Test televizorjev - Za poznavalce
Tudi letošnje poletje smo se v dopustniških časih kratkočasili ob netflixih in youtubih, ki so se vrteli na 55- in vedno bolj 65-palčnih modelih testnih televizorjev, ki smo jih razpostavili v našem laboratoriju. Ker se primerjalnega testa televizorjev lotimo enkrat letno, je to ravno dovolj dolga doba, da lahko zaznamo in ocenimo razlike, tehnološke in cenovne, ki se zgodile od zadnjega pregleda.
Če kar takoj skočimo na konec – zaznali smo dva trenda, ki ju vsak po svoje vzdržujeta dva sklopa proizvajalcev. Večina med njimi se tudi letos trudi vzdrževati cenovni nivo televizorjev in s tem zaslužka, in to na ta način, da vanje vgrajujejo vedno več in več. Nekateri pa si kupujejo tržni delež in televizorje za manj zahtevne prodajajo po res ugodnih cenah ter pri tem očitno upajo, da bodo nekoč postali znani tudi kot tisti proizvajalec, pri katerem je vredno kupiti tudi zmogljivejše in dražje modele.
Prav vsi televizorji imajo tudi vmesnik USB, če bi morda še vedno radi staromodno gledali filme prek ključkov USB.
Letošnje novosti najbolj stavijo na višjo svetlost zaslona. Osnovni in najcenejši modeli imajo še vedno zaslone s svetilnostjo 400 cd/m2 (oz. 400 »nitov«, kot temu pravijo Američani in večina spletnih strani), vendar se tudi v tem razredu začenjajo pojavljati modeli s svetilnostjo 500 cd/m2. Razlika je opazna in pomembna, če televizor uporabljamo tudi čez dan, v dobro osvetljeni/osončeni sobi. Še veliko bolj je opazna razlika v povišani svetilnosti vrhunskih televizorjev OLED. Ti ponujajo vrhunsko kontrastno sliko, ker zmorejo prikazati tudi popolno črnino, vendar jih pri dnevni uporabi še vedno prekašajo vrhunski modeli z osvetlitvijo mini LED. Z letošnjimi izboljšavami se razlika zmanjšuje, saj najnovejši modeli OLED sežejo tudi do 2.000 cd/m2. Četudi to zmorejo le na manjših površinah, na celotnem zaslonu pa ne, je končni vtis podoben – televizorji OLED so zelo spodobni tudi v osvetljeni sobi.
Televizorji so računalniki, tako da ne čudi, da pri razvoju prevladuje računalniška/tehnološka miselnost – vsako leto z nakupom naprave dobimo vse več in več. Kar seveda pomeni, da odgovora na večno vprašanje, »kdaj se izplača kupiti« televizor, v resnici ni – lahko čakamo v nedogled, saj ni videti, da bo razvoj kaj kmalu usahnil.
Minimalne novosti, ki smo jih zaznali, so še v uporabniških vmesnikih operacijskih sistemov. Počasi vsi gravitirajo proti videzu, kot ga ima Google TV (oz. takemu, kot ga je že pred Google TV uvedel ameriški Roku), tako da so za uporabo vsi zelo podobni. »Pravi« Google TV sicer uporabljata le Sony in Philips, kar pa je skorajda nepomembno, saj so (skoraj) vse ključne aplikacije na voljo za vse operacijske sisteme. To vključuje vse aplikacije slovenskih TV-ponudnikov (RTV Slovenija, Telekom, T2, Telemach, A1, Voyo) in seveda vse ključne tuje (Netflix, Amazon Prime, Disney+, Apple TV+, Youtube). Nekateri imajo še nekoliko oblikovno zastarele nastavitvene menije, vendar večjih težav to ne povzroča.
Včasih je bil televizor tisti velik in okoren »kubični meter plastike«, ki smo ga za »težke denarje« pretihotapili iz Italije ali Avstrije, danes je največkrat že skoraj obsceno velika ploskev, ki je prilepljena na zid. In s tem se razlike šele začnejo. Pa poglejmo, kako je videti ponudba osnovnih, povprečnih in vrhunskih televizorjev ključnih blagovnih znamk, ki so naprodaj pri nas.
Večina televizorjev ima tudi mikrofon, ki služi glasovnemu upravljanju. Zakonska obveza je, da se ga da tudi fizično izklopiti.
Preizkušeni modeli
Hisense
Začnimo kar po abecedi in hkrati po nacionalni pripadnosti. Hisense je kitajsko podjetje, eden največjih proizvajalcev televizorjev (in druge elektronike) na svetu, od leta 2018 pa tudi lastnik slovenskega Gorenja. Reči, da televizorje Hisense proizvaja ali pa celo sestavlja Gorenje, bi bilo malce pretenciozno. V Velenju so le uvoznik, morda tudi nekaj malega sestavljavec, kot piše tudi na samih televizorjih. Hisense je pač potreboval vstopnico na evropski trg in kupil si jo je – z nakupom evropskega podjetja.
