Trajnost zapisa
Prvi zapiski starih civilizacij na papirju (oz. papirusu) so zdržali tisočletja. Z današnjo digitalno tehnologijo ne moremo računati na kaj takega in tega se moramo zavedati. Odtisi na papirju, še posebej, če jih natisnejo tiskalniki (in še posebej brizgalniki), bodo večinoma hitro zbledeli, vsekakor pa ne bodo zdržali stoletja, kaj šele tisočletja dolgo. In če preskočimo drugam - magnetna tehnologija podatke izgubi v nekaj letih, če jih slučajno obdrži, pa je težko računati, da bo čez nekaj desetletij še na voljo naprava, ki jih bo znala prebrati, še manj verjetno je, da bo na voljo program, ki bo s podatki znal kaj narediti. Optična tehnologija obeta več, pa tudi zanjo (CD-ROM, CD-R, DVD-ROM) se že sliši, da lahko gredo take "trajne" varnostne kopije zelo hitro v nič.
Trajnost nabrizganih fotografij
Tako je v enem letu zbledela fotografija, natisnjena s tiskalnikom Canon S330 Photo. Kljub papirju Photo Paper Pro, ki ga predpisuje Canon, kajti nismo je shranili pod stekleno ploščo.
Morda se zdi, da je trajnost fotografij, ki jih natisnemo z brizgalnimi tiskalniki, manj pomembna od trajnosti podatkov na magnetnih nosilcih, pa vendar - uporabniki smo s strani izdelovalcev bombardirani s podatki, češ da tiskanje fotografij doma veliko boljše od pravega razvijanja, veliko boljša naj bi bila tudi trajnost takih odtisov. Predvsem slednje večinoma nikakor ne drži, zato je prav, da si osvetlimo to plat digitalne fotografije, ki velikokrat temelji na zavajanju s strani izdelovalcev tiskalnikov.
Tehnologija
Sestava papirja zelo vpliva na to, kako trajen bo naš odtis z brizgalnim tiskalnikom.
Za začetek si oglejmo tehnologijo brizgalnih tiskalnikov, saj je od nje odvisno, po kolikem času bo naša družinska fotografija zbledela in postala neuporabna. Iz lastnih izkušenj lahko zatrdimo, da se to včasih zgodi tudi že po nekaj mesecih.
V osnovi poznamo dve vrsti barvil - navadna (dye) in suspenzijska (pigmented), in dve vrsti prevleke na papirjih za brizgalnike - porozno (porous) in nabrekljivo (swellable). Od tega, s katero vrsto barvila bomo tiskali na katero vrsto papirja, je odvisno, kakšne lastnosti bo imel naš izdelek. Se bo zelo hitro posušil? Bo zbledel zaradi svetlobe? Bo zbledel zaradi nečistoč v zraku? Bo občutljiv na vodne kapljice, ki bodo morda kanile nanj? Bo občutljiv na prstne odtise?
Težava je seveda v tem, da:
Načeloma velja, da so odtisi na nabrekljivem papirju (zanje potrebujemo navadna barvila) manj občutljivi za bledenje zaradi nečistoč v zraku. Zato, ker prevleka med nabrekanjem barvilo zaobjame in ga s tem fizično loči od okoliškega zraka. Po drugi strani se odtisi na takem papirju počasi sušijo, dokaj občutljivi pa so tudi na prstne odtise. Bledenje zaradi svetlobe (sonca) je odvisno od kakovosti barvila.
Odtisi na poroznem papirju so zelo neobčutljivi za vlago (vodne kapljice), saj tu barvilo pronica globoko v pore papirja. Pronica zelo hitro, zato je izdelek skoraj v trenutku suh. Ker pa barvilo ni fizično ločeno od zraka, so taki odtisi zelo občutljivi za bledenje zaradi vpliva zraka.
Nekako vmesna rešitev je uporaba suspenzijskih barvil na poroznem papirju, kar v zadnjem času počne Epson. S tem je dosežena dokaj dobra trajnost, vendar so odtisi barvno manj pravilni, saj suspenzijske barve ne morejo prikazati tako širokega barvnega spektra kakor navadne.
