Tom Erjavec: Trženje odprte kode
Zadnja septembrska dneva je Portorož gostil mednarodno konferenco o Linuxu, IBLOC (International Business Linux and Open Source Conference), z nekoliko zavajajočim tematskim naslovom "Namizje - zadnji cilj". O namizju v tradicionalnem pomenu besede skorajda ni bilo govor. Pač pa je IBLOC ponudil nekaj pomembnih izhodišč za razmišljanje o odprti kodi na splošno.
Sam si lahko privoščim razkošje, da o njej razmišljam neobremenjeno. Odprta koda je moj konjiček, poklicno pa od nje nisem odvisen, čeprav jo v družbi, v kateri sem zaposlen, vključujemo v tehnične rešitve. A storitev v zvezi z njo ne tržimo neposredno. Nasprotno pa so na konferenci nastopili številni predavatelji, ki jim odprta koda delno ali v celoti pomeni vsakdanji kruh. Njihove storitve so vezane nanjo, zato jo morajo aktivno tržiti.
Ta temeljna razlika v pristopu do odprte kode bi morala opredeljevati obnašanje posameznika v zvezi z njo. Dokler je konjiček, jo jemljemo neobvezujoče lahkotno. Ko pa postane prodajni artikel, se brez milosti pokorimo zakonom krutega tržnega boja.
Odprta koda je zanimiv pojav: sama po sebi je brezplačna, a omogoča služenje denarja. To je nekako tako, kot bi nam iz proizvodnje padel brezplačen polizdelek, vanj bi vložili dodano vrednost in ga prodali. Fino! Ampak tisti, ki tako dejavnost tržijo, bi se morali zavedati, da je njihov izdelek kljub odprtokodnemu ozadju vendarle izdelek z vsemi pripadajočimi prilastki in ga je treba na trgu obravnavati kot vsak drug izdelek. Nekatere družbe na konferenci so pokazale, da se tega še kako zavedajo. Predvsem tiste, ki so prve v Sloveniji ponudile rešitve odprte kode. Te družbe ne le delujejo na izjemno profesionalni ravni, temveč tudi dejavno vlagajo v razvoj odprtokodnega trga. Zase in za druge. Nekatera podjetja pa so nastopala povsem zgrešeno. Predvsem tista, ki nimajo korenin v odprti kodi. Linux je zadišal po denarju in marsikdo bi rad pristavil svoj lonček.
Ali ni netaktno na konferenci z naslovom "Namizje - zadnji cilj" oznanjati odprtokodne rešitve s predstavitvami v PowerPointu? Ali ni neprimerno kazati predstavitev v OpenOfficu s povoženimi šumniki? Ali predstavljati rešitev z odprto kodo, ki je ne moreš pokazati poslušalcem, ker se je zataknilo? In še bolj kot predavatelj trditi, da odprta koda nečesa ne zmore narediti, pa te brž postavi na laž kar nekaj uporabnikov iz občinstva, ki jim je to zlahka uspelo? Našteto ne pomeni, da omenjene rešitve niso izvedljive z odprto kodo. Seveda so, le da zgoraj omenjeni niso bili dovolj profesionalni niti med pripravo niti med nastopom. Lahko bi stvari preizkusili pred predavanjem, lahko bi preverili, ali rešitev v okolju deluje. Če bi bili med občinstvom le linuxovski guruji, bi se ti nastopajoči zgolj osmešili, tako pa taka predavanja pustijo globoke posledice na potencialnih strankah in vplivajo na njihove kasnejše odločitve. Neresnost namreč ne postavlja pod vprašaj samo družbe, ki je tako predavanje prijavila, temveč tudi aktivno izničuje tržna prizadevanja tistih družb, ki se trudijo odprto kodo profesionalno postaviti ob bok lastniškim rešitvam.
Zmotilo me je še nekaj. Že tretje leto zapored se na konferencah o Linuxu na okroglih mizah sprašujemo, kako je lahko država tako kratkovidna, da ne vlaga v odprto kodo in v državnem aparatu postopoma ne nadomešča lastniških rešitev z odprtokodnimi. Argumenti so znani globalno (Peru, Kitajska, Nemčija ...): denar naj se preusmeri s tujih licenčnin k domačim strokovnjakom. Bajke o brezplačni uporabi odprte kode je sicer konec, strošek uporabe pa je po pričakovanjih opazno manjši.
A zakaj se vedno jezimo samo na državo? Jasno, ni nedolžna. Institucija, kot je država, ki se na odprtokodni konferenci (pred dvema letoma) hvali s tem, da je v odprtokodne rešitve investirala celih 5 milijonov tolarjev, je po mojem mnenju najmanj arogantna, če ne še kaj hujšega. A čemu naj bi država sploh naredila ta prelomni korak, oziroma zakaj naj bi ga naredila med prvimi in tvegala celo morebiten neuspeh na tej široki fronti? Zakaj nikomur ne pride na misel, da bi tudi od gospodarstva zahteval, naj neha plačevati težke denarje za licenčnine in se preusmeri na domačo odprtokodno podporo?
Zato, ker globoko v sebi dobro vemo, da se bodo v gospodarstvu stvari odvile po tržnih zakonitostih in prav nič drugače. Kruto, a resnično. Gospe in gospodje, odprta koda je na trgu. Je tržni izdelek. Ali je dovolj privlačna, da jo bo trg sprejel, je odvisno od vseh sodelujočih. Daje dovolj stabilen videz, da se gospodarstvo ali država lahko opreta nanjo? So prihranki dovolj očitni, da preženejo strah pred prehodom? So lobistične strukture dovolj močne, da bodo pokazale tudi na slabosti lastniških izdelkov, tako kot lastniški izdelovalci kažejo na slabosti odprte kode? Ne nazadnje pa je uspeh Linuxa in odprtih orodij odvisen tudi od tega, ali jih bodo zagovorniki promovirali v PowerPointu ali v OpenOffice Impressu.
Ali bo odprtokodna skupnost dovolj investirala v promocijo svojih rešitev, da bo prepričala morebitne stranke? Kot sem zapisal zgoraj, je odprtokodna rešitev izdelek in danes noben izdelek ali rešitev ne postaneta uspešna brez trženja in/ali lobiranja.
Okrogla miza na IBLOCu je dala dve ključni iztočnici. Odprtokodna skupnost v Sloveniji potrebuje predstavnika s pooblastili za zagovarjanje interesov celotne skupnosti. Ta mora doseči splošno sprejetje odprtih standardov za zapisovanje dokumentov, začenši pri državni upravi. Standard zapisa je tisti, ki opredeljuje uporabo zaprtega lastniškega pisarniškega programja oziroma odprte rešitve. Bitka operacijskih sistemov za množično namizno rabo je zgolj navidezna: zmago bo določal pisarniški paket.
Če bi bilo to že doseženo, mi tega ne bi bilo treba pisati v Wordu.