Pa vse to le mimogrede, dejstvo je, da s televizorji Hisense ni prav nič narobe, ravno nasprotno. Podjetje ima v svojem prodajnem programu bolj ali manj vse, kar se da danes na tem področju imeti – od najcenejših modelov z osvetlitvijo LCD do vrhunskih modelov z zaslonom OLED ali mini LED. Videti pa je, da trenutna strategija osvajanja tržišče temelji na izredno agresivno nizkih cenah modelov za manj zahtevne kupce. Ker smo vsem ponudnikom povedali, da bi radi preizkusili po en osnovni, en srednji in en vrhunski model, smo iz Gorenja dobili tri televizorje, ki se ponašajo z oznako mini LED, pa še s kvantnimi pikami in s cenami (za 55-palčni model) od borih 650 evrov do že kar zajetnih 1.500.
Če ima televizor na zadnji strani nekakšno rešetko, na kateri piše subwoofer, še ne pomeni, da bo zmogel dober zvok.
Od kod izredno ugodnih 650 evrov za model z osvetlitvijo mini LED, razumemo, ko vidimo, da ima zaslon modela Hisense 65U6KQ le 192 osvetlitvenih con (torej matriko 10 × 19 teh). Kar pomeni, da je ob manjših svetlih elementih na sliki zelo vidno »cvetenje« (blooming). Naš standardni test zvezd, ki potujejo po zaslonu, prikazuje tudi svetle lise, ki potujejo ob pikah. Tudi črna barva je videti bolj siva kot črna, vendar pa so barve lepe in žive. Ali je to posledica kvantnih pik, ki jih premore zaslon, ali programskih algoritmov, pa težko rečemo. Zvočniki v televizorju so med slabšimi, vendar je to ob tej zelo ugodni ceni razumljivo. Televizor sicer poganja operacijski sistem VIDAA različice 6 (razvit v Hisensu, podjetje pa je zdaj samostojno), ki je dovolj prijazen in uporaben, tudi hiter za uporabo. Le aplikacije se zaganjajo počasi, tudi do sedem sekund.
Približno 20 odstotkov dražji je model Hisense 65U7KQ, ki ima novejšo različico operacijskega sistema VIDAA (7). Uporabniški vmesnik je nekoliko drugačen, (še malce bolj) podoben vmesniku Google TV. Očitno je nekoliko močnejša tudi strojna oprema, saj se aplikacije odpirajo hitreje (največ štiri sekunde, smo namerili). Zvok je enako šibak, precej boljša pa je prikazana slika. Ker ima dvakrat več osvetlitvenih con mini LED, je svetlobno »cvetenje« manj vidno (na testnih vzorcih še vedno je), predvsem pa je slika precej bolj svetla in kontrastna. Tudi zato, ker zaslon zmore svetlost 500 cd/m2, poleg tega pa 120-herčno osveževanje oziroma 144 hercev pri nekaterih igrah. Za 750 evrov (55-palčni model) to res ni slab televizor.
Najmočnejši Hisensov model, ki smo ga preizkusili tokrat, Hisense 55U8KQ, je še stopnico više. Osvetlitvenih con je še dvakrat več (672), kar se ob dobri svetlosti zaslona (500 cd/m2) izrazi kot dobro kontrastna slika. Veliko osvetlitvenih con dovolj dobro ugaša osvetlitev tam, kjer ni potrebna, zato je črna barva največkrat res videti kot skoraj črna. Dodajmo še lepe in žive barve ter vgrajeno zvočniško polico na sprednji strani televizorja in celota se odreže kot res dober televizor, ki bo na mestu tudi za igre (144-herčno osveževanje). Res pa je, da 1.500 evrov za 55-palčni model ni več tako zelo malo, saj lahko celo za manj denarja že dobimo tudi televizor z zaslonom OLED.
Mimogrede, vse tri preizkušene modele Hisense lahko tudi glasovno upravljamo (najcenejšega le prek mikrofona v televizorju, druga dva imata mikrofon tudi na daljincu). Seveda upravljanje deluje le v angleščini, česar smo že vajeni, in to pri vseh blagovnih znamkah televizorjev.
Televizorji Hisense so izdelani na Kitajskem in uvoženi v Slovenijo. V Gorenju jih morda tudi malce sestavijo, pravi uradna nalepka na televizorju.
Najcenejši model Hisense ima tudi vizualno »cenejši« daljinec.
Hisense
Hisense 65U6KQ
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 65 palcev
Tip zaslona: LCD (IPS)
Na voljo v diagonalah zaslona: 50, 55, 65, 75, 85 palcev
Operacijski sistem: VIDAA 6
Cena: 800 EUR
Za: Zelo ugodna cena.
Proti: Izrazito »cvetenje« okoli manjših svetlobnih elementov, nekontrastna in neizrazita slika, slab zvok.
Hisense 65U7KQ
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 65 palcev
Tip zaslona: LCD (VA)
Na voljo v diagonalah zaslona: 55, 65, 75, 85 palcev
Operacijski sistem: VIDAA 7
Cena: 950 EUR
Za: Ugodna cena, 120-herčni zaslon, svetla in dokaj kontrastna slika.
