Trg tehnologij DSL danes in jutri
Tehnologija ADSL je tako po svetu kot tudi pri nas nadvse priljubljen način širokopasovnega dostopa do interneta doma in v podjetjih. Nove storitve in potrebe pa že narekujejo višje hitrosti prenosa podatkov, ki jih prva generacija standarda ADSL (ITU G.992.1) ne zmore zagotoviti. Odgovor je v drugem rodu tehnologij DSL: ADSL2+ in VDSL. Tudi pri nas.
Pogled v ne tako davno zgodovino pove, da se je tehnologija DSL oz. izpeljanka ADSL pri nas začela širiti leta 2001 (če odmislimo modeme ADSL, s katerimi so nekateri ponudniki že pred časom goljufali Telekom in jih nameščali namesto modemov za najete vode). Takrat je namreč SiOL v sodelovanju s Telekomom Slovenije (TS) ponudil širokopasovno povezovanje prek obstoječih telefonskih paric s tehnologijo ADSL. Edina resna konkurenca ADSL so bili takrat kabelski operaterji, vendar je ADSL po zaslugi večje zanesljivosti delovanja ter možnosti hitrejših paketov dostopa dodobra premešal karte na takrat še precej majhnem trgu širokopasovnih povezav v internet.
Dogajanje okoli DSL pa se ob teh impresivnih številkah vendarle ni ustavilo. Za večjo prelomnico na slovenskem trgu lahko štejemo odločitev Telekoma, ki je septembra minulega leta vendarle ponudil možnost ADSL tudi na navadnih, analognih povezavah. Tehnično je bilo to kljub vztrajnemu zanikanju odgovornih možno že dosti prej, vendar so v Telekomu in SiOLu zatrjevali, da (še) ne vidijo prave potrebe po izgradnji priključkov ADSL na analognih povezavah. Da je bilo to povsem zgrešena miselnost, je jasno pokazal trg, saj je SiOL skupaj z drugimi ponudniki ADSL, ki so nastopili v okviru partnerskega programa Telekoma Slovenije, v dveh mesecih po odpravi te omejitve pridobil okoli 20.000 novih naročnikov!
ADSL vodi
Po zadnjih dosegljivih statističnih podatkih (APEK, oktober 2005) je izmed razpoložljivih širokopasovnih tehnologij najbolj priljubljena ASDL s 63 % vseh uporabnikov širokopasovnega interneta, sledi kabelski dostop s 36 % in druge tehnike (najeti vodi, UMTS) z 1 %.
Ko padejo monopoli
Še v začetku lanskega leta je de facto monopol (de jure seveda že nekaj let ne več) nad trženjem storitev ADSL imel SiOL, ki pa ga je Telekom do neke sprostil s t. i. partnerskim programom. Po tem programu je oprema v Telekomovih naročniških centralah, potrebna za delovanje ADSL (DSLAM), še vedno v izključni lasti Telekoma. Telekom tudi skrbi za povezovanje vseh dostopovnih central s ponudniki interneta, za njihovo vzdrževanje in izvaja priklop novih uporabnikov. Pri tem je pogoj, da bodoči naročnik ADSL obdrži analogni ali ISDN telefonski priključek pri Telekomu. Težava te ponudbe je v tem, da so ponudniki interneta povsem vezani na cenovno politiko, ki jo dirigira Telekom. Ponujeni paketi ponudnikov v partnerskem programu so zato praktično povsem enaki, tako cenovno kot hitrostno.
Poleg partnerskega programa pa je jesen 2005 prinesla tudi dva nova načina izvedbe širokopasovnega priključka: delno in polno razvezani dostop prek bakrenih telefonskih paric. Delno razvezani dostop pomeni, da za telefonski del na parici do končnega uporabnika še vedno skrbi Telekom (ki mu naročnik še naprej plačuje telefonsko naročnino), za internetne storitve pa skrbi ponudnik dostopa do medmrežja s svojo (ali najeto) infrastrukturo na lokaciji telefonske centrale. Pri polno razvezanem dostopu pa naročnik odpove naročnino na Telekomovo klasično ali ISDN telefonijo, prosto parico pa nato vzame v najem ponudnik interneta in prek nje zagotavlja vse storitve (internet, internetna telefonija, internetna televizija) z lastno infrastrukturo.
Razjasnimo še pojem lastna infrastruktura. Ponudnik interneta ima možnost pri Telekomu najeti (razpoložljiv) prostor v telefonski centrali, kamor postavi svoj DSLAM (t. i. centrala xDSL) in ga ustrezno poveže v svoje omrežje - temu pravimo kolokacija. Telekomov dobiček v obeh primerih (delno/polno razvezan dostop) izhaja iz najemnine za prostor v centrali in za najem telefonske parice do končnega naročnika. Najemnina za parico je pavšalna, torej enaka ne glede na to, kako hiter "internet" se v končni fazi pretaka po njej. To ponudnikom interneta dopušča dosti več manevrskega prostora, prav tako pa niso omejeni na tehnologijo, ki jo ponuja Telekom. Negativna posledica pa so seveda visoki stroški postavitve lastne opreme, saj je število naročniških central precej veliko, doseg posamezne pa omejen. Omenimo še, da je na nekaterih lokacijah Telekom ponudil tudi možnost odkupa ali najema dela zmogljivosti njihovega DSLAMa (ADSL, ADSL2+), česar se zaenkrat poslužuje predvsem hčerinski SiOL.
