisasta, še posebej, če se lotimo gledati malce pod kotom. Tudi osvetlitev od zadaj ni najbolj gosto razporejena, zato bomo ob filmski odjavni špici deležni svetlih belih sledi, ki jih bodo puščali beli napisi (slabo lokalno zatemnjevanje). Večji model FOX je pri tem nekoliko boljši.

Tudi zvok, ki ga televizorja oddajata, je takšen, kot smo ga bili vajeni nekoč. Dovolj za res nezahtevne, sicer pa bo treba kupiti zunanje zvočnike oziroma zvočno letev.

Zanimivo je, da imata televizorja vgrajen Android (TV), vendar različico, ki zelo odstopa od tistega, kar smo vajeni pri modelih Sony in Philips. Povezava s trgovino PlayStore sicer deluje brez težav, tudi že nameščena aplikacija Netflix, vendar je grafično povsem drugačna od najnovejše, ki teče na dražjih Android TV. Youtube je enak, kot smo ga vajeni na vseh pametnih televizorjih, vendar je vgrajena strojna oprema dovolj šibka, da se aplikacija malce »vleče«. Predvajanje video vsebin je vseeno popolnoma tekoče.

Android TV, ki ga imata Sony in Philips, je precej bolj dodelan kot tisti v televizorjih VOX in FOX.

Sistem omogoča tudi brezžično preslikavo vsebine telefona, za pretočno prikazovanja iz aplikacij pa moramo namestiti (kitajsko) aplikacijo EZ Share, ki »nekako« deluje, vendar se pri pretoku telefonskih video vsebin redno zatika. Morebitnih medijskih strežnikov v lokalnem omrežju televizorja ne najdeta.

Skratka – če potrebujete (kar velik) televizor in ste nezahtevni, bosta tudi VOX in FOX dovolj. Zavedati pa se morate, da za dva- do trikrat manj denarja dobimo tudi nekajkrat manj »muzike«.

FOX TV 55DLE888

Diagonala: 55 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 329 EUR

Operacijski sistem: Android

Prodaja: www.pantech.si

Za: Izredno ugodna cena.

Proti: Slabša kakovost prikazane slike, le osnovni zvočniki, počasen in nekoliko nenavaden uporabniški vmesnik.

VOX TV 50ADS314B

Diagonala: 55 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 298 EUR

Operacijski sistem: Android

Prodaja: www.pantech.si

Za: Izredno ugodna cena.

Proti: Slabša kakovost prikazane slike, le osnovni zvočniki, počasen in nekoliko nenavaden uporabniški vmesnik.

***

Televizorje LG poganja operacijski sistem WebOS, ki je pred leti nastal v legendarnem podjetju Palm, vse tri preizkušene modele pa smo krmilili s priloženim »magičnim« daljincem Magic Remote. Ta deluje podobno kot nekoč igralna konzola Nintendo Wii: s premikanjem po zaslonu prestavljamo kazalec, s katerim izbiramo vsebine na njem. Menimo, da je tak tip upravljanja televizorja najboljše, kar trenutno obstaja, odlično pa je videti in se obnese tudi sam WebOS. Na daljincu so tudi mikrofon (ki, kot smo že vajeni, v slovenščini noče delovati) in seveda obvezne tipke Netflix, Prime Video in Google Play Video. Tudi trgovina z aplikacijami, ki jo premore WebOS, je dobro založena, vendar se moramo zavedati, da slabše kot, denimo, trgovina Android TV. Aplikacije Kodi ne bomo našli, Telekomove aplikacije NEO tudi ne, pogrešali smo tudi televizijsko aplikacijo Xplore TV, ki jo uporablja A1. Aplikaciji T2 in Eon (Temelach) v trgovini sta, namesto Kodija pa si lahko omislimo Plex.

Letošnji televizorji LG, ki nimajo zaslona OLED in niso namenjeni ravno cenovno najbolj občutljivim, se ponašajo z oznako NANO. Ta napeljuje na nadgradnjo zaslona LCD, NanoCell, ki jo podjetje LG uporablja že nekaj časa, le da jo letos vpeljuje tudi v ime izdelka. Preizkušeni model LG 55NANO86 je osnovni model serije »nano« in stane nekaj čez 800 evrov. Za model LCD je dokaj tanek, tudi roba okoli zaslona je malo, stojalo pa je videti osnovno, vendar televizor dobro in stabilno drži (tako in tako pa menimo, da današnji televizorji sodijo na zid).