Proti: »Cvetenje« okoli manjših svetlobnih elementov, slab zvok.
Hisense 55U8KQ
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 55 palcev
Tip zaslona: LCD (VA)
Na voljo v diagonalah zaslona: 55, 65, 75 palcev
Operacijski sistem: VIDAA 7
Cena: 1.500 EUR
Za: Svetla in kontrastna slika, 120-herčni zaslon, dobre barve, dokaj dober zvok.
Proti: Visoka cena.
LG
LG je bil do nedavnega edini proizvajalec zaslonov OLED, ki že vrsto let ponuja najboljšo mogočo kakovost prikazane televizijske slike. Televizorji, ki jih imajo vgrajene, pa so tudi že kar nekaj let eden najboljših mogočih nakupov, kadar cena ni odločujoči dejavnik. Če smo lani od slovenskega distributerja dobili tudi model z »navadnim« zaslonom LCD, smo letos preizkusili le dva najnovejša OLED.
Model LG 65C3 je tretja iteracija najbolje prodajane serije C (na voljo je tudi cenejša serija B), ki smo jo tudi v Monitorju že večkrat pohvalili. Težko bi rekli, da so televizorji serije C ravno poceni, vendar se da v tej smeri pomagati, če se ozremo za lanskimi ali celo predlanskimi model (C2 in C1). Kakorkoli, 65C3 je res odličen televizor OLED, ki prikazuje kontrastno (črna je črna!) in živobarvno sliko, vgrajeni pa so tudi dokaj spodobni zvočniki, česar pri cenejših televizorjih pač ne moremo pričakovati. Tudi artefakti, kot je »cvetenje« ob svetlejših objektih pri televizorjih OLED, odpadejo, odlični pa sta tudi odzivnost in hitrost osveževanja (120 Hz), ki pride prav pri priklopu igralnih konzol. Letošnja različica (3) se od lanske razlikuje po novi različici operacijskega sistema WebOS, ki je nekoliko bolje vizualno urejen, in nekoliko višji svetilnosti zaslona. Zasloni OLED so namreč, kadar je na zaslonu svetla scena, še vedno temnejši od vrhunskih modelov mini LED, kar je LG v modelu C3 nekoliko izboljšal. Vendar pa se izkaže, da je v realnem svetu (beri: filmih) pomembnejša najvišja svetlost, ki jo zasloni OLED (in tudi omenjeni C3) zmorejo na manjših površinah. Še posebej, ker hkrati zmorejo tudi osvetlitev nič (črno barvo), česar mini LED pač ne. Skratka – 65C3 je res odličen televizor OLED, le »poceni« bi mu težko rekli, saj 55-palčni model stane 2.000 evrov.
Povezava HDMI ni enaka povezavi HDMI. Kar nekaj televizorjev ima vgrajenih nekaj počasnih, pa morda tudi kakšno hitrejšo, na katero lahko priklopimo vrhunsko igralno konzolo.
Še dražji je najmočnejši (če ne štejemo serije Z, ki ima ločljivost 8K in je naravnost pošastno draga) – LG 65G3. Tako kot lanski model G2 tudi ta sploh ni namenjen namestitvi na stojalo (zato tudi ni priloženo), ampak le montaži na steno. Zanimivo je, da je debelejši od C3 in tudi sicer težji (kovinski?), predvidevamo, da zaradi boljšega hlajenja, ki ga povzroča res odlična najvišja svetlost, ki jo zmore zaslon OLED. Na manjših površinah je ta kar 2.100 cd/m2, kar je res izredno žareča bela barva, čeprav je ves bel zaslon še vedno precej temnejši. Kakorkoli, tehnologija Brightness Booster Max, kot so jo poimenovali, temelji na mikrozrcalcih, ki svetlobne pike OLED usmerjajo bolj naravnost k gledalcu, in dejansko deluje, prikazana slika je odlična! Prav taki so tudi kontrasti, odlične pa so tudi barve. Če k temu dodamo še 120-herčno osveževanje, odlično odzivnost in nadgrajeni WebOS, je jasno, da gre za enega najboljših televizorjev tega trenutka. Kar pa za seboj potegne tudi visoko ceno – kar 3.600 evrov za 65-pačni model!
LG 65C3
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 65 palcev
Tip zaslona: OLED (WOLED)
Na voljo v diagonalah zaslona: 42, 48, 55, 65, 77, 83 palcev
Operacijski sistem: WebOS
Cena: 2.900 EUR
Za: Izredno svetla in kontrastna slika, odlične barve, dobri zvočniki.
Proti: Visoka cena.
LG 65G3
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 65 palcev
Tip zaslona: OLED (WOLED)
Na voljo v diagonalah zaslona: 55, 65, 77, 83, 97 palcev
Operacijski sistem: WebOS
Cena: 3.600 EUR
Za: Izredno svetla in kontrastna slika, odlične barve, zelo dobri zvočniki.
Proti: Visoka cena, ni namenjen za montažo na stojalo.