Iz zgornjih odstavkov je očitno, da je glavni krivec za bledenje doma natisnjenih fotografij zrak oziroma nečistoče v njem, medtem ko je bledenje zaradi vpliva svetlobe ali sonca precej dobro rešeno že s samo kemično sestavo barvila.
Kaj pravijo izdelovalci
Iz sestavka o tehnologiji sledi tudi ključno zavajanje, ki si ga pri obveščanju kupcev privoščita Canon in Epson, medtem ko je Hewlett-Packard vsaj zaenkrat neomadeževana izjema (Lexmark pa se s trajnostjo odtisov trenutno sploh ne ukvarja). Na tiskalnikih in/ali spletnih straneh omenjenih izdelovalcev namreč piše, da odtisi, natisnjeni z njihovimi tiskalniki, zdržijo "do 80 let" (novi Epsoni s barvili Durabrite) oziroma "približno 25 let" (Canon). Vse lepo in prav, toda ker oba izdelovalca priporočata in izdelujeta porozne brizgalne papirje (z redkimi izjemami, kot je nabrekljivi Epsonov papir colorlife photo paper), je take vrednosti mogoče doseči šele, ko je izdelek prekrit s stekleno ploščo, ki onemogoča dostop okoliškemu zraku. A to seveda piše šele v drobnem tisku, na katerega opozarja zvezdica ob trditvi. Naša trditev pa bo, da je zelo malo verjetno, da bi svoje natisnjene fotografije uporabniki redno hranili pod steklenimi ploščami. Res, velikokrat so v albumih, toda tam jih zrak vendarle doseže, če si jih pritrdimo na steno ali pa si družinsko sliko postavimo na delovno mizo, pa s trajnostjo ne bo nič.
Pa s podrobnostmi še ni konec - kot rečeno, je za določeno trajnost bistvenega pomena, kakšen papir uporabljate. Če boste v Epsonov najnovejši tiskalnik (ki se baha z 80 leti trajnosti odtisov) vstavili navaden brizgalni papir, navaden svetleči papir ali, bognedaj, kar navaden pisarniški papir, s trajnostjo ne bo nič. Potrebujete namreč papir Epson Matte Paper Heavyweight, ki za povrh sploh ni svetleč, temveč mat (ena stran A4 v paketu po 20-80 tolarjev; v formatu 10 × 15 cm ni na voljo). Enako tudi Canon za svojih "približno 25 let" zahteva uporabo svetlečega papirja Photo Paper Pro (en list 10 × 15 cm v paketu po 20-145 tolarjev).
In zakaj je Hewlett-Packard tu izjema? Ker je edini, ki svoje trditve ("do 80 let") opira na neodvisne preizkuse podjetja, ki se ukvarja z merjenjem trajnosti natisnjenih odtisov, in zato, ker zanje uporablja nabrekljivi papir, ki ne zahteva shranjevanja pod stekleno ploščo. Seveda pa tudi pri HP ne gre pozabiti, da za navedeno trajnost zahtevajo uporabo svetlečega papirja Premium plus photo paper (en list 10 × 15 cm v paketu po 20-252 tolarjev).
Kaj pravi stroka?
Stroka, ki bi se ukvarjala z meritvami trajnosti brizgalnih odtisov, je pravzaprav zelo revna - še najbolj se je uveljavilo podjetje Wilhelm Imaging Research, ki je svoje delo nadgradilo iz prejšnjih časov, ko se je ukvarjalo z meritvami trajnosti navadnih fotografij. Raziskovalci tega podjetja uporabljajo posebne naprave, ki v nekakšnem pospešenem načinu poskušajo oceniti, koliko let bo določen izdelek zdržal, preden bo njegov videz presegel neko določeno mejo degradacije. Težava je le v tem, da so metode, ki jih uporabljajo, specifično prilagojene umetnemu "staranju" navadnih fotografij, ki niso občutljive za bledenje zaradi vpliva zraka. To pomeni, da vse odtise, ki temeljijo na poroznem papirju, preizkušajo tako, kot jih izdelovalci tudi oglašujejo - prekrite s stekleno ploščo. Vendar to vsaj jasno in nedvoumno povejo.