Prikazana slika ni najboljša, vendar je seveda stopnjo ali dve više od tiste, ki smo jo omenili pri trikrat cenejših modeli Vox in Fox. Enakomernost slike ni najboljša, vendar je vidnost pod kotom za modele LCD z zmerno ceno dovolj dobra. Precej več pripomb imamo na lokalno zatemnjevanje, kar pomeni, da beli elementi na črnem ozadju okoli sebe povzročajo svetle pege. To bomo v praksi najbolj videli pri filmskih odjavnih špicah. Tudi kontrastnost slike ni najboljša, saj črna na manjših področjih v resnici nikoli ni povsem črna. Slabša kontrastnost se pozna tudi pri vsebinah HDR, denimo na Netflixu, kjer tako posnete vsebine ne izstopajo dovolj.

Po drugi strani je vgrajeni procesor očitno dovolj dober, da televizor sliko, ki je nižje ločljivosti od domorodne 4K, dovolj kakovostno poveča. Film DVD, ki ima ločljivost 480p, bo na tem televizorju prav lepo prikazan. Tudi prikaz hitrih filmskih prizorov deluje dovolj dobro, da bo gledalec s prikazanim zadovoljen.

Zvok, ki ga vgrajeni zvočniki zmorejo, je spodoben. Seveda ne zmorejo ravno globokih basov, toda tega smo pri vgrajenih televizorjih že vajeni. Kdor potrebuje dober zvok, bo moral (vedno) investirati v zunanji zvočniški sistem.

LG 55NANO86

Diagonala: 55 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 850 EUR

Prodaja: www.vamatrade.si

Operacijski sistem: WebOS

Za: Odličen operacijski sistem in daljinec, dobra kotna vidljivost, dovolj kakovostni vgrajeni zvočniki.

Proti: Slaba lokalna zatemnitev, dokaj neenakomerna slika.

Drugi »nano«, model LG 65NANO953NA, je na drugi strani lestvice modelov LG LCD – gre namreč za model ločljivosti 8K (7.680 × 4.320 pik, namesto »običajnih« 3840 × 2160 pik) in na to kaže tudi cena. 8K je danes takšen prodajni parameter, kot je bil pred leti 4K – sliši se dobro, konkretne koristi od njega pa za zdaj ni. Resda se lahko potrudimo in najdemo vsebine, ki so posnete v ločljivosti 8K, celo na Youtubu jih najdemo. In videti bodo naravnost odlično. Vendar pa je dejstvo, da danes večinoma še vedno gledamo izdelke v ločljivosti FullHD (včasih tudi manj) oziroma se spogledujemo s 4K, če smo naročniki Netflixa ali če dovolj časa preživimo na Youtubu. Ker ima televizor podporo za kodeke HEVC, AV1 in VP91, lahko vsebine 8K gledamo tudi prek lokalnega omrežja ali diska USB. Morda je tak nakup naložba v prihodnost, ko bodo vsebine 8K bolj razširjene.

Deljenje vsebin na televizorjih VOX in FOX poteka prek priložene kitajske aplikacije EZ Share.

65NANO953NA je pri LG vstopna točka v svet 8K (na voljo pa so tudi dražji 8K modeli LCD), saj so na voljo tudi močnejši modeli LCD pa tudi izvedba 8K OLED. Kakovost prikazane slike je kljub temu odlična. Lokalno zatemnjevanje deluje tako, kot od njega pričakujemo, tudi vidljivost pod kotom je dobra. Za kakovost video vsebin, ki so nižje ločljivosti od domorodne 8K, odlično poskrbi vgrajeni procesor tretje generacije, zagotovljena pa je tudi podpora priklopu na igralne konzole, ki bodo igre zmogle prikazovati z osveževanjem do 120 Hz.

Nadpovprečno smo bili zadovoljni tudi nad predstavljenim zvokom, k čemur delno pripomore tudi dejstvo, da gre za večji, 65-palčni model, zatorej je tudi za zvočnike več prostora. Sistem podpira standard Dolby Atmos, seveda pa ga boste v popolnosti deležni šele, če boste dokupili ustrezen zvočniški sistem.

LG 65NANO953NA

Diagonala: 65 palcev

Ločljivost: 8K

Cena: 2.740 EUR

Operacijski sistem: WebOS

Prodaja: www.vamatrade.si

Za: Odlična slika z dobrim lokalnim zatemnjevanjem. Ločljivost 8K, kar bo v prihodnosti morebiti še koristno. Odlični zvočniki.

Proti: Visoka cena.

Zanimivo je, da je tretji LG, OLED model LG CX 55CX3LA, v primerjavi z zgoraj opisanim 65NANO953NA skorajda poceni. Resda je tudi manjši (55 palcev), vendar gre nižja cena gotovo na rovaš tega, da premore »le« ločljivost 4K, tako kot tudi vsi drugi tokrat preizkušeni modeli, z izjemo omenjenega dražjega LG. »Zanimivo« zato, ker je to televizor, ki bi ga glede na kakovost prikazane slike vsekakor priporočili. OLED je vendarle – OLED.

