Test televizorjev - Višje cene in napredek v najvišjem razredu

Leto je naokoli in pred vami je spet redni Monitorjev poletni preizkus televizorjev. Preizkusili smo 12 modelov petih ključnih blagovnih znamk, ki se prodajajo v Sloveniji, in ugotovili …

Zagotovo je treba vnaprej povedati, da preizkus 12 modelov nikakor ne more predstavljati popolnega pregleda nas vsemi televizorji, ki jih danes lahko kupimo pri nas, saj je vseh teh zagotovo na stotine. Preizkušeni vzorec pa je dovolj reprezentativen, da lahko s tehničnega in cenovnega vidika ocenimo, v katero smer se giblje industrija televizorjev.

Vajeni smo, da cene pri tehničnih izdelkih vedno in venomer upadajo, a iz letošnje bere je očitno, da ni vedno tako. Resda so izdelki vsako leto nekoliko tehnično nadgrajeni, in tudi letos so, a letošnji vrhunski modeli so nekoliko dražji kot lanski. Vrhunski Philipsov televizor z zaslonom OLED je v 65-palčni izvedbi dražji za 100 evrov (5 odstotkov), vrhunski model LG za 170 evrov, kar je v odstotkih podobno. Vrhunski Samsung z ločljivostjo 8K je lani stal 4.800 evrov, letos – 5.000 evrov. Najdražji Sony je imel lani ceno 3.600 evrov, letos 4.000.

Po drugi strani so televizorji, ki naj bi bili namenjeni najširši populaciji in se zato trudijo vzdrževati dobro razmerje med ceno in kakovostjo, cenovno na približno isti ravni. Philips, denimo, ima tudi letos v prodajnem programu televizor z oznako The One, ki naj bi predstavljal tisto, kar ta blagovna znamka ocenjuje kot cenovno najprimernejše za nakup, in tudi letos v različici 65 palcev stane okroglih 1.000 evrov oziroma slabih 200 evrov manj v 55-palčni izvedenki. Tudi »slovenski« Hisense se take priljubljene modele v velikosti 65 palcev trudi držati pri ceni 1.000 evrov.

Cene torej ne upadajo, zato bi tokratni test težko začeli s podobnim naslovom kot lani – Prehod na X-palcev. Ne, prehod na še večpalčne diagonale se najverjetneje še nekaj časa ne bo zgodil. Prvič, zaradi višjih cen izdelkov, ki so posledica pomanjkanja elektronike, logističnih težav, svetovne krize in vojne Zahod – Rusija, in drugič, ker marsikdo pač nima dovolj velikega stanovanja, da bi si lahko privoščil steno s prostorom za dvometrski televizor.

Tudi tehnološki napredek ni več tako skokovit, kot je bil pred leti. Televizorji, kot je zgoraj omenjeni Philipsov The One, resda premorejo veliko tehničnih priboljškov, ki jih bodo vesele posamezne nišne skupine (beri: lastniki igralnih konzol), po drugi strani pa tehnologija samega zaslona ostaja na ravneh, ki smo jih vajeni že leta. Lokalne zatemnitve, ki v najmočnejših izvedbah omogoča prikaz popolne črne barve in s tem odličnega kontrasta, denimo, sploh ni. Zvočniki, ki so vgrajeni v take televizorje, so »plastični« oziroma je tak vsaj zvok, ki ga proizvajajo. Povprečna slika, povprečen zvok, vendar z dovolj hitrim osveževanjem v igrah.

Nekaj tehničnih novosti je le v najvišjem in najdražjem razredu. Tam so se zdaj že dobro usidrali modeli z osvetlitvijo mini LED. Ti (večinoma) zmorejo tudi zelo črno sliko in zelo močno svetilnost, ki omogoča ogled filmov in serij tudi pri dnevni svetlobi. Predvsem pa novosti izstopajo na področju zaslonov OLED. LG, do nedavnega edini proizvajalec teh zaslonov, redno predstavlja še svetlejše modele, enako je letos naredil Samsung, ki je končno razvil svojo različico zaslona OLED, QD-OLED. Najdemo ga v Samsungovem in Sonyjevem modelu OLED, ki smo ju preizkusili tokrat, slika, ki ju zmoreta prikazati, pa je v vseh pogledih vrhunska. Precej dražji Sony jo nadgradi še z res zelo dobrimi zvočniki. Če denar ni težava, je izbor torej jasen.

