Test televizorjev: Zanimivosti
Razvoj uporabniških vmesnikov
Prav vsako podjetje na tokratnem preizkusu televizorjev v svojih modelih uporablja svoj operacijski sistem. Ob tem pa, si upamo trditi, marsikateri tehnično manj podkovan uporabnik tega sploh ne bo opazil, saj so si uporabniški vmesniki teh letos izredno podobni.
Prav vsi televizorji oziroma operacijski sistemi zanje imajo tudi telefonsko aplikacijo. Na sliki aplikacija VIDAA za televizorje Hisense.
Moderen je namreč postal uporabniški vmesnik v obliki nekakšne mreže, ki na prvi strani prikazuje vsebine vseh ključnih aplikacij na televizorju, nekje ob strani in skorajda skrito pa najdemo še možnost neposrednega ogleda TV-programov prek »zraka« (DVB-T) ali kabla (DVB-C/S). Še lani je bil operacijski sistem LG organiziran drugače, ravno tako Samsungov Tizen, tudi Hisensov sistem VIDAA. V resnici je bil lani na slovenskem tržišču mrežni prikaz le pri Android TV (in izvedenki Google TV), danes pa je že pri vseh.
V množici aplikacij, ki se le še dodatno množijo, je tak pristop verjetno edino smiseln, čeprav je mogoče špekulirati, da bo prihodnost nekoč prinesla konsolidacijo teh. Tako kot danes pri operaterjih zakupujemo »pakete« TV-programov, bomo nekoč morda tudi pakete programov, ki jih danes ločeno tržijo Netflix, HBO, Disney, Amazon in drugi.
Korejci in Kitajci
Verjetno ne bo presenečenje, če zapišemo, da je v proizvodnji televizorjev vodilna država Južna Koreja. Tam imata sedež Samsung in LG, ključna proizvajalca televizorjev, razvojnika in proizvajalca najsodobnejših zaslonov, ki se vanje vgrajujejo, prvi pa poskrbi še za velik delež elektronike, nenazadnje tudi s fizično proizvodnjo integriranih vezij.
Toda takoj za Korejo se po podatkih raziskovalnega podjetja Omdia vzpenja Kitajska, kjer leta 2020 (novejših podatkov nam ni uspelo pridobiti) že na tretjem mestu po prodajni vrednosti najdemo podjetje TCL, sledijo pa mu Hisense, Xiaomi in Skyworth. Šele na sedmem mestu je prvi in edini Japonec – Sony.
Evropa? Je ni. Blagovna znamka Philips je v lasti kitajskega podjetja TP Vision (ki trži tudi blagovno znamko AOC), lastnik Gorenja pa je zgoraj omenjeni Hisense.
Televizija prek … aplikacij
Ko so pred približno desetimi leti luč sveta ugledali prvi »pametni« televizorji, si celo tehnološki navdušenci nismo znali predstavljati, kaj naj bi s to »pametjo« sploh počeli. Nekako se je zdelo, da pamet v resnici pomeni le povezavo s spletom in – spletnim brskalnikom, ki bo menda ravnokar nadomestil tistega, ki ga uporabljamo na osebnih računalnikih in prenosnikih. Ni ga.
Naslednji trend, ki so si ga omislil proizvajalci, je bila poplava aplikacij, ki jo je prinesel Android TV. Teoretično lahko še danes na televizorje namestimo ogromno aplikacij, ki so bile v osnovi pisane za pametne telefone. Vendar tega v resnici nihče ne počne, saj to nima nikakršnega smisla. Zakaj bi na televizorju imeli Gmail, spletne trgovine, aplikacije za analizo signala Wi-Fi in, denimo, program za izdelavo zapiskov ali pisarniški program?
In vendar je danes kar nekaj aplikacij na televizorjih že skoraj ključnih – tistih, ki omogočajo ogled vsebin resnih ponudnikov pretočnih vsebin. Ne predstavljamo si več, da televizor ne bi imel možnosti namestitve aplikacij Netflix, Amazon Prime, Disney+, HBO … Še več, skorajda si ne predstavljamo, da pametni televizorji ne bi imeli možnosti namestitve aplikacij lokalnih televizijskih operaterjev – T2, Telekom NEO, Telemach EON, Voyo … Tako je vse več tehnološko naprednih uporabnikov, ki so se odpovedali ločenih škatlici pod televizorjem. Namesto z ločenim daljincem vse opravijo z daljincem za televizor, ki upravlja aplikacijo, in tako nadgradijo uporabniško izkušnjo. In vendar – kljub tej ključnosti »slovenski« Hisense (Gorenje) za zdaj še ne ponuja aplikacije za Telekomov NEO pa tudi ne za HBO Max.
Moj televizor je lahko slika
Bralec nam je poslal zanimive fotografije televizorja, ki ga doma uporablja kot nadomestek – stenske slike.
Samsungova serija televizorjev The Frame je že v osnovi namenjena prikazu statičnih umetniških slik, ki popestrijo dom. Na voljo je v več velikostih in ni veliko dražja od običajnih televizorjev (50-palčni model stane 800 evrov). Zaslon uporablja tehnologijo QLED in je med svetlejšimi, kupimo pa ga lahko z različno oblikovanimi okvirji, s katerimi spominja na sliko. Dodatno lahko kupimo tudi samodejno vrtljivi nosilec za steno ali samostoječega.
Bralec si je vseeno raje omislil prave okvirje, ki so mu jih brez težav naredili pri lokalnem mizarju. The Frame uporablja za prikaz lastnih družinskih fotografij, čeprav je Samsung s tem televizorjem v osnovi meril na prodajo naročnine na t. i. Trgovino z umetninami, s katero lahko prikažemo tudi Mono Lizo. Pravi, da so obiskovalci presenečeni, ko se fotografija na steni nenadoma zamenja, saj so sprva prepričani, da gre za pravo fotografijo in ne za – televizor.
The Frame ima sicer vgrajena tipala, ki zaznavajo gibanje v prostoru, zato se samodejno vklopi, ko kdo vstopi v prostor, in izklopi, ko ga zapusti.