Kljub določeni skepsi je zanimivo, da to neodvisno raziskovalno podjetje trdi, da so lahko nekateri brizgalni odtisi trajnejši od navadnih fotografij. Nekateri sicer prekriti s stekleno ploščo, nekateri pa tudi brez. Navadne fotografije naj bi namreč zdržale okoli 20 let.
Vseeno pa ne gre pozabiti, da Wilhelm Imaging Research ne ocenjuje drugih slabosti brizgalnih papirjev in odtisov na njih - občutljivosti za prstne odtise in občutljivosti za vodo. Iz izkušenj lahko povemo, da odtise, ki so sicer razmeroma trajni, s kapljico vode hitro pokvarimo (še posebej nabrekljivi papir hitro še bolj nabrekne).
Življenjska doba plošč
Nikolajevi predlogi za slike/ilustracije:
Drugace bi pa lahko, cisto tako za ilustracijo, dali se sliko enega svinjskega CDje, politega s kavo, in pripis, da taksen CD ze ne bo docakal 100 let.
Za sliko bi mogoce lahko kje nasli kaksen CD-R z deloma odlusceno zgornjo kovinsko plastjo. Pa mogoce en disk SyQuest in eno 5 1/4 disketo (in kaksno luknjana kartica, ce jo imamo), kot primer zastarele tehnologije.>
O življenjski dobi optičnih nosilcev podatkov je bilo prelitega že precej barvila, tako tistega pravega kakor digitalnega, enotnega mnenja o tem, koliko zdrži povprečna plošča, pa niso niti sami strokovnjaki. Vzrokov za to je več.
Zapisljivi, pa tudi oni drugi, natisnjeni CD-ji, da o DVD-jih niti ne govorimo, še niso dovolj stari, da bi lahko uničujoče posledice staranja opazovali neposredno. To je, mimogrede, vzpodbudno, saj so prvi glasbeni CD-ji stari že dvajset let, pa večinoma še ne kažejo nobenih posebnih znakov staranja.
Podatke o življenjski dobi lahko dobimo le z umetnim, v laboratoriju povzročenim staranjem, ki pa je lahko le bolj ali manj dober približek resničnim posledicam zoba časa. Ker si poleg tega lahko take preizkuse privoščijo le v najbolje opremljenih laboratorijih, tokrat ne bomo govorili o zavajanju, saj nimamo prepričljivih dokazov, da bi bile trditve izdelovalcev napačne, temveč bomo opozorili le na nekatere zanimive podrobnosti, ki nam jih pogosto zamolčijo.
Dobro skriti podatki
Predvsem se nam bo največkrat zgodilo, da podatka o življenjski dobi plošče sploh ne bomo našli. Poizkusi z umetnim staranjem so namreč zapleteni in mali izdelovalci jih sploh ne delajo, pa tudi veliki pogosto ne preizkusijo prav vsakega modela, temveč preizkušajo plošče predvsem ob večjih tehnoloških spremembah, ko na primer začnejo uporabljati drugačno barvilo.
Podatka o življenjski dobi torej največkrat sploh ne najdemo, pa tudi če nanj naletimo, pogosto ne vemo, ali velja prav za določen model plošče ali pa so le prepisali številko, ki so jo dobili z umetnim staranjem nekih drugih, morda tudi zelo drugačnih plošč.