O sami tehnologiji OLED pišemo v ločenem prispevku, zato naj tu le povemo, da je to tehnologija, ki nas ob prvem stiku prevzame. Prikaza slika je namreč izredno kontrastna, barve pa žive in vpadljive. Resda bomo ob prikazu večje bele površine hitro opazili, da je bela barva modrikasta in da so barve v resnici »napačne«, vendar bo TV-gledalcu za to v resnici vseeno. Tudi če bi televizor gledali na polnem soncu, bi ugotovili, da (nekateri) LCD zmorejo prikazati veliko bolj svetlo sliko od zaslonov OLED (ki jih, mimogrede, vse, brez izjeme, izdeluje LG, tudi tiste, ki so vgrajeni v televizorje drugih proizvajalcev). Toda v povprečni dnevni sobi bodo televizorji OLED naravnost fantastično žareči s popolnimi črninami in brez kakršnihkoli senc, ki jih pri LCD navadno puščajo manjše svetle površine (beri: filmske odjavne špice in celo podnapisi).

Poleg tega je televizor izredno tanek, le v spodnjem delu je odebeljen, seveda zato, da so lahko vgradili dovolj dostojne zvočnike. Uradno podpirajo celo Dolby Atmos, čeprav je tudi tu jasno, da bo za kaj takega treba dokupiti zunanji zvočniški sistem. Sicer z dodatnimi nastavitvami »umetne inteligence« poskuša tudi z močnejšimi basi, vendar mu to ne uspeva najbolje.

Današnji televizorji imajo večinoma vgrajene do 16 GB shrambe. V množici aplikacij je lahko to tudi že premalo. Navsezadnje je imajo telefoni že 64, 128 ali celo 256 GB.

Tudi tu moramo omeniti, da je podprto povezovanje 120 Hz z igralnimi konzolami in računalniki (AMD FreeSync in nVidia G-Sync).

Kakorkoli že, LG OLED serija CX je vrhunska. Priporočamo.

LG CX 55CX3LA

Diagonala: 55 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 1.580 EUR

Operacijski sistem: WebOS

Prodaja: www.vamatrade.si

Za: OLED. Odlična slika z globokimi črninami, odličnim lokalnim zatemnjevanjem in odlično kotno vidljivost. Vpadljivo tanko oblikovanje.

Proti: Ne najboljši zvok.

***

Panasonic je resno podjetje, vendar na področju televizorjev ni tako močno kot nekoč. V svetu se še nekako držijo, medtem ko jih v Sloveniji redko kdaj vidimo. Vseeno smo preizkusili njihov 58-palčni model TX-58HX830E, ki ne sodi med osnovne Panasonicove televizorje, vendar pa tudi ne med vrhunske.

Televizor je za model z zaslonom LCD zelo tanek in zato vizualno zelo vpadljiv, še posebej v kombinaciji z lepim kovinskim stojalom. Žal se tankost pozna tudi pri kakovosti zvoka, saj je ta brez občutnih basov. Vsekakor priporočamo priklop zunanjega zvočniškega sistema. Zaslon LCD sodi med osnovne, saj ima osveževanje 60 Hz, predvsem pa ima le osnovno lokalno zatemnjevanje. Kar pomeni, da bodo bele lise na zaslonu za seboj vedno puščale lise. Res pa je, da lahko lokalno zatemnjevanje tudi v celoti izklopimo in se sprijaznimo s sivo črnino, kar je morda celo bolje. Tudi enakomernost zaslona ni najboljša, želeli pa bi si tudi višjo svetlost. Predvsem zaradi prenizke svetlosti tudi vsebine HDR niso videti tako dobro, kot bi lahko. Po drugi strani smo bili zadovoljni nad prikazom vsebin z nižjo ločljivostjo.

Sicer pa televizor poganja Panasonicov lasten operacijski sistem My Home Screen, ki je nekoč izšel iz Mozillinega operacijskega sistema Firefox OS. Ni tako vpadljiv in moderen kot konkurenca, vendar svoje delo dobro opravlja. Njegova trgovina žal ni niti približno tako založena, kot smo tega vajeni drugje. Na voljo sta sicer Netflix in Amazon Prime Video, pa tudi Youtube in denimo Deezer in radijski TuneIn, zaman pa bomo iskali aplikacije domačih TV ponudnikov (Telekom, T2, Telemach…). Tudi iger, ki jih denimo v Android TV mrgoli, je tukaj samo – šestnajst.

Potrdimo pa lahko, da predvajanje vsebin iz telefona deluje brez težav, ravno tako je na voljo tudi Google Assistant in Amazon Alexa.

