Tretja dimenzija v kinu

Ste si ogledali megauspešnico Avatar? Ste videli običajno različico (2D) ali stereoskopsko različico (3D)? Pobliže smo si ogledali tehnologijo 3D, ki jo uporabljajo v ljubljanskem Xpandu, ob tem pa smo izvedeli še marsikaj zanimivega o slovenskem delu tega podjetja.

Xpand je v resnici blagovna znamka podjetja X6D, ki izdeluje aktivna stereoskopska očala z zaklopko, ki so potrebna za ogled stereoskopskih filmov, in opremlja kinematografe s potrebno tehnologijo za predvajanje stereoskopskih filmov. Med ustanovitelji podjetja X6D so tudi lastniki Koloseja (Sergej Racman), podjetje samo pa je registrirano na Cipru, od tam prihaja tudi sedanji lastniki Koloseja (v časopisih so se pojavljala namigovanja, da naj bi šlo za menedžerski prevzem Koloseja). Sedež podjetja X6D je sicer v Ljubljani, kjer je ustanovljeno tudi hčerinsko podjetje XpanD Beyond Cinema. Predsednica uprave družbe X6D, Maria Costiera, je bila junija na obisku v Sloveniji in se je na ministrstvu za gospodarstvo pogovarjala o naložbi v tovarno stereoskopskih očal v Mariboru, kjer naj bi še do konca leta zaposlili nekaj sto ljudi.

Xpand 3D

X6D tehnologije stereoskopskih očal ni razvil sam, temveč je v začetku leta 2008 kupil ameriško podjetje NuVision Technologies LLC, od takrat pa na razvoju očal delajo tako v Ameriki kot v Sloveniji, kjer imajo v ljubljanskem Koloseju skupino šestih slovenskih strokovnjakov, ki sodelujejo predvsem pri razvoju tehnologije tekočih kristalov in pri razvoju plastičnih okvirov. Poglabljajo se tudi v komunikacijske protokole, ki tečejo med očali in oddajniki (v kinodvoranah in televizorjih) in so zaenkrat med seboj bolj ali manj nezdružljivi. Tovarne očal so v Ameriki in na Kitajskem, kot rečeno, morda letos sledi še ena v Sloveniji. Sicer je po svetu trenutno že več kot tisoč kinematografov, ki uporabljajo tehnologijo aktivnih preklopnih očal.

Xpand ima v programu troje različnih očal; model X101 z infrardečim sprejemnikom za kinematografe, X102 s sprejemnikom bele svetlobe za domačo uporabo (o projektorski tehnologiji DLP-Link pišemo v posebnem sosednjem članku) in kombinirana očala X103, ki jih lahko uporabljamo tako v kinematografu kot tudi doma. Ob ogledu filma v kinu Xpand si očala lahko izposodimo (za 1 evro), lahko pa prinesemo tudi svoja očala. Teoretično, če jih imamo.

Xpandova očala, levoX103 in desno X101

Doslej so v ljubljanski Areni (dvorana Xpand) in Koloseju (dvorana št. 5) prikazali 20 filmov v stereoskopski tehniki, polovico od teh tudi v običajni tehniki 2D, letos načrtujejo še 10 naslovov. Zanimiv je bil odziv gledalcev na filme, ki so bili prikazani v obeh tehnikah; od 338 tisoč gledalcev se jih je v povprečju samo za malenkost več (52 % proti 48 %) odločilo za ogled filma v stereoskopski tehniki. Vendar pa so bili posamezni filmi izjeme; rekorder Avatar s 111 tisoč ogledi je v stereoskopski tehniki videlo kar 77 % gledalcev. Skupno si je doslej v Ljubljani stereoskopske filme ogledalo 256 tisoč gledalcev (upoštevajoč tudi filme, ki se trenutno še predvajajo).

Razvoj stereoskopskih očal

V članku "Resnični 3D" v letošnji aprilski številki smo že pisali o različnih načinih stereoskopskega prikazovanja, ki vsi zahtevajo uporabo posebnih očal. Tudi za prikazovanje stereoskopskih filmov v kinematografih tekmuje več tehnologij. V Ameriki, kjer imajo najdaljšo tradicijo, se je najbolj uveljavila tehnologija Real D s pasivnimi polarizacijskimi očali (s cirkularno polarizacijo), v Aziji, kjer so se tekmi pridružili kasneje, pa tehnologija Xpand z aktivnimi preklopnimi očali. V Evropi ima Xpand približno polovični tržni delež.

Zanimiva je tudi tehnologija Dolby 3D, ki barvni spekter z interferenčnimi filtri razdeli na posamezne odseke za levo in desno oko. Ta tehnologija sicer ni tako razširjena (potrebna je predelava projektorjev z barvnimi filtri), kot zanimivost pa povejmo, da je bila svetovna premiera filma Avatar 10. decembra lani v londonskem Empire Cinema na trgu Leicester prav v tej tehniki. Za projekcijo so uporabili štiri projektorje Barco s 6,5 kW žarnicami, dva za levo in dva za desno sliko (pri tehnologiji Dolby 3D s pasivnimi očali ni potrebe po preklapljanju slike med levim in desnim očesom).