Kabel se ne da
Ponudnikom, ki tudi za domače uporabnike ponujajo hitrosti 10 Mb/s, se je v začetku aprila pridružil tudi prvi ponudnik kabelskega internetnega dostopa. UPC Telemach ponuja paket, ki zmore 12 Mb/s v smeri k uporabniku in 1 Mb/s v nasprotni smeri in to za 13.900 tolarjev na mesec. Pri Telemachu pravijo, da preizkušajo tudi hitrost 30 Mb/s, sestrsko podjetje UPC Austria pa že ponuja tudi 100 Mb/s.
Kakšna je ponudba?
Toliko o ozadju delovanja; kaj pa nam v praksi ponujajo ponudniki internetnih storitev? Na Telekomovi infrastrukturi delujejo naslednji ponudniki: SiOL (modri ADSL), Sinfonika (Varen ADSL), Amis, Volja, Perftech (S5.net) ter SoftNET. Od teh so v Telekomov partnerski program (kjer del ali pa večino stroškov marketinga pokriva Telekom) vključeni le štirje - Amis, Perftech, SiOL in Voljatel.
Razlog za vse preveč podobne cene smo že navedli, zbrali pa smo jih v tabeli "Ponudba ADSL in ADSL2+ na Telekomovi infrastrukturi". Le-to smo razdelili na dva dela, hitrosti iz drugega dela tabele pa je možno naročiti le tam, kjer je Telekom že nadgradil DSLAM z novejšo inačico ADSL2+. ADSL2+ je nadgradnja obstoječega ADSL in prinaša višje hitrosti od centrale do naročnika (do 24 Mbit/s). Telekom je začel ADSL2+ intenzivno preizkušati v drugi polovici preteklega leta, komercialna ponudba pa je po mesecih pričakovanj dokončno zaživela 1. marca letos.
Skupno ali delno razvezani dostop zaenkrat ponujajo podjetja SiOL, T-2 in Voljatel. Naročniški paketi so oblikovani bolj pestro, bogatejši je tudi nabor storitev (internetna telefonija, internetna televizija). Težava pa je, da je skupno/polno razvezani dostop mogoč le na območju naročniških central, kjer ima kateri izmed ponudnikov takega dostopa izgrajeno kolokacijo v prostorih centrale. Izjema je SiOL, ki povsem svoje opreme povečini nima, ima pa zato sklenjeno pogodbo s Telekomom o najemu določenih zmogljivosti na Telekomovih DSLAMih za namene razvezanega dostopa.
Podjetji T-2 in Volja sta se lotili izgradnje samostojnih kolokacij. T-2 to počne že skorajda leto dni, zato ima v času pisanja članka že več kot 120 delujočih lokacij, približno 30 pa jih je v postopku izgradnje. Volja je z izgradnjo začela šele pred kratkim, zato ima danes 13 delujočih kolokacij, do konca leta pa jih načrtujejo približno 20.
Primerjava hitrosti, ki jih lahko dosegajo različne tehnologije xDSL na različnih oddaljenostih od centrale.
Razvezani dostop pa pozna tudi nekatere težave. Tistim bolj obveščenim so zagotovo znane precejšne začetne težave, s katerimi se je spopadal T-2 pri priklopu prvih naročnikov v svoje omrežje. Dejstvo je namreč, da je domet, ki je pogojen z dolžino bakrene parice od centrale do končnega naročnika, precej manjši kot pri tehnologiji ADSL. Spodobne hitrosti je mogoče dosegati le do približno 2 km oddaljenih lokacij (ADSL in ADSL2+ do približno 6 km), slabo stanje napeljav (npr. večkrat podaljšani ali popravljani kabli) pa doseg še dodatno zmanjšuje. Za nameček so bile dolgo časa trn v peti Telekomove prenapetostne zaščite, ki niso prepuščale visokofrekvenčnih signalov VDSL, o čemer smo tudi v Monitorju že poročali.