Če vse to seštejemo, je 900 evrov, ki jih Panasonic zahteva za ta model, seveda preveč.

Panasonic TX-58HX830E

Diagonala: 58 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 900 EUR

Operacijski sistem: My Home Screen

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Za: Lep in tanek dizajn.

Proti: Slaba lokalna zatemnjenost, neenakomerna slika, slabo opazen efekt HDR. Zvočniki zmorejo premalo basov. Slaba založenost trgovine z aplikacijami.

***

Philips je pred leti ves svoj avdio in video inženiring, vključno z blagovno znamko, prodal kitajski družbi TPV (ki razvija tudi monitorje AOC), podobno kot je IBM nekoč prodal svoj oddelek kitajskemu Lenovu. Tudi v primeru Philipsa je očitno, da kakovost izdelkov zaradi tega nikakor ne trpi. Televizorji z imenom Philips se dobro prodajajo, denimo v Sloveniji so na prvem mestu, v zadnjem času posegajo tudi po kakovostno najvišjih mestih, tudi zaradi povezovanja z velikani, kot sta Google in zvočniško ime Bowers & Wilkins.

Ključna lastnost, o kateri se Philipsovi televizorji ločijo od konkurence, je Ambilight, patentirano osvetljevanje ozadja televizorja, ki ga omogočajo vgrajene ledice. Nastavimo lahko, da se barvno odzivajo na vsebino zaslona ali pa utripajo glede na zvočno spremljavo videa. Uporabniki so (po pogovorih, ki smo jih imeli z njimi) nad Ambilightom večinoma navdušeni, so pa tudi taki, ki ob prvem stiku z njim najprej kliknejo na gumb na daljincu, namenjen njegovemu izklopu.

Vgrajeni slikovni procesorji danes počnejo marsikaj. Obvladajo tudi strojno učenje, s katerim prilagajo sliko vsebini. Na sliki delovanje Philipsovega procesorja P5.

Vse tri Philipsove televizorje, ki smo jih imeli na preizkusu, poganja Android TV, televizijski operacijski sistem, ki ima v svetu daleč največji tržni delež (pred Samsungovim Tizenom in LGjevim WebOS). V zadnji različici je to zelo lepo tekoč uporabniški vmesnik, ki je hkrati tudi intiuitiven, predvsem pa je podprt s klasično trgovino Play, v kateri najdemo vse, kar nam srce poželi. Tudi Kodi in aplikacijo za A1, poleg T2, NEO in EON pa tudi bolj eksotične, kot so tiste za premikanje datotek na televizor in z njega, ali pa aplikacija TuneIn, ki vsebuje tudi vse slovenske lokalne radijske postaje, ali pa … Da o običajnih netflixih in youtubih niti ne govorimo. Podprt je tudi Googlov standard povezovanja Chromecast.

Philips 58pus8505 je eden izmed osnovnejših modelov, ki pa »ima vse, kar imajo veliki«. Ambilight, Android TV, vgrajen Google Assistant in works with Alexa. Kar pomeni, da lahko televizor krmilimo prek Amazonove Alexe, če imamo ustrezno napravico, oz. prek telefonske aplikacije. Seveda velja opozoriti, da sta oba pomočnika v slovenščini funkcionalno omejena, kar pa ni težava Philipsa, temveč Googla in Amazona.

Za 800 evrov vseeno ne smemo pričakovati preveč, a je v ceno vseeno vključen celo malce večji zaslon, kot smo ga danes vajeni na osnovni ravni – diagonala zaslona je namreč dokaj nestandardna, 58-palčna. Zaslon pa je le 50 herčni, kar pomeni, da ne bo primeren za igranje (vrhunskih) iger. Kotna vidljivost ni najboljša, tudi lokalno zatemnjevanje bi bilo lahko boljše (kar bo opazno predvsem pri filmskih zaključnih špicah), vendar je slika dovolj enakomerna in živobarvna, da bo povprečen uporabnik zadovoljen. Svoje pokaže tudi procesor P5, ki poskrbi, da so tudi video vsebine nižjih ločljivosti dovolj mehke in dobro vidne.

Zvok je povprečen, četudi se pohvali s podporo standardu Dolby Atmos. To bo v resnici zažarelo šele ob nakupu zunanjega zvočniškega sistema.

Philips 58pus8505

Diagonala: 58 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 800 EUR

Operacijski sistem: Android TV

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Za: Ugodna cena za televizor, ki je celo malce večji od običajnih 55 palcev. Android TV, Ambilight.

Proti: Le 50-herčni zaslon, le povprečna kakovost slike.