Če je, in navadno je tako, pa vas vabimo k branju naslednjih strani, kjer se bomo podrobneje posvetili posameznim modelom, njihovim tehničnim značilnostim in delovanju teh v praksi.

***

Kako se odločati?

Prek poletja imamo pri Monitorju nekaj več časa, zato tudi primerjalni test televizorjev poteka bolj ali manj ves julij in še nekaj avgusta. Dovolj časa, da se v našem laboratoriju zvrsti kar nekaj sodelavcev, znancev in poslovnih partnerjev. Prva reakcija je seveda »ali vam bo kakšen od velikih ostal, jaz bi ga imel«, druga pa »kateri televizor priporočate«. Tako enostavno in hkrati tako kompleksno vprašanje …

Kar nekaj jih nov televizor zanima »za kakšen Dnevnik ob večerih«. Ne, za Dnevnik novega televizorja res ne potrebujete, če pa ga, lahko izberete tudi tistega res najcenejšega, ki ga najdete na kakšni razprodaji. Z veliko verjetnostjo bo boljši od česarkoli, kar imate doma zdaj.

Tudi sicer za občasno gledanje televizijskega programa, kot nam ga servirajo naši operaterji in nacionalna televizija, ne potrebujete ravno vesoljske ladje. Že zaradi tega ne, ker velika večina teh programov ni oddajana v ločljivosti 4K, kaj šele v visokokontrastnem prikazu HDR (HDR10, Dolby Vision …), da o prostorskem zvoku Dolby Atmos niti ne govorimo.

Če v televizor gledate od blizu, ni nikakršne potrebe po nakupu 55- ali celo 65-palčnega modela, prej nasprotno. Če imate res majhno sobo in imate v njej morda celo že računalniški monitor ali celo samo prenosnik, lahko katerikoli od njiju dovolj dobro služi kot televizor. Obstajajo spletne aplikacije televizijskih operaterjev, ki računalnik spremenijo v televizor. Monitor lahko v (zelo pametni) televizor spremeni tudi HDMI-ključek, denimo Google Chromecast with Google TV, ki vas bo stal borih 70 evrov.

Kdaj torej sploh potrebujete nov televizor? V treh primerih – če bi radi nadgradili njegovo velikost, če želite nadgraditi kakovost ogleda aktualnih filmov in televizijskih serij, ki jih oddajajo pretočni servisi kot so Netflix, Amazon Prime, Disney+, HBO Max in podobni, ter če bi radi na televizor priklopili sodobno igralno konzolo. Vsebine na pretočnih servisih so oddajane v ločljivosti in formatih, ki jim starejši televizorji niso prilagojeni, zato so tam videti slabše. Odvisno od starosti televizorja, lahko tudi veliko slabše. Igralne konzole pa – moderni televizorji omogočajo 120-herčno (in več) osveževanje, ki je standard tudi na igralnih monitorjih, zato so igre tam videti bolj mehke in tekoče. Da o kontrastnosti in živih barvah na boljših modelih, predvsem OLED, niti ne govorimo.

Toda kaj sploh kupiti? O konkretnih priporočili več preberite v okvirju zlati monitor, tukaj pa navedimo le osnovne smernice.

Za nezahtevne uporabnike bo zadostoval televizor srednjega razreda, to so danes modeli, ki se kitijo z oznakami LED, ULED, QLED in ostalimi izvedenkami besedice »quantum«, in v 55-palčni izvedbi stanejo okoli 800 evrov. To so televizorji LCD (naj vas kratice ne zavedejo), ki zaradi osvetlitve od zadaj ne zmorejo prikazati popolnoma črne barve, kjer bodo kontrastni filmi HDR v resnici le svetlejši, kjer bodo prikazane barve povprečne in kjer bo vgrajen zvočnik tak, da bo zadostoval le manj zahtevnim.

