Trendi, ki ženejo razvoj sistemov in vmesnikov

Arhitekti informacijskih rešitev imajo zadnja leta polne roke dela. Zanimivo je opazovati bitko med prizadevanji za boljšo uporabniško izkušnjo in ustvarjanjem dodatnih prihodkov, saj se ta cilja vse pogosteje znajdeta na nasprotnih bregovih.

Vsako leto je panoga informacijskih tehnologij deležna novih trendov. Slednje ne velja zgolj za posamezne naprave in aplikacije, temveč tudi za samo informacijsko arhitekturo in infrastrukturo, na kateri te naprave in aplikacije gradijo. Infrastrukture težnje so že vrsto let jasne – večino ITja preseliti v oblak in uporabnikom ponuditi kot storitev. Kako to uspešno početi, pa je tudi stvar arhitekture. Podjetja zadnja leta vrsto inovacij opravljajo na področju razvoja najrazličnejših vmesnikov in rabe podatkov. Informacijski arhitekti zato snujejo vedno nove načine rabe vsebin, podatkov in informacij – na napravah ali spletu.

Prepoznava in optimizacija vzorcev rabe

Pretekla leta so razvijalce najrazličnejših rešitev naučila, da si uporabniki želijo vsebin, aplikacij in naprav, ki jih je moč enostavno razumeti in uporabljati. Želijo si intuitivnosti in (vsaj delne) predvidljivosti. Nalogo prepoznavanja uporabnikov in njihovih »vsebinskih« potreb pa je moč zaupati tudi informacijski arhitekturi. Podjetja se je lotevajo z uporabo različnih statističnih analiz množičnih podatkov, s katerimi iščejo različne vzorce rabe – tako tiste, ki so po njihovem mnenju pravilni, kot tiste, za katere menijo, da so napačni. Potrebujejo namreč oboje oziroma vse – prve zato, da vedo, koliko ljudi je razumelo njihovo namero/funkcijo/vsebino in jo uporablja kot načrtovano, druge pa zato, da razumejo, kje imajo ljudje težave in kje delajo napake. Seveda je takšna analitika zelo dobrodošla tudi za odkrivanje novih vzorcev rabe – morda pa kak uporabnik (ali več njih) odkrije še boljši način rabe, ki bi ga veljalo spodbujati. Načinov, kako uporabniki najdejo in uporabljajo informacije, je v današnjem svetu, preplavljenem z najrazličnejšimi sistemi in aplikacijami, resnično zelo veliko.

Prvi korak, ki ga podjetja navadno storijo, je, da se lotijo optimizacije lastne spletne strani ali trgovine in olajšajo navigacijo po njej. A podobne ukrepe velja sprejeti na področju vseh sistemov, poslovnih aplikacij in prijavnih mehanizmov. Z analizo obnašanja uporabnikov lahko podjetja odstranijo balast s spletnih strani in aplikacij, spremenijo gumbe in funkcije navigiranja v prid hitrejšemu dostopu do pogosteje uporabljanih funkcij, nekatere med njimi dodajo možnost filtriranja vsebin glede na zahteve uporabnika ali pa tako razvrščanje opravijo same glede na analizirani profil uporabnika. Vse večja natančnost algoritmov omogoča tudi naslednji korak: predvidevanje akcij – torej lahko aplikacija že ugane, kaj namerava uporabnik storiti naslednje, in pripravi vse potrebno za kar najhitrejši odziv.

Vgrajevanje podpore upravljanja z govorom

Čemu bi tipkali, ko pa se lahko pogovarjamo? Applova Siri, Amazonova Alexa in Googlov Asistent so svet pripravili na nevizualne vmesnike, od informacijske arhitekture pa se pričakuje, da se bo odzvala na želje po integraciji funkcij upravljanja z govorom ali celo pogovarjanja z napravami oziroma aplikacijami. Ustvarjanje zvočnih upraviteljskih funkcij na ravni informacijske arhitekture predstavlja velik izziv, a zato obljublja potencialno visoke nagrade tistim, ki jim bo ta izziv uspelo rešiti. Prepoznavanje in semantika naravnega jezika na ravni algoritmov že delujeta razmeroma dobro za večje svetovne jezike, iskanje ključnih besed ali opravljanje jasno glasovno izraženih opravil/ukazov je že danes izvedljivo. Kdaj se bo zares začelo bolj množično uveljavljati v poslovnih okoljih in spletu, pa je težko napovedati. Bo pa letošnje leto vsekakor prelomnica v glasovno upravljano prihodnost, tega se zavedajo tudi infrastrukturni in programski arhitekti. Ti so se odločili zadeve najprej izpiliti v spletu, priča smo vedno bolj številčnim in zanimivim klepetalnim robotom, ki prek spletnih strani opravljajo interakcijo z uporabniki v različne namene – lahko delujejo kot oddelki tehnične ali druge pomoči oziroma različni svetovalci (finančni, davčni, zdravstveni). Piljenje teh sistemov zahteva tudi zavedanje uporabnikov, s kom imajo dejansko opravka, in vsaj zdaj, v začetni fazi, večjo previdnost pri izražanju – različno brundanje, razmišljanje na glas, pogovor v narečju in podobne »fore«, kaj hitro privedejo do nerazumevanja digitalne pameti na drugi strani.