Samsung
Samsung je največji proizvajalec televizorjev na svetu, in to že vrsto let, zato je kar nenavadno, da do nedavnega v svoji ponudbi ni imel modelov z zaslonom OLED, ki jih strokovna in laična javnost že dolgo prepoznava kot tiste, ki zmorejo prikazati najboljšo sliko. Razlog za to je, seveda, da je (bil) edini proizvajalec teh zaslonov njihov največji konkurent iz iste države, korejski LG, uporabniki pa smo poslušali PR-zgodbice o tem, da so zasloni QLED, ki so nastali v proizvodnih halah Samsung, baje veliko boljši. Od lanskega leta teh zgodbic ni več, kajti Samsungu je uspelo razviti svoj zaslon OLED, interno poimenovan QD-OLED. »QD« seveda pomeni »kvantne pike«, kar naj bi pomenilo tudi boljše, bolj pravilne in predvsem bolj žive barve.
In res, tudi letošnji Samsungov OLED, model Samsung QE55S95C (skrajšano S95C, kot se tudi omenja), prikazuje res izredno sliko, v primerjavi z lanskim modelom b (S95B) pa še veliko svetlejšo! Po Samsungovih besedah naj bi na manjših površinah zmogel okoli 2.000 cd/m2 (čeprav so specializirani spletni portali namerili manj), na polnem zaslonu seveda precej manj. Potrdimo lahko, da je slika izredno svetla tudi v zelo osvetljenem prostoru, celo, kadar vanjo posije sonce. Hkrati je izredno kontrastna, saj je črna pač črna, predvsem pa izstopajo res izredno žive barve, ki so naključnim obiskovalcem našega laboratorija jemale dih. S95C je res najboljše, kar smo letos videli od televizorjev. Videz kvari le dejstvo, da Samsung v svojih vrhunskih modelih še vedno vztraja z ločeno škatlo za elektroniko in vmesnike (One Connect Box), ki jo je treba nekam ločeno namestiti, in tudi, da ob razvoju tega televizorja zvok očitno ni bil prioriteta, saj je ta, ki ga zmore, res slab. Toda ob vrhunskem televizorju tako in tako že od nekdaj priporočamo nakup »resnih«, po možnosti prostorskih zvočnikov.
Samsung QE55S95C
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 55 palcev
Tip zaslona: OLED (QD-OLED)
Na voljo v diagonalah zaslona: 55, 65 palcev
Operacijski sistem: Tizen
Cena: 1.400 EUR
Za: Odlično svetla in kontrastna slika, žive barve.
Proti: Posebna »škatla« z elektroniko, ki je ločena od televizorja, visoka cena, slabi zvočniki.
Philips
Televizorji Philips so na našem tržišču posebnost. V večini sveta namreč sploh niso prisotni, v Evropski uniji pa sicer so, vendar z veliko manjšim tržnim deležem, kot ga imajo v Sloveniji. V Sloveniji je namreč Philips najbolj prodajana blagovna znamka televizorjev. Mimogrede, proizvaja jih podjetje TP Vision, ki je od Philipsa že pred leti odkupilo ustrezne pravice in celotno razvojno ekipo.
Zanimivo je, da Philips letos uporablja najnovejšo različico Googlovega operacijskega sistema oziroma preobleke Google TV. Še lani je bil edini, ki je uporabljal običajni (starejši) uporabniški vmesnik Android TV.
Po drugi strani v veliko svojih modelih ponuja tudi lastni operacijski sistem (z »inovativnim« imenom Smart TV OS), ki temelji na Linuxu. Po besedah njihovih razvijalcev je tako, ker imajo z Googlom kot svetovnim velikanom kar nekaj težav, ko želijo operacijski sistem prilagoditi svojim lastnim napravam. S svojim operacijskim sistemom teh težav seveda nimajo. Zanj so tudi na voljo vse ključne tuje in domače pretočne aplikacije.
Na preizkusu smo imeli kar štiri Philips televizorje. Od najcenejšega, ki je namenjen najmanj zahtevnim uporabnikom in uporablja lastni operacijski sistem, do najzmogljivejših televizorjev z zaslonom OLED.
Model Philips 55PUS7608/12 je namenjen najmanj zahtevnim uporabnikom, toda takšna je tudi cena. Za 55-palčni model namreč pri Philipsu zahtevajo le 500 evrov, kar je precej manj, kot so podobno kakovostni televizorji stali lani. Televizor nima nobene posebne lokalne zatemnitve, zato je prikazana slika sicer enakomerna, vendar brez kontrastov, črna barva pa ni črna, temveč siva. Televizor seveda tudi nima 120-herčnega osveževanja, tudi ne ravno najboljših zvočnikov, vendar bo za najmanj zahtevne uporabnike verjetno zadostoval. Saj veste, za kakšen Dnevnik ali občasen ogled katerega izmed televizijskih programov v ne premočno osvetljeni sobi.
Zanimivo je, da televizor v zgornji vrstici uporabniškega vmesnika operacijskega sistema Smart TV OS, ki je sicer videti na las podoben Googlovemu, prikazuje oglase za druge naprave Philips. Upajmo, da se ti oglasi ne bodo počasi razširili še na druge tipe oglasnih sporočil.