Čeprav ima tehnologija pasivnih polarizacijskih očal trenutno še večji tržni delež (očala so bistveno cenejša), pa je tehnologija aktivih preklopnih očal videti bolj obetavno (še posebej, če se bodo cene očal znižale), saj ne potrebuje posebnega srebrnega filmskega platna, ki pri polarizacijski tehnologiji gledalcem na stranskih sedežih ne zagotavlja optimalne kakovosti slike. Da je preklopna tehnologija atraktivna, priča tudi sodni spor med podjetjem X6D in kitajskim podjetjem Li-Tek, ki naj bi si neupravičeno prisvojilo tehnologijo Xpand.

V Xpandu očala nenehno razvijajo, okvirji naj bi bili čim lažji in preklopne leče LCD naj bi bile čim hitrejše. Izguba svetlobe naj bi bila čim manjša (pri odprti leči) in očala naj bi čim bolj zaprla pot svetlobi (pri zaprti leči). Če leča v zaprtem stanju še vedno prepušča del svetlobe, oziroma če trenutek sinhronizacije med očali in zaslonom ni izveden optimalno, lahko to zaznamo kot prelivanje slike med enim in drugim očesom, kar se kaže kot sence na robovih objektov ("ghosting"). Že tako se pri stereoskopski projekciji izgubi polovica svetlobe (en projektor dela za dva, polovico časa za eno oko in polovico časa za drugo oko), zato je treba s svetlobo čim bolj "varčevati". Tudi oblikovalsko naj bi bila očala všečna in prijetna za nošenje. Nerodna je tudi menjava baterij - zakaj ne bi očala imela akumulatorja? Morda bodo kdaj začeli izdelovati celo očala po naročilu z dioptrijo, saj morajo v tem trenutku slabovidni ob ogledu stereoskopskega filma nositi dvoje očal, lastna z dioptrijo, čez ta pa še stereoskopska očala, kar zna biti moteče. Xpand ima v načrtu, da bi pravzaprav vsak imel svoja lastna stereoskopska očala, ki bi jih lahko uporabljal tako doma kot tudi v kinematografih, zato tudi razvijajo očala, ki podpirajo oba trenutna načina preklopne komunikacije - z infrardečim signalom in belim bliskom (DLP-Link).

Projekcijska tehnika 3D

V Xpandovih kinematografih uporabljajo projektorje ameriške znamke Christie; v Ljubljani imajo dva projektorja model CP2000-SB v dvorani Xpand (Arena) in v dvorani št. 5 v Koloseju, medtem ko imajo v drugih dvoranah po Sloveniji projektor model CP2000-ZX.

Gre za digitalne projektorje s tremi čipi DLP formata 2048 × 1080 pik, ki se razlikujejo po moči žarnice; v modelu CP2000-SB je žarnica največje moči do 6 kilovatov, ki zadostuje za platna z diagonalo do 30 metrov, v modelu CP2000-ZX pa je žarnica moči do 3 kilovatov, ki zadostuje za platna do velikosti 17 metrov.

Projektor Christie CP2000-SB in 5-kilovatna žarnica - življenjska doba 600 ur

V Xpandu je platno, veliko 18 × 13 metrov, torej z diagonalo dobrih 22 metrov, za kar uporabljajo žarnico z močjo 5 kilovatov. Žarnica ima življenjsko dobo okrog 600 ur, priporočljivo jo je že pred tem zamenjati, saj jo lahko raznese in uniči projektor. Za ljubitelje številk naj še povemo, da ima projektor polni kontrast 2000 : 1 (belo/črno), kontrast ANSI pa je 450 : 1. Teh številk ne moremo primerjati s televizorji ali projektorji za domači kino, kjer izdelovalci tekmujejo z maksimalnimi številkami kontrasta 100.000 : 1 in več, realni kontrast ANSI pa je prav tako v območju nekaj sto ANSI.

Digitalni filmi za kinodvorane se običajno distribuirajo na diskih, posamezen film zavzame 200-500 GB podatkov (distribucijo filmov pa ponuja tudi satelitski operater Eutelsat). Iz količine podatkov vidimo, da je slika bistveno bolj kakovostna kot pri digitalnih filmih v visoki ločljivosti, ki jih najdemo v internetu (največ 10 GB). Disk se enostavno vstavi v diskovni strežnik pri kinooperaterju ali pa se podatki prenesejo na lastno diskovje operaterja.

Kopiranje filma z diska (zgoraj desno) na strežnik (nekaj sto gigabajtov)

Operater v posebnem paketu (navadno na ključku USB) dobi tako imenovano kodo KDM (Key Delivery Message), s pomočjo katere je šele možno predvajati film (samo na točno določenem projektorju oziroma lokaciji). Projektor Christie lahko prikazuje dva standardna formata, običajni format visoke ločljivosti 1920 × 1080 pik, kot ga uporabljamo tudi na televizorjih ali projektorjih za domači kino (tako imenovani format MXF-Interop po MPEG-2) ali profesionalni 2K format ločljivosti 2048 × 1080 pik (tako imenovani format DCI - Digital Cinema Initiatives).