Dodatno vse skupaj zaplete to, da pogosto sploh ne vemo, kdo je ploščo naredil. Blagovna znamka danes namreč ne pove veliko o tem, kdo je izdelek pravzaprav naredil. Še huje je, ker pogosto z enako blagovno znamko prodajajo izdelke različnih izdelovalcev, bodisi zaradi ugodnejše cene ali iz kakih drugih razlogov. To pravzaprav tudi sodi k zavajanju kupcev, a se bomo s tem morda podrobneje ukvarjali kdaj drugič. Vsaj deloma si lahko pomagamo s podatki ATIP (Absolute Time In Pre-groove), ki so tovarniško vtisnjeni v vsako ploščo. Preberemo jih z ustreznim programom (recimo CDR ATIP Reader, ki je priložen tudi na Monitorjevem DVD-ju) in izvemo nekatere koristne podatke o plošči, na primer ime izdelovalca in vrsto barvila. Na žalost pa to ne velja za vse plošče. Zlasti pri tistih, ki jih izdelujeo manjši izdelovalci, nam ATIP razkrije le vrsto stroja, na katerem so bile plošče narejene, to pa nam o kakovosti plošče ne pove ničesar.
Stoletne plošče
Do podatkov o življenjski dobi plošč se torej težko dokopljemo, nekaj pa jih je vendarle. V Kodaku so pred nekaj leti na podlagi umetnega staranja s 95 % zanesljivostjo izračunali, da bo 95 % njihovih plošč CD-R, ki jih hranimo pri stalni temperaturi 25 oC in 40 % relativni zračni vlagi, zdržalo 217 let, preden bo število napak preseglo s standardom dovoljeno mero. Na podlagi teh podatkov so izoblikovali uradno stališče, da njihove plošče v normalnih pisarniških razmerah (ki pa jih niso podrobneje opisali) zdržijo vsaj sto let.
Da plošče CD-R zdržijo vsaj sto let, pravijo tudi v TDK, podoben podatek pa najdemo še pri številnih drugih izdelovalcih, čeprav pogosto ni jasno, ali so se do njega dokopali z lastnimi poskusi ali pa so le prepisovali.
Življenjska doba plošč CD-R je odvisna od različnih dejavnikov. V TDK so s poskusi ugotovili, da plošče s cianinskim barvilom zdržijo vsaj 70 let, s ftalocianinom, ki je manj občutljiv za svetlobo, pa vsaj sto let. Na življenjsko dobo plošč še bolj kakor barvilo vpliva odbojna plast. V Mitsuiju (zdaj MAM-A) na primer trdijo, da njihove ftalocianinske plošče s srebrno odbojno plastjo vzdržijo vsaj sto let, z zlato pa kar tristo let. Na življenjsko dobo seveda vpliva tudi splošna kakovost izdelave, način lepljenja posameznih plasti in še marsikaj.
Posebno vprašanje so večkratno zapisljive plošče CD-RW, pri katerih so pravzaprav pomembni trije podatki - koliko časa lahko podatke nanje še zanesljivo zapišemo, kolikokrat jih lahko presnamemo in koliko časa na njih preživijo zadnji zapisani podatki. Izdelovalci navadno navajajo, da lahko plošče do tisočkrat presnamemo, to pa naj bi lahko počeli od 20 do 50 let. V TDK na primer pravijo, da njihove plošče CD-RW zdržijo več kakor 30 let.
Podatki za enkratno in večkratno zapisljive DVD-je so podobni. Prvi naj bi zdržali vsaj sto let, drugi pa vsaj 20 ali 30, vendar so številke še manj zanesljive kakor pri CD-jih, saj so doslej opravili manj takih poskusov.
Dodatno težavo povzroča to, da ni enotnega standarda za laboratorijsko staranje, zato podatki niso primerljivi. Če v laboratoriju enega izdelovalca ugotovijo, da njihovi nosilci vzdržijo sto let, ne moremo nikoli povsem zanesljivo vedeti, ali bodo res vzdržali dlje kakor nosilci drugega izdelovalca, ki naj bi vzdržali samo 70 let, saj ne vemo, ali so bili umetno starani v enakih razmerah.