Model Philips 65PUS8518/12, ki so mu letos nadeli vzdevek The One, je veliko boljši. Gre za televizor z res dobrim zaslonom z matriko IPS in seveda zadnjo osvetlitev Ambilight, ki je zaščitni znak skoraj vseh Philipsovih televizorjev. Prikazana slika je zelo svetla in kontrastna, saj zaslon zmore kar 500 cd/m2. Res pa je, da je zaradi tega črna barva, še posebej, če televizor gledamo nekoliko pod kotom, malce sivkasta in neenakomerna. Ker televizor nima nobene lokalne zatemnitve, tudi ni žarenja okoli svetlejših elementov slike. Tudi zvok je tukaj med boljšimi, še posebej če upoštevamo ceno, vendar je to morda tudi zaradi tega, ker smo preizkušali večji, 65-palčni model, ki ima »več prostora za zvok«. Televizor The One je tudi letos tisti, za katerega pri Philipsu menijo, da ima najboljše razmerje med ceno in kakovostjo v njihovem prodajnem katalogu. In s tem se letos strinjamo tudi pri Monitorju.
Philips ima v svojem programu že od nekdaj tudi zelo dobre televizorje z zaslonom OLED. Tudi tokrat smo na preizkus dobili dva taka modela – sedemko (Philips 55OLED718/12) in osemko (Philips 55OLED818/12). Razlika med njima je v tem, da naj bi bila osemka svetlejša, saj uporablja novejši zaslon LG OLED, in hkrati tudi bolj »premijska«, kar pomeni, da ima lepše oblikovano ohišje, boljše in vrtljivo stojalo in predvsem boljše zvočnike. V praksi se je izkazalo, da oba televizorja prikazujeta zelo dobro in kontrastno sliko, navsezadnje gre za zaslona OLED. Črnine so zares črne, barve pa žive in vpadljive. Hkrati sta oba televizorja tudi dovolj svetla, da ju bomo lahko uporabljali v povprečno osvetljeni sobi. Zanimivo je, da naj bi bil zaslon modela osem svetlejši, vendar mi ob našem preizkušanju tega nismo mogli potrditi. Oba zaslona sta se nam zdela približno enako svetla. Predvsem moramo izpostaviti cenejši model sedem, ki je odlična priložnost za tiste, ki bi radi z nepreglobokim posegom v denarnico vstopili v svet tehnologije OLED. 1.270 evrov, kolikor stane 55-palčni model, je namreč za tako kakovostno sliko dovolj malo, da lahko televizor le priporočamo.
Philips 55PUS7608/12
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 55 palcev
Tip zaslona: LCD (IPS)
Na voljo v diagonalah zaslona: 43, 50, 55, 65, 75 palcev
Operacijski sistem: Smart TV OS
Cena: 500 EUR
Za: Hiter uporabniški vmesnik.
Proti: Nekontrastna in nekoliko temnejša slika, slabi zvočniki, nekoliko »plastična« izdelava.
Philips 65PUS8518/12 (The One)
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 65 palcev
Tip zaslona: LCD (IPS)
Na voljo v diagonalah zaslona: 43, 50, 55, 65 palcev
Operacijski sistem: Google TV
Cena: 700 EUR
Za: Zelo svetla, enakomerna in za televizor tipa LCD tudi dovolj kontrastna slika. Žive barve, dovolj dober vgrajeni zvočnik. Osvetlitev Ambilight.
Proti: Črno ozadje ni črno, temveč nekoliko sivkasto.
Philips 55OLED718/12
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 55 palcev
Tip zaslona: OLED (WOLED)
Na voljo v diagonalah zaslona: 48, 55, 65 palcev
Operacijski sistem: Google TV
Cena: 1.270 EUR
Za: Odlična kontrastna in živobarvna slika. 120-herčni zaslon. Osvetlitev Ambilight.
Proti: Ne najboljši zvočniki.
Philips 55OLED818/12
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 55 palcev
Tip zaslona: OLED (WOLED)
Na voljo v diagonalah zaslona: 42, 48, 55, 65, 77 palcev
Operacijski sistem: Google TV
Cena: 1.500 EUR
Za: Odlična kontrastna in živobarvna slika, boljši zvočniki, vrtljivo stojalo. 120-herčni zaslon. Osvetlitev Ambilight.
Proti: Nekoliko višja cena od modela 718.
Sony
Sony je podjetje, ki se vsaj na področju televizorjev trudi biti nekaj več, nekaj »pomembnejšega«, nekaj »naprednejšega« od drugih proizvajalcev. Zaradi tega njihovi televizorji nikoli niso in ne bodo tako poceni, kot so lahko nekateri drugi. To je razvidno tudi iz modelov, ki smo jih pridobili na letošnje testiranje, saj je njihov najcenejši model dražji od konkurence, hkrati pa prav nič boljši. Po drugi strani imam podjetje v zgornjem cenovnem področju tudi zelo dobre in celo odlične televizorje, med katerimi smo enega preizkusili tudi tokrat.