Še največji problem uporabnikov, ki se odločijo za T-2, je nezmožnost priklopa prek skupno razvezanega dostopa, saj je mogoč le polno razvezani dostop. Težava tiči v razcepnikih v Telekomovih centralah, ki opravljajo nalogo združevanja signala Telekomove telefonije in signala VDSL podjetja T-2. Telekom namreč trdi, da obstoječih razcepnikov za ADSL ni mogoče uporabiti za VDSL (T-2 seveda trdi nasprotno); za iskanje primernih pa si "ptičkasti" operater po pogodbi o skupno razvezanem dostopu lahko vzame do pol leta časa. Tega skrajnega roka se na Telekomu seveda držijo, zato prve uporabnike, priključene prek delno razvezanega dostopa, lahko pričakujemo šele maja.
Drugega ponudnika razvezanega dostopa pestijo drugačne težave - majhno število kolokacij. Na Volji sicer pravijo, da 13 delujočih lokacij (od tega 3 v Ljubljani) zagotavlja možnost delno ali popolno razvezanega dostopa v vseh večjih mestih. No, v resnici ta trditev drži le delno. Že res, da so kolokacije v večini slovenskih mest, vendar ena kolokacija povečini ne zmore zagotavljati pokritosti celotnega mesta. Kot zgled navedimo Kranj, kjer ima Volja eno kolokacijo, že samo v mestu, ne upoštevaje primestna naselja, pa so še kar tri druge, nenadgrajene centrale. Podobno slabo pokrita je tudi Ljubljana, da o drugih mestih ne govorimo.
Poleg hitrosti, ki danes segajo tudi že prek 20 Mb/s proti uporabniku, pa so nadvse pomembne tudi storitve. Dejstvo je, da le malo uporabnikov potrebuje tako visoke hitrosti izključno za dostop do spleta. Stvari pa se spremenijo, če k storitvi dostopa do interneta prištejemo še storitev internetne telefonije ali televizije. Še posebej druga zahteva približno 5 Mb/s konstantne pasovne širine za vsak televizijski kanal, zaradi česar pri uporabnikih običajnega ADSL ne morejo spremljati več hkratnih tv programov. To težavo odpravlja ADSL2+, ki z nekajkrat višjimi hitrostmi proti uporabniku omogoča prav to.
V drugi tabeli ("Ponudba ADSL, ADSL2+ in VDSL na lastni infrastrukturi (razvezani dostop)") smo zbrali pakete vseh treh ponudnikov razvezanega dostopa. Dodatne storitve in cene zanj smo našteli posebej. Ena izmed ugodnosti je možnost subvencioniranja stroškov priklopa, ki jo ponujajo vsi ponudniki. Ugodnost pa je povečini pogojena z dveletno vezavo pri izbranem ponudniku. Svetla izjema je T-2, ki poleg brezplačnega priklopa ponuja tudi brezplačni internetni telefon, če se odločimo za internetno telefonijo. Tisti, ki že imajo obstoječe analogne ali ISDN telefone, v tem primeru (zopet brezplačno) dobijo v uporabo ustrezen vmesnik. Le upamo lahko, da se bodo za podobne, do naročnikov nadvse prijazne poteze kmalu odločili tudi drugi ponudniki.
Ko že govorimo o opremi - za delovanje tehnologij DSL je nujno treba imeti opremo tudi na drugi strani bakrene parice, torej pri naročniku. Vsi ponudniki ponujajo ustrezno opremo, ki je všteta v ceno (povečini subvencionirane) priključnine (izjema je T-2). Naročnik z nakupom opreme nima dodatnih stroškov, razen seveda, če se odločimo za nakup (brezžičnega) usmerjevalnika ali druge dodatne omrežne opreme. Stvari se nekoliko spremenijo, če nam modem neha delovati, bodisi zaradi različnih okvar ali, precej pogosteje, zaradi atmosferske razelektritve (udara strele). Naročniki, ki so ADSL naročili še po stari naročniški shemi Telekoma, so upravičeni do brezplačne zamenjave modema ne glede na vzrok nedelovanja. Pri paketih po novem partnerskem programu od septembra 2005 naprej pa za modem odgovarja sam naročnik. Ob težavah se lahko zanesemo le na garancijo, ki je za modem izdelovalca Sagem 12, pri Iskratelovih Ganymede 822+ pa 24 mesecev. Seveda pa garancija ob udaru strele ne velja... Pri T-2 teh težav ni, saj podjetje naročnikom opremo le (brezplačno) "posodi" za ves čas trajanja pogodbe. To pomeni, da ob težavah pri delovanju sami poskrbijo za odpravo napak.
Poleg dodatnih, plačljivih storitev večina paketov na trgu zajema nekatere danes že povsem samoumevne storitve: eden ali več e-poštnih predalov s protivirusno zaščito, možnost rezervne klicne povezave, nekaj 10 MB v strežniku za postavitev spletne strani in nekatere druge bonbončke, s katerimi želijo privabiti nove uporabnike.
Izbira ponudnikov, paketov ter ugodnosti je na trgu torej kar precejšnja. Izbira pravega je odvisna od naših želja in potreb, pri čemer velja biti pozoren na to, da vsi ponudniki niso na voljo povsod in z vsemi ponujenimi paketi.