Precej dražji kot zgornji Philips je model 55pus9435, na zunaj pa izstopa po tem, da ima priloženo zvočno letev Bowers&Wilkins, s katero zvočno vendarle nekoliko izstopa med vsemi tokrat preizkušenimi modeli. Zvočna letev se namesti (trajno) na nekoliko privzdignjeno jekleno stojalo, kar je vizualno lepo, je pa res, da je tako tanko stojalo precej nestabilno. V bližino tega televizorja (če ga ne boste namestili na zid) torej ni pametno spustiti otrok, ki v dnevni sobi radi igrajo nogomet. Zvočna letev sicer podpira standard Dolby Atmos 2.1.2, kar pomeni, da zvok v filmih, ki to podpirajo, denimo na Netflixu, odbija tudi od stropa in s tem do neke mere pripomore k dodatnemu prostorskemu učinku.

Zvočno je televizor torej zelo dober, kaj pa sicer? Poganja ga Android TV in ima Ambilight, kar je pohvalno, kakovost prikazane slike pa je povprečna. Opazili smo dokaj slabo lokalno zatemnitev in neenakomerno sliko, medtem ko so bile barve dobro zasičene. Tudi prikazovanje filmov, ki podpirajo HDR, je bilo v užitek. Zaključimo lahko, da gre za povprečen televizor z nadpovprečnim zvočnim sistemom, ki žal k ceni kompleta kar nekaj doda.

Philips 55pus9435

Diagonala: 55 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 1300 EUR.

Operacijski sistem: Android TV

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Za: Dober zvočniški sistem Bowers&Wilkins.

Proti: Slaba lokalna zatemnitev, neenakomerna slika.

Vrhunec Philipsove ponudbe na tokratnem testu je 65-palčni model OLED, ki ga lahko le priporočimo. Če denar ni težava, seveda.

Enako kot druge modele Philips ga poganja Android TV, na voljo je povezovanje Chromecast, upravljanje z daljincem je enostavno in intuitivno. In seveda – na voljo je Ambilight, ki z osvetlitvijo zidu za televizorjem pričara navidezno večje prijazno »platno«.

Televizor je prav »oledsko« tanek, vendar ima, tako kot konkurenca, zadaj pripet debelejši del ohišja, ki vgrajenim zvočnikom služi za nekaj dodatnih basov. Vgrajen je tudi malce večji subwoofer, zaradi katerega je zvok tega televizorja med boljšimi.

Slika je, kot se za zaslon OLED spodobi, odlična. Barve so žive in zasičene, tudi svetlost zaslona je za povprečno dnevno sobo odlična. Televizorju hitri prizori ne delajo težav, dovolj dobro pa je tudi prikazovanje signala nižjih ločljivosti, denimo z DVD.

Vgrajeni procesor P5 se tokrat trudi tudi s strojnim učenjem, ki sproti prepoznava vsebino na zaslonu in ustrezno prilagaja parametre prikaza. Med drugim se strojno učenje v zadnjih generacijah uporablja tudi za prepoznavanje nepremičnih logotipov na zaslonu, ki bi morda lahko povzročili vžgano sliko. Ob prepoznavi logotipi malce potemnijo, kar ob že znanem mini premikanju slike (pixel shifting) vžganine uspešno preprečuje.

65oled805 je odličen televizor. Seveda je na voljo tudi v 55-palčni različici, ki je cenejša.

Philips 65oled805

Diagonala: 65 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 2.700 EUR

Operacijski sistem: Android TV

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Za: OLED, Android TV, Ambilight. Odlična slika z globokimi črninami in močnimi kontrasti, odličen zvok (za televizor).

Proti: Visoka cena.

***

Samsung je največji proizvajalec televizorjev v svetu (pred LG), dobro jim gre tudi v Sloveniji. Njihov repertoar televizorjev je bogat, najbolj zanimivo pa je to, da ta ne vsebuje televizorjev OLED. Samsung, ki je sicer tudi eden največjih proizvajalcev zaslonov na svetu in daleč največji proizvajalec zaslonov OLED za telefone, je pred leti nad zasloni OLED za televizorje – obupal. In s tem prepustil primat lokalnemu (korejskemu) konkurentu, podjetju LG. Od takrat v njihovih oglasnih sporočilih slišimo, da se pri tehnologiji OLED slika lahko trajno vžge, medtem ko se pri njihovi QLED ne more. Prvo ni več res, drugo pa seveda drži, saj je QLED le izboljšana tehnologija LCD. Vseeno pa omogoča prikaz zelo široke barvne palete, zasloni so lahko izredno svetli, z gosto posejanimi osvetlitvenimi ledicami pa so lahko nekateri dražji samsungi resna konkurenca tehnologiji OLED. Le tiste res prave in popolne črnine, ki jo zmore OLED, tudi QLED v resnici ne doseže.