Res pa je, da Sony za svojo nekoliko višjo ceno ponuja tudi dodatno storitev, ki je drugi proizvajalci nimajo. Imenuje se Bravia Core Streaming, uporabniku pa omogoča pretočni dostop do množice filmov iz repertoarja Sonyjevih studiev. Storitev je omejena na 12 mesecev, nekatere pomembnejše filme pa lahko tudi trajno shranimo. Uporabniški vmesnik za ogled je dober, vendar ne primerljiv z, denimo, aplikacijo Youtube, kakovost (bitna hitrost) je zelo dobra, nekateri filmi pa imajo celo slovenske podnapise.
Dober primer Sonyjevega televizorja, ki je namenjen najmanj občutljivim kupcem, je model Sony Bravia 55X75WL. Čeprav premore le najosnovnejše komponente, ni najcenejši, ampak dobrih 100 evrov dražji od primerljivega televizorja Philips. Prikazuje dokaj temno in »sprana« sliko, saj zaslon ni sposoben prikazati dobrih kontrastov. Po drugi strani nima vgrajenega nobenega sistema za lokalno zatemnjevanje, kar je v tem primeru dobro, saj na zaslonu zaradi tega ni videti artefaktov, kot je žarenje okoli svetlejših objektov. Ker je televizor v precej plastičnem ohišju in ker ima vgrajena le dva zvočnika, je tudi zvok precej slab, a to je za modele tega cenovnega razreda popolnoma običajno.
Sony Bravia 55X85L je kar precej dražji od modela 55X75WL in to je tudi opaziti – že po zunanjosti in tudi pri kakovosti prikazane slike. Gre sicer za osnovni Sonyjev model z zaslonom FullArray LED, kar pomeni, da ima nekaj svetlobnih polj, ki omogočajo lokalno zatemnitev. Zaradi tega je črna barva v osnovi lahko bolj črna in kontrastna. K temu pripomore še močnejša osvetlitev, ki znaša 500 cd/m2. Hkrati pa zaradi lokalne zatemnitve, ki ima premalo lokalnih polj, opažamo žarenje okoli svetlih objektov. Ker je televizor vgrajen v manj plastično in bolj kakovostno ohišje ter ima tudi očitno boljše in močnejše zvočnike, lahko pohvalimo tudi zvok, ki ga televizor zmore oddajati. In seveda ne pozabimo še na servis Bravia Core Streaming, ki tudi temu Sonyju doda nekaj dodatne uporabniške izkušnje.
Najmočnejši Sonyjev model, ki smo ga tokrat preizkusili, je Sony Bravia 55A80L. Gre za model z zaslonom OLED, vendar ni najmočnejši v Sonyjevi ponudbi. Uporablja namreč zaslon LG OLED, medtem ko najmočnejši model A95L uporablja lani predstavljeni Samsungov zaslon QD-OLED. Vgrajen je slikovni procesor XR, ki je največ, kar danes Sony zmore, prikazana slika pa je zato res dobra, saj je zelo svetla in kontrastna, kar se še posebej pokaže pri predvajanju filmov HDR. A po drugi strani ni primerljiva s svetlostjo in kontrastnostjo Samsungovega televizorja, ki smo ga preizkusili tokrat in se ponaša z najnovejšo različico Samsungovega zaslona QD-OLED. Vseeno moramo reči, da je televizor odličen, dobro narejen, z zelo dobrimi zvočniki, premore pa tudi storitev Bravia Core Streaming. Ta tokrat omogoča 24 mesecev delovanja. Vseeno pa je televizor predrag, če ga primerjamo s sicer boljšimi konkurenti.
Sony svojim televizorjem prilaga dva daljinca. Odločitev je vaša.
Sony Bravia 55X75WL
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 55 palcev
Tip zaslona: LCD (IPS)
Na voljo v diagonalah zaslona: 43, 50, 55, 65, 75 palcev
Operacijski sistem: Google TV
Cena: 700 EUR
Za: Priložen filmski servis Bravia Core Streaming.
Proti: Dokaj temačna in nekontrastna slika. »Plastična« izvedba, slab zvok.
Sony Bravia 55X85L
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 55 palcev
Tip zaslona: LCD (VA)
Na voljo v diagonalah zaslona: 55, 65, 75 palcev
Operacijski sistem: Google TV
Cena: 1.130 EUR
Za: Svetla in kontrastna slika, dobri zvočniki, priložen filmski servis Bravia Core Streaming.
Proti: Zaradi lokalnega zatemnjevanja je videti nekoliko žarenja okoli svetlejših objektov.
Sony Bravia 55A80L
Ločljivost: 4K
Velikost preizkušenega modela: 55, 65, 77, 83 palcev
Tip zaslona: OLED (WOLED)
Na voljo v diagonalah zaslona: 55, 65, 77, 83 palcev
Operacijski sistem: Google TV
Cena: 1.900 EUR
Za: Odlično svetla in kontrastna slika z živimi barvami, dobri zvočniki, priložen filmski servis Bravia Core Streaming.
