Itanium - Titanik v svetu računalništva

Procesor Itanium je živel zavidljivih 20 let, a uspeha videl bore malo. Z ljubkovalnim imenom Itanic, analogijo na nesrečno ladjo Titanik, je postal sopomenka za tragedijo. Njegova zamisel o svetu 64-bitnega računalništva je postala resničnost brez njega. Kaj se je zgodilo? Kaj je šlo narobe? Precej, a zadnji žebelj v krsto mu je zabila ledena gora v podobi 64-bitnega procesorja x86 podjetja AMD.

Po sedmih letih razvoja in milijardah vloženega denarja je na začetku poletja 2001 luč sveta ugledal procesor Itanium, ki je nastal v želji po naslednjem koraku pri razvoju računalniške opreme. Pri Intelu so po zelo uspešnih procesorjih 80286, 80386, 80486 in Pentium naleteli na zid, ki je bil posledica nekaj zgrešenih odločitev v preteklosti. Sami sebe so nehote zaklenili na 32 bitov in 4 GB pomnilnika RAM. Inženirji so vedeli, kaj je naslednji korak, a niso videli rešitve, da bi arhitekturo x86 prestavili v 64-bitni nabor ukazov in 64-bitni naslovni prostor. S strokovnjaki iz podjetja Hewlett-Packard so se odločili za razvoj popolnoma novega procesorja, ustvarjenega iz nič, da bi se otresli okovov zgodovine. Odločitvi prihodnost ni bila naklonjena.

Itanium so pri podjetju HP začeli razvijati leta 1988, da bi nasledil družino procesorjev PA-RISC.

Začetki projekta Itanium segajo v leto 1988, ko so pri HP pričeli razvijati naslednika družine procesorjev PA-RISC. V letih, ki so sledila, so se razmere na trgu precej spremenile. V senci ekonomskih razmer je vodilnim v podjetju Hewlett-Packard postalo jasno, da je zalogaj zgolj zanje prevelik. V iskanju ustreznega partnerja je na površje hitro splavalo ime Intel. Sodelovanje sta obe strani uradno potrdili leta 1994. Čip s kodnim imenom PA-WideWord je uporabljal arhitekturo, imenovano EPIC (Explicitly Parallel Instruction Computing). HP je upal, da bo zasnova izvajala več vzporednih ukazov hkrati, tako da bi jih napredni prevajalnik vnaprej poravnal in bi s tem procesor dosegel večjo hitrost. Še več podrobnosti je v javnost pricurljalo leta 1997, med drugim tudi Intelova obljuba, da bo Itanium združljiv s programi in z operacijskimi sistemi, pisanimi za arhitekturo x86.

Računalniška industrija je bila nad obeti novega procesorja navdušena. Med razvijalci programske opreme je svojo podporo z Windows 2000 napovedal tudi Microsoft.

Na papirju je bilo vse videti fantastično, zato so podporo Itaniumu napovedali vsi večji proizvajalci strežnikov ter razvijalci operacijskih sistemov zanje. Sun je Itaniumu prilagodil Solaris, IBM je s podjetjema Santa Cruz Operation in Sequent združil njune različice Unixa v operacijski sistem s kodnim imenom Monterey, Microsoft je napovedal Windows 2000, Compaq pa je nov procesor podprl z operacijskim sistemom Tru64 Unix. Pri Silicon Graphics so se zaradi Itaniuma odpovedali lastnim procesorjem MIPS in operacijskemu sistemu Irix. Čeprav mu naklonjenih operacijskih sistemov ni manjkalo, se je Intel združil celo z različnimi ponudniki Linux distribucij in odprtokodni sistem s projektom Trillian prilagodil Itaniumu. Zagon je bil neverjeten, Intel je bil na vrhu in s podporo HP je bilo videti, da je Itanium naslednja velika stvar. Na trgu ni bilo podjetja, ki se ne bi želelo priključiti vlaku uspeha. Potem pa so se na obzorju začeli zbirati prvi oblaki.

AMD je bil glavni krivec za neuspeh Intelove strategije pri plasiranju 64-bitnega procesorja na trg.