Samsung se svoje televizorje zelo trudi uporabno povezati s svojimi telefoni.

Preizkusili smo QE65Q80T, ki je nekakšen srednji model Samsungovih televizorjev, z diagonalo 65 palcev (obstaja tudi 55-palčni model, ki je približno 500 evrov cenejši). Televizor je eleganten, z majhnim elegantnim daljincem.

Velik zaslon omogoča za televizor dokaj dober zvočni odtis, čeravno je zvok (sicer veliko dražjega) Philipsovega OLED precej globlji.

Prikazana slika je za televizor LCD zelo dobra, lahko bi rekli kar odlična. Osvetlitev je zelo natančna, zato lokalno zatemnjevanje deluje odlično, televizor pa zmore tudi ene najboljših črnin, kar smo jih videli na LCDj (vendar te odstopajo od tistih, ki jih zmorejo OLED). Prikazana slika je bila živa in kontrastna, zelo dobro so bile videti tudi vsebine nižjih ločljivosti.

Samsungi uporabljajo svoj operacijski sistem Tizen, ki je nekoliko manj »animiran« kot konkurenčna WebOS in Android TV, vendar deluje brez težav. Trgovina z aplikacijami je dovolj dobro popolnjena – našli smo aplikaciji T2 in Telemachov EON pa tudi Plex, ne pa tudi Kodija ali aplikacije XploreTV, ki jo uporablja TV-ponudnik A1. Seveda so tam tudi obvezni Youtube, Netflix in Amazon Prime Video.

Občutek imamo, da se Samsung trudi svoje televizorje priljubiti tudi za poslovno uporabo, saj je vgrajen odjemalec za Windows Remote Desktop pa tudi sicer ima nekaj povezav z Windows 10, ki jih na televizorjih sicer nismo vajeni. Tudi povezava s Samsung telefoni je zgledna – z dotikom roba televizorja lahko video s telefona »prenesemo« nanj. Na voljo je tudi hkraten prikaz dveh slik oziroma virov, česar Android TV ne omogoča.

Kakorkoli – Samsungov QLED je zagotovo najboljši televizor s tehnologijo LCD, kar si jih lahko omislite.

Samsung QE65Q80T

Diagonala: 65 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 1.500 EUR

Operacijski sistem: Tizen

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Za: Odlična slika, dovolj dober zvok, dobra povezava z Windows in s telefoni Samsung.

Proti: Še vedno slabše črnine, kot jih zmorejo zasloni OLED.

***

Sony je globalno in lokalno pomemben igralec na tržišču televizorjev, vendar količinsko nikjer ni v samem vrhu. Verjetno tudi zato, ker so njegovi televizorji vedno navadno malce dražji od konkurence. Podjetje sicer že leta ne izdeluje več svojih zaslonov, ampak zaslone OLED kupuje od LG (tako kot vsi ostali), ponudnikov zaslonov LCD pa ima več. Področje, kjer se podjetje zelo trudi, so tehnologije, ki sodijo zraven, konkretno slikovni procesorji in pripadajoči algoritmi ter zvočniški podsistemi. Njihovi televizorji OLED imajo zvočnike narejene tako, da vibrira kar celotna sprednja stran televizorja, kar se v praksi obnese zelo dobro, vsaj v primerjavi z drugimi televizorskimi zvočniki.

55-palčni model Sony KD-55A8 temelji na zaslonu OLED in je v vseh pogledih odličen televizor, vendar, kot smo omenili, tudi nadpovprečno drag.

Poganja ga Android TV, kar pomeni, da je dobro založen z aplikacijami in da dobro sodeluje s telefoni Android, upravljamo ga z elegantnim daljincem (ali aplikacijo).

Prikazana slika ima popolne črnine in seveda popolno lokalno zatemnjevanje, kar pomeni, da so tudi bele površine izrisane natančno in brez prelivov. Barve so žive in kontrastne, tudi video vsebine v načinu HDR zelo izstopajo. Navdušeni smo bili tudi nad prikazom hitrih sekvenc, ki jih je vgrajeni procesor prikazal zelo mehko in zvezno.

Kot smo zapisali že prej, zelo dobro deluje tudi zvočniški sistem, čeprav je televizor pri globokih tonih malce manj »globok« od Philipsovega modela OLED. Najverjetneje tudi zato, ker je površina televizorja pač manjša (čeprav so seveda na voljo tudi večje različice istega modela).

Sony KD-55A8

Diagonala: 55 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 1.900 EUR

Operacijski sistem: Android TV

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Za: OLED, Android TV, odličen zvok. Odlična kontrastna slika z globokimi črninami in natančnim prikazom hitrih sekvenc.

Proti: Visoka cena.