Proti: Visoka cena v primerjavi s sicer boljšimi konkurenti.
Kaj potrebujemo?
Danes marsikdo televizorja sploh nima, saj ga lahko v skoraj popolnosti nadomesti računalniški monitor ali kar prenosni računalnik, morda celo tablica. V ospredju današnjih video vsebin so namreč pretočne storitve, kot so Netflix, Amazon Prime, HBO, Disney+, Apple TV+ ali Youtube, ki na vseh teh napravah tečejo brez težav. Enako velja za lokalne aplikacije slovenskih ponudnikov televizijskega programa (Telekom, T-2, Telemach, A1). Ali televizor sploh potrebujemo, tako ni tehnološka odločitev, ampak popolnoma osebna oziroma družinska – televizor je navadno večja naprava, nameščena v dnevni sobi, pred njo pa je kavč ali naslanjač, kar udobje konzumiranja video vsebin postavi raven više.
Pa vendar, gremo po vrsti. Če televizor uporabljate le zato, da je čez dan ali ob večerih nekaj prižgano in glasno v ozadju, bo popolnoma dovolj dober prav vsak. Najverjetneje ne boste opazili nobenih kakovostnih razlik med modeli, ki so na voljo, zato se odločite le na podlagi velikosti. V manjših prostorih popolnoma zadostujejo tudi 32-palčni modeli (ki so danes že kar redki), lahko pa si omislite tudi 40- ali 55-palčnega (mimogrede – palec je 2,54 cm, govorimo torej o okoli metru diagonale. Če se boste odločili za res najcenejši model (kakršnih tokrat nismo preizkušali), ki imajo vgrajeno le omejeno »pamet« oziroma aplikacije, ga lahko za okoli 70 evrov nadgradite s ključkom Google Chromecast. Postal bo pravi pravcati pametni televizor z Google TV.
Tudi za le redno gledanje vsebin naših televizijskih ponudnikov ne potrebujete prav nič naprednega in dragega. Tudi zato, ker velika večina programov še vedno ni oddajana v ločljivosti 4K, kaj šele v visokontrastnem prikazu HDR (HDR10, Dolby Vision …), da o prostorskem zvoku Dolby Atmos niti ne govorimo. Zadostoval bo televizor srednjega razreda, s kraticami LED, ULED, QLED in podobnimi, ki v 55-palčni izvedbi letos stanejo tudi že samo 500 evrov (cene upadajo!). To so vse televizorji LCD, ki zaradi osvetlitve od zadaj ne zmorejo prikazati popolnoma črne barve, zato kontrasti ne bodo najboljši in bodo tudi kontrastni filmi v izvedbi HDR le nekoliko svetlejši. Barve bodo povprečne, vgrajen zvočnik pa bo zadostoval le za manj zahtevne.
Zahtevnejši bodo posegli po nekoliko dražjih modelih (od 800 evrov naprej za 55-palčni model), ki se sicer hvalijo z bolj ali manj enakimi kraticami kot cenejši modeli. Za nekaj več denarja bodo svetlejši in bodo zmogli boljši prikaz filmov HDR, boljšo enakomernost slike pri gledanju pod kotom in nekoliko temnejšo črno, ki je posledica boljšega zaslona. Računate lahko tudi na 120-herčno osveževanje, ki je pomembno, če boste na televizor priklopili moderno igralno konzolo.
Najzahtevnejši uporabniki naj se ozrejo po modelih s ceno 1.200 evrov in več za 55-palčni model oziroma 1.600 in več za 65-palčnega. Tisti, ki si želijo res vrhunski televizor, bodo morali odšteti celo dva ali tri tisoč evrov. Letos že med cenejšimi najdemo res odlične modele OLED, lahko pa izbiramo tudi med modeli (Q)LED. Ti se trudijo osvetlitev od zadaj potemniti s kar največ consko osvetlitvijo LED. »Full Array LED« in »Mini LED« sta izraza, ki napeljujeta na to, v praksi pa pomagata k izrazito boljši kontrastnosti zaslona, ki je lahko hkrati tudi zelo svetel in zato primeren celo za uporabo na prostem (recimo na terasah športnih barov). Vendar, odvisno od tega, koliko osvetlitvenih con ima zaslon, povzročajo tudi artefakte, kot je žarenje okoli svetlih elementov na zaslonu (t. i. blooming).
Če nas ekstremna svetlost zaslona, ki je potrebna za ogled na prostem (ali v zelo osončeni dnevni sobi), ne zanima, bo vsekakor boljša odločitev televizor OLED. Zasloni OLED znajo prižigati in ugašati vsako posamezno piko, zato zmorejo izreden kontrast in popolno črno, odzivni čas je trenuten (odločilno tudi za igre!), prehodi med filmskimi sekvencami so mehki in prijetni. Ker so taki televizorji za povrh še polni vseh mogočih algoritmov in standardov, lahko zagotovimo, da s televizorjem OLED ne morete zgrešiti. Letos še posebej, saj so najdražji modeli OLED postali tudi zelo spodobno svetli in uporabni tudi za dnevni ogled vsebin.