"Neuničljive" plošče
Pravemu zavajanju potrošnikov smo bili priča pred dvajsetimi leti, ko so nastali prvi glasbeni CD-ji. Takrat so kot eno večjih prednosti, ki naj bi opravičevala tudi višjo ceno, predstavljali njihovo skoraj neuničljivost. Pa se je kmalu izkazalo, da jim tu in tam kakšna praska sicer res ne pride do živega, a ob pogosti ne najbolj pazljivi rabi se drobne praske in druge poškodbe hitro množijo in slej ko prej jim vgrajeni mehanizmi za odpravo napak niso več kos. Skratka, izkazalo se je, da lahko tudi laserske plošče preskakujejo.
O mehanski občutljivosti plošč so izdelovalci še zdaj precej molčeči. Na večini plošč je sicer opozorilo, da moramo z njimi ravnati pazljivo, to pa je tudi vse. In ko smo že pri pazljivem ravnanju, omenimo, da so plošče enako občutljive s spodnje in z zgornje strani. To zlasti velja za najcenejše modele, ki na zgornji strani sploh nimajo zaščitne plasti, temveč le tanko kovinsko plast, od katere se s spodnje strani odbija laserski žarek in jo lahko že ob manjši nepazljivosti poškodujemo. Mimogrede, pri cenenih ploščah se včasih kovinska plast odlušči kar sama od sebe, čemur strokovno pravimo delaminacija, in je seveda posledica slabe kakovosti.
Pri preizkusih z umetnim staranjem drobnih mehanskih poškodb, ki nastanejo tudi ob pazljivi rabi, večinoma ne upoštevajo, zato podatki o stoletni vzdržljivosti plošč veljajo samo za plošče, ki so večino časa varno shranjene v omari, ne pa tudi za tiste, ki se vsak dan vrtijo v računalniku.
Nadzorovanih poskusov, pri katerih bi upoštevali posledice pogoste rabe, ni, zato se lahko zanašamo le na naključna opazovanja. Na splošno velja, da zapisljive plošče, ki jih v pisarni ali doma pogosto uporabljamo, brez napak zdržijo kvečjemu nekaj let, ob bolj nepazljivi rabi pa se seveda lahko njihova življenjska doba še bistveno skrajša.
Največji sovražnik je lepilo
Nekateri preizkusi so pokazali, da so največji uničevalci plošč nalepke ali, pravilneje rečeno, lepilo, s katerim so prilepljene na ploščo. To namreč v nekaterih primerih pronica v ploščo in jo lahko že v nekaj letih uniči. Obstojnost plošče, na katero smo prilepili nalepko, je odvisna tako od lepila na nalepki kakor tudi od zgornje plasti plošče. Na žalost se večina izdelovalcev nalepk, razen nekaj najuglednejših, bolj ali manj požvižga na možnost, da bi nalepke poškodovale ploščo, zato smo potrošniki tu bolj ali manj nemočni. Edina zanesljiva možnost je, da nalepk pač ne uporabljamo.
Nekatere plošče se starajo hitreje
Življenjska doba sto let se sliši vzpodbudno, a tisti, ki ga je že pičila kača, se boji zvite vrvi, pravijo. Na teh straneh smo vam predstavili že toliko primerov zavajanja ali vsaj prikrojevanja podatkov, da se seveda lahko upravičeno vprašamo, kako zanesljivi so podatki o življenjski dobi plošč.
Avgusta lani je poskrbel za precejšnje razburjenje članek v nizozemski reviji PC-Active, v katerem so ugotovili, da so se nekatere, resda predvsem najcenejše plošče CD-R, v komaj 20 mesecih tako "postarale", da so bili podatki na njih bodisi delno ali celo povsem uničeni. Preizkus resda ni bil izveden v nadzorovanih laboratorijskih razmerah, ki bi zagotavljale popolno verodostojnost in ponovljivost, a po drugi strani je bil verjetno dovolj blizu vsakdanjemu življenju, da nas lahko vsaj nekoliko zaskrbi. Še zlasti, če uporabljamo cenene izdelke brezimnih izdelovalcev.