Sony KD-55HX9096 sodi med dražje (vendar ne najdražje) Sonyjeve modele LCD. Serija sicer premore velikosti do 85 palcev, mi smo preizkusili 55-palčni model.

Zaslon od zadaj osvetljuje množica ledic (koliko jih je, je skrbno varovana skrivnost, pravijo tudi slovenski sonyjevci), zato je lokalna zatemnitev dobro urejena, čeprav bo natančno oko pri svetlih gibajočih se objektih vseeno opazilo nekaj sence. Tudi črna barva je zelo blizu črne, čeprav seveda ne dosega črnine, ki jo zmorejo zasloni OLED. Kotna vidljivost je dobra, vendar ima Sony v programu v tej smeri tudi boljše (in dražje) LCD.

Prav vsi televizorji danes omogočajo takšno ali drugačno povezavo s telefoni.

Tudi ta Sonyjev televizor se odlikuje predvsem po vgrajeni elektroniki oziroma slikovnem procesorju, ki zna tudi nižje ločljive vsebine prikazati dovolj natančno, da nas vsaj na 55-palčnem modelu ne bodo zmotile. In seveda – prikaz hitrih vsebin je na tem televizorju nadpovprečno dober.

Nadpovprečen televizor torej, žal tudi z nadpovprečno ceno.

Sony KD-55HX9096

Diagonala: 55 palcev

Ločljivost: 4K

Cena: 1.300 EUR

Operacijski sistem: Android TV

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Za: Android TV. Dobra lokalna zatemnitev, dobre črnine(za model LCD), natančen prikaz hitrih sekvenc.

Proti: Visoka cena.

Vedno ceneje

Strokovnjake pri portalu Ceneje.si, ki že dolga leta spremljajo trende različnih tehničnih dobrin, predvsem pa spremembe njihovih cen, smo prosili za podroben vpogled na področje televizorjev. Tako so zapisali.

Če se poglobimo v 55-palčne naprave, so naši zaključki naslednji:

•Televizorji OLED v istem velikostnem razredu na trgu dosegajo v povprečju 2,1-krat višjo ceno od tistih, ki imajo vgrajen zaslon LCD.

•V dveh letih so cene televizorjev OLED bistveno manj upadle kot cene modelov, ki imajo vgrajeno tehnologijo LCD. Vseeno so se povprečne cene znižale za dobrih 25 odstotkov pri OLED in skoraj 40 pri LCD. Upoštevati je sicer treba, da je ta upad posledica tako sprememb cen kot tudi sprememb strukture povpraševanja in vstopa novih, cenovno drugače pozicioniranih konkurentov.

•Pri televizorjih OLED je opazno, da so cene iskanih naprav višje v času »sezone« – torej v zadnjem kvartalu leta. Tega pa ne smemo razbrati kot povišanja cen posameznih naprav, temveč tudi ali predvsem kot spremembo strukture iskanih izdelkov v korist tistih z višjo ceno. In seveda potrebo po višjih kakovostnih razredih.

Grafikon 30 najbolj iskanih 65-palčnih televizorjev razkriva:

•Naprave OLED v tem velikostnem razredu na trgu dosegajo v povprečju že 2,3-krat višjo ceno od LCD. Ta razkorak je bil še večji v zadnjem kvartalu 2019, ko so ponudniki predstavili nekaj novih zanimivih modelov.

•Upad povprečnih cen televizorjev OLED v primerjavi s tehnologijo LCD je podoben kot pri 55-palčnih modelih, medtem ko je v razredu LCD ta izjemno velik. Povprečne cene zadnjih dveh letih in pol so se na področju televizorjev LCD kar prepolovile. Upoštevati je treba, da je v tem delu opazen tudi vpliv novih, cenejših ponudnikov, ki vplivajo na strukturo povpraševanja.

•Pri televizorjih OLED je opaziti zelo zanimiv preskok v oktobru 2019, ko je Phillips predstavil uspešna modela, ki sta cenovno odstopala od takratne konkurence. V tej kategoriji je takrat novost predstavil tudi Sony, kar pomeni, da je opazni skok v cenah predvsem rezultat novosti na trgu v novih cenovnih razredih z visoko stopnjo povpraševanja.

Iz naše baze podatkov je tudi razvidno, da ima med televizorji LCD v zadnjih šestih mesecih vodilno pozicijo Samsung, sledijo pa Philips, Sony in LG. Treba je omeniti, da zelo hitro napreduje povpraševanje po blagovnih znamkah Vox in Hisense.