Mimogrede, obstaja tudi nekaj televizorjev z ločljivostjo 8K (ki jih letos nismo preizkušali), vendar ta ločljivost še vedno nima smisla. Posnetke 8K si lahko namreč ogledujemo le na specifičnih kanalih na Youtubu in nekaterih pametnih telefonih. Razlike v kakovosti pa, v primerjavi s klasičnimi televizorji 4K, ne boste opazili.
Tudi letos moramo odstavek nameniti osvetlitvi Ambilight, ki jo premorejo Philipsovi televizorji. Nekateri je ne marajo, drugi so se je tako navadili, da ob misli na nov televizor pomislijo le še na blagovno znamko Philips. Kakorkoli – ledice na zadnji strani zaslona spreminjajo barvo glede na vsebino zaslona, njihov odsev od stene za televizorjem pa ustvari navidezno večjo ogledno površino. Predvsem pa zmanjša kontrast med svetlim televizorjem in temno steno. Kot rečeno – eni so za, drugi proti. Verjetno imajo ravno zato Philipsovi televizorji tudi posebno tipko na daljincu, s katero Ambilight izklopimo.
Operacijski sistemi
Kateri operacijski sistem uporablja naš pametni televizor, je danes bolj ali manj nepomembno. Prav vsi proizvajalci so se namreč potrudili in zagotovili popolno ponudbo ključnih aplikacij, ki jih uporabljamo. Od lokalnih aplikacij slovenskih ponudnikov televizijskega programa do aplikacij globalnih velikanov, danes vse teče povsod. Resda se zelo lepo sliši, da je za platformo Google TV na voljo res gigantska množica aplikacij, saj zna sistem teoretično poganjati večino teh za Android iz Trgovine Play, vendar jih velika večina na televizorju pač ni uporabna. Predstavljamo si uporabo iger (če na televizor priklopimo še miško, tipkovnico ali igralno ploščico), tu pa se že počasi neha.
Tudi videz vseh operacijskih sistemov je vedno bolj enak (ali vsaj podoben), tako da večina uporabnikov razlik med njimi sploh ne bo opazila. V nasprotju s tem pa jih opazijo proizvajalci televizorjev, ki vedno bolj »ne marajo« velikih, kot je Google, saj jim vedno bolj omejuje dostop do ključnih posebnosti televizorja. Nekateri zato stavijo na lastne alternative in, kot rečeno, upajo, da uporabniki tako in tako ne bodo opazili razlik. En tak primer je Philips, ki lastni sistem »Smart TV OS« ponuja celo na nekaterih naprednih modelih OLED, čeprav večina zmogljivih modelov teče na Google TV. Drugi pa Hisense (Gorenje), ki uporablja sistem VIDAA (ki je sicer formalno od Hisensa ločeno in menda celo ameriško podjetje), čeprav v ZDA na enakih televizorjih teče Google TV.
Vsi televizijski operacijski sistemi so zgledno opremljeni s ključnimi aplikacijami. Na sliki sistem VIDAA, ki ga uporablja Hisense (Gorenje).
Kdo je velik in kdo ni?
Največji proizvajalec televizorjev na svetu je še vedno – Samsung. Nato pa, če gledamo po število prodanih primerkov, sledijo kitajska podjetja. Po podatkih podjetja Omdia je letos na drugem mestu podjetje TCL (ki je pri nas prisotno, toda ne ravno močno), na tretjem Hisense (ki ima pri nas v lasti Gorenje), nekoč precej močnejši korejski LG pa je trenutno na četrtem mestu. Stanje je drugačno, če namesto števila primerkov gledamo na denarni tok, tam Kitajska podjetja niso tako močna.
Kar se zelo dobro vidi na slovenskem tržišču, kjer je Hisense v prvi polovici letošnjega leta prodal kar 23 odstotkov vseh televizorjev in je na drugem mestu za Philipsom (!), vendar je to po vrednosti le 17 odstotkov vseh televizorjev oziroma tretje mesto za Philipsom (34 odstotkov) in Samsungom (24 odstotkov). Hisense torej prodaja cenejše televizorje, njihove ugodne cene pa so izstopale tudi na našem tokratnem testu.
Po drugi strani Sony očitno prodaja dražje televizorje, saj po vrednosti dosegajo osemodstotni tržni delež slovenskega tržišča, po številu prodanih primerkov pa le štiriodstotnega.
In kdo je velik med proizvajalci operacijskih sistemov? Verjetno ne bo presenečenje, da je največji Google. Pri nas ga sicer na svoje televizorje nameščata le Philips in Sony, v svetu pa je še veliko večji TCL, pa tudi Hisense v ZDA ni majhen, čeprav se zadnji pri nas raje odloča za nameščanje lastnega sistema VIDAA. Sledi Tizen, ki ga uporablja le Samsung (toda Samsung je velik!), nato pa že LG WebOS. Toda ne zato, ker bi bil tako velik tudi LG, ampak zato, ker ga LG v vgradnjo ponuja tudi drugim proizvajalcem, ki jih je v svetu v resnici zelo veliko.