Tiskalniški obrat

Izdelovalci brizgalnih tiskalnikov imajo že dolga leta enako prodajno strategijo: tiskalnike prodajajo po presenetljivo nizkih cenah, poglavitni dobiček pa kujejo s prodajo barvila. Po podatkih, dosegljivih prek spleta, je črnilo oziroma barvilo za brizgalne tiskalnike najdražja tekočina, kar si jo sploh lahko omislimo, celo dražja od človeške krvi, ki jo uporabljajo v bolnišnicah.

Seveda so tu zavohali dobiček izdelovalci in začeli ponujati neoriginalna barvila po bistveno nižjih cenah. Veliki izdelovalci tiskalnikov so začeli z njimi biti pravo hladno vojno, ki je obsegala tako medijski linč (novinarji, ki delamo tudi na tem področju, smo že poslušali neskončna predavanja o tem, kako obupna so neoriginalna barvila) kot celo fizične oblike oteževanja uporabe teh barvil.

Najbolj priljubljeni so različni čipi, ki jih izdelovalci vgrajujejo v kartuše, a so tudi tisti, ki izdelujejo neoriginalna črnila, našli način, kako to zaobiti. Dogajanje se kaže v še višjih cenah črnil, tako originalnih kot neoriginalnih.

Prva naznanila, da se bo nekaj vendarle spremenilo, so prišla s strani HPja v začetku leta. Predstavili so novo linijo tiskalnikov in jim dodali oznako »Ink Advantage«. Šlo je za občutno znižanje cen kartuš, vsaj glede na takratno konkurenco, ob nižjih cenah pa so obenem povečali tudi zmogljivost kartuš. Za primer – z novo HPjevo kartušo iz, recimo, modela Deskjet 5525 lahko natisnemo več kot 500 strani, kartuša pa velja slabih osem evrov. Cenovno primerljiv Photosmart C310a ima kartušo za okoli 250 strani, ki velja približno dvajset evrov. Podobno agresivno politiko so uvedli tudi v podjetju Brother.

Kljub temu se cene izpisov še vedno niso približale tistim, ki jih poznamo iz laserskih modelov. To so na glavo postavili v Epsonu, ko so v začetku poletja predstavili dve novi liniji tiskalnikov, ki za polnih 180 stopinj obračata prodajno strategijo. Tokrat so cene naprav bistveno višje, kot smo vajeni, a so obenem cene izpisov vsaj desetkrat nižje, že povsem izenačene z laserskimi.

V tej številki smo preizkusili štiri modele, ki z enim polnjenjem natisnejo do 4000 strani (pri črno-belem izpisu). Način polnjenja je sicer neroden, saj moramo majhne posodice sami izprazniti v posode za črnilo, a so te hkrati presenetljivo ugodne (osem evrov). Cena izpisov je tako okoli 0,1 centa na stran (praviloma so cene drugih modelov sicer od dva do pet centov na stran).

So pa, kot rečeno, tiskalniki presenetljivo dragi – to le kaže na to, kakšne marže so imele kartuše oziroma barvila. Najosnovnejši model, L110, velja dobrih 180 evrov – pa nima praktično ničesar, niti ni večopravilna naprava. Za primerjavo – HPjev Deskjet 2515, večopravilna naprava podobnih specifikacij, velja 70 evrov – je pa tam ena črno-bela stran 3 cente, barvna pa še štirikrat toliko.

Kako se bo novost obnesla, bo pokazal čas. Po eni strani je seveda zanimivo, da so morali požreti svoje PRovske besede o tem, kako grozno je ročno polniti črnilo, po drugi pa smo začudeni, da je stanje na trgu prišlo tako daleč, da je bil tako drastičen korak sploh potreben. Ta hip pa si niti ne upamo ugibati, ali bo novost zares zaživela ali pa so se kupci preveč navadili na res poceni modele in bodo nakup opravičevali s tem, da tako ali tako tiskajo razmeroma malo.

Naj za konec še opozorim, da je novost tudi nas prisilila v nekoliko drugačno merjenje cen izpisov. Prej smo lahko še spraznili posamezne kartuše in izmerili število strani (to se je držalo tam nekje od sto do dvesto strani), a je to pri tisoč straneh Sizifovo opravilo. Novi način merjenja je v samih tabelah povzročil nekaj manjših premikov, a nič zares drastičnega, več o njem pa si lahko preberete v okvirčku.