•Med televizorji OLED je slika precej drugačna. Vodilni med najbolj iskanimi izdelki je LG, ki mu sledijo Philips, Sony ter Samsung. Zadnji je v tem obdobju nadpovprečno povečal svoj delež med prvimi petimi blagovnimi znamkami. Tudi tu sta zanimivi rastoči znamki Vox in TCL.

www.ceneje.si

Android TV za »nepametne« televizorje

Imamo televizor, ki je bolj kot ne le zaslon, na katerem se prikazujejo analogni in digitalni zemeljski signali in tisto, kar po kablu prinese TV-ponudnik. Kaj narediti, če bi mu želeli dodati tudi kaj pameti?

Ni še dolgo tega, ko smo v takem primeru posegali po raznih »Android boxih«, ki smo jih po pošti prejeli iz Kitajske. Nameščen so imeli običajen »telefonski« Android, navadno vsaj dve generaciji starejši, kot je na telefonih, in z nekaj sreče smo na njih zagnali morda celo Netflix. In Youtube. Mogoče.

Danes lahko v ta namen za borih 50 evrov kupimo Xiaomi Mi TV Stick. »Ključek«, ki ga vtaknemo v televizorjeva vrata HDMI, ga prek priložene žičke povežemo še z vrati USB, ki služijo za napajanje in – dobimo polnokrvni televizor z »vgrajenim« Android TV, ki se v lokalno omrežje in splet poveže preko Wifi. Z resnim daljincem (bluetooth), ki spominja na priložene resnim pametnim televizorjem. Ima tudi tipki za Netflix in Amazon Prime Video, denimo.

Edina zamera, ki jo imamo do »sticka«, je, da je njegov uporabniški vmesnik nekoliko počasen, saj so pri Xiaomiju, kot kaže, varčevali pri procesorski moči. Tudi zagon aplikacij ni tako hiter kot na televizorjih, vendar pa te po zagonu delujejo popolnoma gladko. Brez težav smo uporabljali Youtube in Netflix, brez težav smo tudi namestili Kodi in ga povezali z lokalno zbirko vsebin. Namestimo lahko tudi vse televizijske aplikacije lokalnih ponudnikov, ki jih najdemo v trgovini Play (T2, XploreTV, EON …) ali aplikacijo TuneIn, prek katere poslušamo (tudi) lokalne radijske postaje.

In še sladkorček – ključek je hkrati tudi vmesnik Chromecast (ki bi stal 44 evrov, če bi ga kupili samostojno), prek katerega lahko na televizijo pretočno predvajamo vsebine s telefona. In seveda je vgrajena tudi podpora za Google Assistant, kar pomeni, da lahko ključku tudi glasovno ukazujemo.

Res pa je predvajanje vsebin omejeno na ločljivost FullHD (1.080p). 4K torej ni podprt, vendar smo prepričani, da večina uporabnikov razlike ne bo opazila.

Xiaomi Mi TV Stick

ključek HDMI z vgrajenim Android TV

Kje: Bolje založene trgovine.

Cena: 50 EUR

Za: Popolna izvedba Android TV, Chromecast in Google Assistant.

Proti: Nekoliko počasen uporabniški vmesnik.

Zlati monitor

Tudi tokratni preizkus televizorjev je bil zelo raznolik, v paketu smo imeli zelo osnovne LCD za 300 evrov kot tudi vrhunske modele OLED za 2.800. Izbrati enega samega zmagovalca zato seveda ne bi imelo smisla. Zato le nekaj okvirnih smernic …

Če potrebujete nekaj (karkoli), kar prikazuje televizijsko sliko, ali celo samo to, da je v sobi televizor, kot je primer s hotelskimi sobami oziroma sobami, ki se oddajajo prek AirBnB, potem bosta dovolj dobra tudi modela VOX in FOX.

Na drugi strani – če potrebujete vrhunski televizor, je to danes še vedno le tisti, ki ima zaslon OLED. Med modeli LG, Sony in Philips, ki imajo take zaslone, je težko izbrati, saj ima vsak svoje prednosti in slabosti. Če bi izbirali med le 55-palčnimi modeli (ki imajo še znosno ceno), bi se kakovostno odločali med Philipsom in Sonyjem, medtem ko je LG malce slabši (predvsem kar se tiče zvoka), vendar tudi kar precej cenejši.

Če potrebujete nekaj vmes, kar bo prikazovalo dovolj dobro sliko, ki vas ne bo spravljala ob živce, potem se je v 55-palčnem razredu za začetek smiselno držati modelov, ki stanejo okoli 1.000 evrov. Ne najcenejših, torej. Med njimi bi izbrali Samsungov model Q80, ki smo ga sicer preizkusili v 65-palčni različici.

In še priporočilo za tiste, za katere so televizorji vse bolj sobni računalniki – tisti vsekakor izberite nekaj, kar ima vgrajen Android TV. Prepričani smo, da je smer, v katero gredo taki televizorji, tista prava.