Prvi primerek procesorja z razvojnim imenom Merced je zamudil, najprej so splavitev prestavili iz 1999 na 2000, nato še na leto kasneje. Ko je maja 2001 končno ugledal luč sveta, so ga na hitrostnih testih prehiteli celo procesorji x86 nižjega razreda. Nabor ukazov je bila prava zmešnjava, programerji so se pritoževali nad zahtevnostjo programiranja in težko dostopnim pomnilnikom. O opevani hitrosti procesorja v aplikacijah, pisanih zanj, ni bilo ne duha ne sluha. Čeprav je bila v Itanium vgrajena emulacija Intelovega procesorja Pentium, je koda prek nje tekla s komaj desetimi odstotki hitrosti izvirnega procesorja. Kljub vsemu je največje razočaranje predstavljalo dejstvo, da je AMD potihoma in s precej manjšimi stroški uspelo razviti 64-bitni procesor x86, ki je deloval odlično.

Intel je procesor Merced nadomestil z dvakrat zmogljivejšo različico procesorja McKinley, ki jo je nato zamenjal Madison z vgrajenega 6 MB predpomnilnika. Tega je Intel s procesorjem Madison 9M povečal na 9 MB, za leto 2005 pa načrtoval popolnoma nov pristop z dvojedrnim Montecitom, ki naj bi odpravil pomanjkljivosti Itaniumov z enim samim jedrom. Potihoma so pripravljali procesor Tanglewood s 16 jedri, a se kasneje odločili za bolj klasičen pristop s štirimi jedri in več ter ga poimenovali Tukwila. Intelove ambicije so se iz leta v leto zmanjševale in Itanium je postal izdelek za podjetja z globljimi žepi, ki želijo najboljše. Čeprav so sprva napovedovali, da bo zavzel celoten računalniški trg, so spoznali, da je bil prvoten cilj zastavljen previsoko. Z vsako novo iteracijo procesorja se je zdelo, da se tržna niša Itaniumu oži.

Oracle se je po odhodu z Itanium scene znašel v odmevnem sodnem sporu s podjetjem HP.

Težave Itaniuma niso bile le strojne narave. Kljub obljubam, da bo programska oprema, pisana za arhitekturo x86, prisotna tudi na računalnikih z novim procesorjem, je bila resnica drugačna. Mnogi se niso odločili za prehod na novo arhitekturo, ker obstoječi programi niso delovali na njej. Vsaka napovedana različica procesorja je imela večjo zamudo in proizvajalci strežnikov niso bili srečni. Najprej jih je prenehal izdelovati IBM, nato Dell, dokler ni na koncu v vlogi prodajalca ostal le HP. Prvi obrisi bele zastave so se videli leta 2009, ko je Intel na tržišče poslal procesor Xeon 5500. Nehalemova arhitektura, kakor so procesor imenovali, je bila klon Opterona AMD, nadvse uspešnega 64-bitnega x86 procesorja. Da, veliki Intel je kloniral izdelek veliko manjšega AMD. Predaje na obzorju niso spregledali Red Hat, ki je Enterprise Linux s platforme umaknil še istega leta, Microsoft, ki je enako storil z Windows Serverjem in SQL Serverjem leto kasneje, in Oracle, ki je leta 2011 prenehal podpirati svojo programsko opremo na Itaniumu.

Zadnjo družino Itanium procesorjev 9700 (Kittson) so razvili leta 2017 in jo nehali prodajati dve leti kasneje.

Zadnji procesor Itanium so izdelali leta 2019. Čeprav je težko govoriti o popolnem neuspehu, navsezadnje Itanium ni prinašal ravno izgube, so previsoko zastavljeni cilji in napačna strategija Intel drago stali. Pri Intelu so bili prepričani, da bo prehod na Itanium nujen, zato so premalo časa posvečali željam uporabnikov. Mislili so, da bo potreba gonilo prodaje. Kdor ne želi ostati na 4 GB pomnilnika RAM, bo ne glede na težavnost posvojitve nove arhitekture šel naprej, so menili. Verjetno bi jim celo uspelo, če se ne bi pojavil AMD in to potrebo izničil. Uporabniki so z njim lahko obdržali obstoječi operacijski sistem in vse programe, a vseeno uporabljali 64-bitni nabor ukazov. Potrebe po obstoju Itaniuma naenkrat ni bilo več. Računalniški svet je šel naprej, dobil svojih 64 bitov, a na žalost ostal na zastareli in z zgodovino obteženi arhitekturi x86. Dokler ni Apple dokazal, da so osebni računalniki mogoči tudi z arhitekturo ARM. Kar so proizvajalci strežnikov dokazali že nekoliko prej.