Rezultati preizkusa, ki so ga opravili pri nizozemski računalniški reviji PC Active, so zaskrbljujoči. Na desni strani je računalniški prikaz plošče CD-R (znamke Kruidvat) na začetku preizkusa, na levi pa po 20 mesecih. Na plošči so s posebnim programom pregledali podatke in napake glede na resnost grafično prikazali na sliki. Z belo barvo so označeni brezhibni deli plošče, z zeleno in rumeno podatki z napakami, ki jih je vseeno mogoče prebrati (zapis na ploščah namreč vsebuje posebne mehanizme, ki omogočajo odpravo napak), z rdečo pa so označena mesta na plošči, s katerih zaradi napak podatkov ni bilo več mogoče prebrati. Vidimo, da je bilo že pri novi plošči na robovih nekaj mest, ki niso bila brezhibna, po slabih dveh letih pa se je stanje še katastrofalno poslabšalo.
Ker mali brezimni izdelovalci praviloma ne navajajo podatka o življenjski dobi, jim seveda ne moremo očitati zavajanja, temveč kvečjemu slabo kakovost izdelkov. Po drugi strani pa tudi uglednim izdelovalcem ne smemo kar slepo zaupati in verjeti, da bodo naši podatki na njihovih ploščah varno preživeli v naslednje stoletje. Mnenja o tem, ali so trditve o sto in več let trajajoči življenjski dobi plošč CD upravičene, so med strokovnjaki deljena, večina pa se jih strinja, da za kakovostne izdelke ob skrbnem hranjenju najverjetneje držijo, nikakor pa ne kar za vse po vrsti.
Na srečo je večinoma dovolj, da nosilec varno ohrani podatke deset ali, recimo, dvajset let, to pa zapisljive plošče CD in DVD, vsaj tiste boljše, vsekakor zmorejo. Izkazalo se je namreč, da je življenjska doba nosilcev digitalnih podatkov precej daljša od življenjske dobe zapisovalno/bralnih tehnologij.
Življenjska doba tehnologij
Pri arhiviranju podatkov, za katere bi želeli, da jih bodo lahko brali tudi naši otroci in vnuki, torej ni dovolj misliti samo na vzdržljivost samega nosilca, temveč moramo upoštevati tudi življenjsko dobo tehnologije. Pred komaj petnajstimi leti smo podatke večinoma zapisovali na petinčetrtpalčne diskete, ki so danes v glavnem še vedno povsem uporabne, le računalnik s "ta velikim" disketnikom bomo le težko še kje našli.
A ker so imeli nekoč tak disketni pogon vsi računalniki, jih je vsaj zaenkrat vseeno še kar nekaj ostalo. Hujše težave utegnemo imeti z manj razširjenimi nosilci. Značilen primer so SyQuestovi izmenljivi diski, ki so bili sredi prejšnjega desetletja cenovno najdostopnejši prenosni nosilci z veliko zmogljivostjo. Vendar so imeli pogoni precejšnje težave z zanesljivostjo, poleg tega so jih tekmeci hitro prehiteli, podjetje je bankrotiralo in dandanes boste le z veliko težavo našli delujoči pogon SyQuest, v katerega bi lahko vložili še vedno brezhiben disk. A tudi pogon SyQuest bi se kje še našel, v resnih težavah pa bi se znašli, če bi na podstrešju odkrili 30 let star šop preluknjanih kartic in ga želeli prebrati.
Izdelovalci strojne opreme navadno podporo zagotavljajo samo pet ali morda kvečjemu deset let, potem pa se mora uporabnik znajti, kakor ve in zna. Skratka, četudi izdelovalci nosilcev zagotavljajo, da bodo njihovi izdelki berljivi še 50 ali 100 let, jih takrat skoraj zanesljivo ne boste mogli več nikamor vtakniti.
Svoj digitalni arhiv zato vsakih pet ali največ deset let presnemite na sodobnejše nosilce. S tem se boste izognili tako težavam zaradi staranja nosilcev kakor tudi nevarnosti, da bi se vi ali vaši potomci znašli pred škatlo družinskih digitalnih fotografij, za ogled katerih bi se morali po pomoč obrniti na strokovnjaka v muzeju.