Bolj zahtevni bodo posegli po nekoliko dražjih modelih (okoli 1.000 evrov za 55-palčni model), ki se žal hvalijo z bolj ali manj enakimi kraticami, kot smo jih navedli zgoraj, zato njihovo lociranje ni najbolj enostavno. Za nekaj več denarja dobimo višjo svetilnost in zaradi tega izrazitejše kontraste pri filmih HDR, morda tudi boljšo enakomernost slike pri gledanju pod kotom in nekoliko temnejšo črno, ki jo omogoča boljši zaslon. V tej cenovni skupini je zagotovo vgrajena tudi podpora 120-herčnemu osveževanju, ki je pomembno pri igrah.

Najbolj zahtevni uporabniki naj se ozrejo po modelih s ceno 1.200 evrov in več (za 55-palčni model), medtem ko bodo tisti, ki si želijo res vrhunski televizor, morali odšteti celo dva tisoč evrov ali tri. Pri prvih najdemo modele (Q)LED, ki se trudijo osvetlitev od zadaj potemniti s čim več consko osvetlitvijo LED. »Full Array LED« in »Mini LED« sta izraza, ki nakazujeta na to, v praksi pa pomagata k izrazito boljši kontrastnosti zaslona, ki je lahko hkrati tudi zelo svetel in zato primeren celo za uporabo na prostem (recimo na terasah športnih barov). Pri drugih, najdražjih, pa preskočimo v tehnologijo OLED in/ali ločljivost kar 8K. Ta dandanes (še?) nima pretiranega smisla, saj si lahko posnetke 8K ogledujemo le na izbranih Youtube kanalih (in prek telefona, če je dovolj nov), medtem ko lahko o tehnologiji OLED govorimo res v samih presežnikih. Da, če želite imeti televizor z res vrhunsko sliko, razmišljajte le o modelih OLED. Zasloni OLED neodvisno prižigajo in ugašajo vsako posamezno piko, zato zmorejo izreden kontrast (in popolno črno), odzivni čas je trenuten, prehodi med filmskimi sekvencami pa mehki in prijetni. Ker so taki televizorji za povrh še naphani z vsemi mogočimi algoritmi in standardi, vam lahko zagotovimo, da s televizorjem OLED ne morete zgrešiti.

Za slovenski mehurček je pri odločanju pomemben še odgovor na vprašanje – »ali ima televizor barvne lučke zadaj«. Philips, kot edini ponudnik Ambilighta, te barvne posvetlitve televizorja na zadnji strani, ki se spreminja v odvisnosti od vsebine na zaslonu, je na slovenskem tako močan, da je to popolnoma relevantno vprašanje. Odgovor je torej – če želite imeti »barvne lučke«, morate kupiti televizor Philips.

Kaj pa operacijski sistem, ki teče na televizorju, je pomemben? Samo, če so vaše želje specifične, sicer ne. Na Android TV (in Google TV) lahko namestimo odprtokodni video predvajalnik Kodi, ki ga nekateri uporabljamo. Drugje ni na voljo. Na Hisensovih televizorjih za zdaj ni Telekomove aplikacije NEO (vendar bo kmalu na voljo), ravno tako ne aplikacije za HBO Max. Philipsova izvedenka Android TV ima nekoliko špartanske nastavitvene menije. In to je bolj ali manj to – v vsem drugem so operacijski sistemi WebOS (LG), Tizen (Samsung), Android TV (Philips), Google TV (Sony) in VIDAA (Hisense) večinoma enakovredni.

Kaj pa napredne zmogljivosti, kot je denimo glasovno upravljanje? Bolj ali manj vsi proizvajalci se pohvalijo z različico le tega (Google Assistant, Amazon Alexa, lastne rešitve), le redki pa si upajo povedati, da v slovenskem jeziku to ne deluje. Pa v angleščini, z nepravilnim naglaševanjem, tudi ne najbolje. Povezava televizorja in telefona? To danes deluje na vseh televizorjih, tako ali drugače. Omogočeno je zrcaljenje telefonskega zaslona ali t.i. »castanje« predvajanje foto, gladbenih in video vsebin. Preko sistema Google (Chromecast) ali Miracast, za uporabnika je v resnici to nepomembno.