Govorna podpora oziroma pomoč, vgrajena v arhitekturo sistemov in aplikacij, nam obljublja enostavnejše iskanje podatkov, upravljanje vsebin, govorno usmerjanje (navigacija) in uporabo tako na poti (v vozilu) kot v gospodinjstvu (krmiljenje drugih pametnih naprav). Spletne strani in aplikacije seveda ne bodo edine deležne glasovnega vmesnika. Govor bo privzeto podpiralo vedno več platform, oziroma bodo ponudile eno ali več vrst njegove integracije – lahko si bomo izbrali digitalnega pomočnika, ki nam bo najbolj všeč oziroma najbliže. Govorno upravljanje močno »zagovarjajo« tudi pametne naprave interneta stvari. Tržni analitiki nam napovedujejo, naj se pripravimo na pogovor s hladilniki, pečicami, alarmi, avtomobili, sesalniki in praktično vsem drugim, kar premore mikrofon in zvočnik.

Oblikovanje obogatene resničnosti

Informacije danes niso več omejene zgolj na prikaz na zaslonu naprave, ki je pred nami (računalniški monitor, tablica, telefon). Tehnologije obogatene resničnosti (AR) znajo v naše vidno polje vdelati še različne druge informacije in podobe. Po možnosti v 2D in 3D podobah. Programski arhitekti morajo začeti že danes razmišljati, kako bodo obogateno resničnost uporabili v svojih rešitvah – pa četudi gre »le« za spletne strani. Uporabnikom je obogatena resničnost pač blizu, saj jim prikaže bistveno več informacij, in to pogosto zelo uporabno – npr. navigacija zunaj in znotraj prostorov. Še več, kombinacija različnih tehnologij in AR lahko uporabnikom na njim všečen način predstavi vsebine, ki so jim blizu, oziroma so zanje relevantne – npr. bližnje restavracije z vegansko hrano.

Načrtovanje aplikacij s podporo obogateni resničnosti zahteva od programskih arhitektov razumevanje prostora in prostorsko razmišljanje, prednost pa imajo večinoma lokacijski oziroma z lokacijami povezani podatki. Oblikovalci rešitev pa tudi programerji morajo biti pripravljeni, da bodo vanje vdelali elemente gibanja uporabnika in tako zagotovili kar najboljšo uporabniško izkušnjo.

Svojevrsten izziv pri oblikovanju aplikacij in vsebin za obogateno resničnost je tudi povezovanje novih informacij s staro 2D arhitekturo – prekrivanje informacij mora biti natančno, drugače želeni rezultat ne bo dosežen. Tudi v tem primeru bodo razvijalci svoja novo osvojena znanja bržkone najprej pilili na spletnih straneh, ki jih bodo ukrojili v 2D in 3D podobi. In to hkrati. Razmišljanje v smeri, da gre za dve različni področji, ne bo prineslo uspeha. Spomin na to, kako zelo okorne in nič kaj prijazne so bile prve strani za mobilne naprave (.mobi), je vendarle še precej svež.

Načini lovljenja uporabnikov

Sodoben internet je nadvse konkurenčno okolje. Številne spletne strani in storitve živijo od oglasnih prihodkov, ti pa se marsikje zmanjšujejo. Čeprav je v internetu zelo veliko vsebine in ljudi, ki jo iščejo, je vendarle težko privabiti množico ljudi na svojo stran. Še teže pa jo je dolgoročno obdržati. Zato se razvijalci spletnih aplikacij in strani spoprijemajo tudi s pritiski po razvoju arhitekturnih rešitev, ki bodo ujele oziroma zajele uporabnike. Gre za tehnike, katerih cilj je držati uporabnike na spletni strani dlje, kot so sprva nameravali. In čeprav taka praksa marsikje ne vpliva pozitivno na uporabniško izkušnjo, jo upravitelji spletnih strani uporabljajo z namenom ustvarjanja več prikazov, ki se konec meseca preslikajo v evre.

Med metodami lovljenja uporabnikov so tudi take, ki bolj zaželeno vsebino delno skrivajo, zato se mora uporabnik do nje preklikati, nekateri celo umetno podaljšujejo pot do nje ali pa obiskovalcu postavljajo vrsto nelinearnih ovir (ankete, obvestila itd.). Posebej spretni so upravitelji spletnih strani, ki uporabniku vsebine ponudijo po koščkih, torej mora za vsako poglavje klikniti gumb, vsako sliko klikniti posebej itd.

Lovljenje uporabnikov in njihovih klikov ni niti nova niti idealna rešitev, a zdi se, da se bo zaradi pritiskov po ustvarjanju vse večjih prihodkov marsikje obdržala. Arhitekti spletnih strani in rešitev pa bodo dobivali vedno več nalog, naj zgoraj opisane pristope vnesejo v stare ali nove rešitve.