Filmi običajnega filmskega formata (razmerje stranic 1,85 : 1) se distribuirajo v formatu 1998 × 1080 pik, medtem ko se cinemaskopski filmi (širokokotni film z razmerjem stranic 2,38 : 1) distribuirajo v formatu 2048 × 858 pik. Ker bi v tem primeru ostal del projektorja neizkoriščen (približno petina svetlobe bi šla v nič), projektor za projekcijo uporabi vseh 2048 × 1080 pik (slika se raztegne po višini), vendar pa ima pred objektivom še dodatno anamorfno lečo, ki sliko po vertikali zoži za 1,26-krat (torej s 1080 vertikalnih pik nazaj na 858 pik). Pri digitalni kinematografiji se torej anamorfne leče uporabljajo drugače kot pri analogni (na 35-milimetrskem filmskem traku), kjer se uporabljajo za to, da razširijo filmsko sliko 35-milimetrskega filma na cinemaskopski format.

Filmi se (še vedno) snemajo s frekvenco 24 slik na sekundo, to pa ni primerno za digitalno projekcijo, še posebej ne za stereoskopsko. Zato se frekvenca predvajanja podvoji ali celo potroji, tako da se vsaka slika prikaže vsakemu očesu dvakrat ali celo trikrat, drugače bi gledalci zaznali neprijetno migotanje slike.

Sinhronizacija preklapljanja slike na projektorju in očalih gledalcev poteka prek infrardečih oddajnikov, ki so nameščeni na vrhu kinodvorane. IR signal se odbija od platna do očal in s tem zagotovi ustrezno temnenje stekelca očal pred levim ali desnim očesom. V dvorani Xpand imajo nameščene tri oddajnike, ki so povezani prek razdelilca NuVision.

Razdelilnik signala za infrardeče oddajnike za očala 3D (NuVision je v lasti X6D)

Kljub vsemu je stereoskopska slika lahko še vedno pretemna (ko si nadenemo stereoskopska očala, je občutek podoben, kot bi si nadeli sončna očala), zato ponekod uporabljajo za stereoskopsko projekcijo dva vzporedna projektorja, ki hkrati predvajata isti posnetek.

3D ali 2D?

Kruto dejstvo je, da "pravih" 3D filmov danes še vedno bolj ali ni. Edini "pravi" film, ki je bil do zdaj posnet in predvajan, je Avatar, pa še pri tem je imel režiser nekoliko lažje delo, ker je v njem kombiniral računalniško grafiko. Vsi drugi "3D" filmi so večinoma risanke ali pa z računalniško obdelavo "poglobljeni" filmi 2D, kar vsaj zahtevni gledalci takoj opazijo. Kljub temu menimo, da ima 3D, predvsem zaradi močnega marketinškega kolesja, svetlo prihodnost. Kinodvorane so ga že posvojile, kot si lahko preberete v članku, ki sledi, mu bodo v kratkem zares sledili tudi video projektorji za domačo rabo, televizorje 3D, o katerih smo že pisali, pa lahko tudi pri nas že v resnici kupite. To, da ne morete kupiti 3D filmov, pa je, no, postranska zadeva, nas poskušajo prepričati ...

Prenos nogometnega prvenstva

Xpand je v sodelovanju s kabelskim ponudnikom Telemachom v začetku julija organiziral projekcije zaključnih tekem svetovnega nogometnega prvenstva v Južni Afriki. Na streho zabaviščnega parka Arena so namestili satelitsko anteno za sprejem digitalne satelitske televizije s satelitov Atlantic Bird 2 in 3 (na legah 5 in 8 stopinj zahodno), za kar so uporabili profesionalni sprejemnik Superflex Sensio SFX 4104 PRO VIDEO. Celotni prenos je organiziral Eutelsat, ki upravlja z več kot dvajsetimi sateliti, med drugimi tudi s štirimi iz serije Atlantic Bird. Sprejemnik je stereoskopsko sliko v običajnem televizijskem 3D formatu "slika ob sliki" tudi razrezal in jo posredoval projektorju Christie CP-2000SB.

Ogledali smo si tekmo za tretje in četrto mesto med Urugvajem in Nemčijo. Stereoskopski vtis je bil sicer odličen, vendar je bilo gledanje zelo naporno. Zaradi tehničnih omejitev prenosa televizijske slike (1080i) se slika osvežuje s frekvenco 25 Hz. Medtem ko je to morda dovolj za gledanje na navadnem televizijskem zaslonu (običajne velikosti 42 palcev), pa na velikem platnu slika poskakuje pri hitrem gibanju. To je moteče v 2D, še bolj pa v 3D. Ločljivost ni tako problematična, saj pri 3D prostorski vtis nekoliko kompenzira izgubo ostrine (kot smo pisali v prejšnji številki, je dejanska slika formata 960 × 540 pik, ki se pri projekciji raztegne na 1920 × 1080 pik).