Tri dimenzije v domači sobi

V svetu treh razsežnosti je pravzaprav zelo nenavadno, da si vizualna sporočila ogledujemo le v dveh dimenzijah. Si predstavljate revijo, ki jo držite v roki, v treh dimenzijah? Ali pa ogled svojih najbližjih na fotografijah z globino? Morda 3D televizijo ali pa celo igranje iger v 3D prostoru? Nekatere rešitve bodo prišle na vrsto šele v bližnji prihodnosti, nekaj pa je dosegljivih že danes.

Čar treh dimenzij je bil vedno vabljiv, zato ni čudno, da so se z znanstvenim pristopom ukvarjali že stari Grki, vendar pa je bil prava prelomnica šele izum prvega stereoskopa (priprave za gledanje stereoposnetkov) leta 1838. Ob razvoju fotografije se je vzporedno razvijala tudi stereofotografija in v svoji zgodovini doživela dva velika vrhunca. Prvi je bil ob prehodu v 20. stoletje, drugi pa med letoma 1950 in 1960.

3D televizorji imajo vgrajeno tehnologijo za gledanje z aktivnimi očali LCD.

S prihodom digitalnih tehnologij se je zanimanje zopet povečalo, predvsem v zadnjem času, ko izdelovalci in uporabniki iščejo nove komercialne možnosti. Svoj lonček so prvi pristavili hollywoodski filmski mogotci, ki bi zaradi slabšega obiska kinematografov nadvse radi popularizirali 3D film. Ta omogoča popolnoma novo gledalsko izkušnjo, oziroma je vaba, ki se ji gledalec ne more upreti. Dokler gre za novost, bo tak recept gotovo uspešen, ko pa se bomo treh razsežnosti navadili, ne bo treba delati kaj več niti na filmskih zgodbah, ne le na učinkih. A zaenkrat 3D ostaja uspešnica. Animirani filmi bodo odslej vedno na voljo v 3D tehniki, pri igranih oziroma dokumentarnih pa bodo snovalci naleteli na kar nekaj sicer premostljivih tehničnih težav, vendar bo uspeh gotovo zagotovljen. Kažejo pa se že prvi pomisleki finančne narave, saj bo treba odvisno od tehnologije kinodvorane opremiti s posebnimi platni in posebno projekcijsko opremo. A to so težave filmske industrije, za domačo rabo posebnih platen ne bomo potrebovali, dovolj bo le 3D zaslon ali 3D televizor.

3D zasloni

3D zasloni niso najnovejše tehnološko odkritje. Tehnologija, kako naj bi zaslon deloval, je znana že dolgo časa, problematična je seveda le izvedba. V grobem ločimo dve vrsti zaslonov, take z uporabo različnih očal in take, pri katerih za gledanje ne potrebujemo nobenih pripomočkov. Slednji so precej redki, a zelo zanimivi, saj lahko uživamo v treh dimenzijah brez očal. V vsakem primeru pa potrebujemo za uspešno prostorsko gledanje dva izvora slike, enega za levo in drugega za desno oko. Drugače ne gre. Težava, s katero se vsi ubadajo, je najti najboljši način, kako usmeriti ustrezno sliko za vsako oko. Trenutno je najbolj priljubljen način ob pomoči polarizacije svetlobe. Polarizator namreč deluje tako, da pod določenim kotom svetlobe ne prepušča. Če uporabimo dva različno usmerjena polarizatorja, lahko tako točno usmerimo svetlobo v določeno oko, vendar pa moramo pravilno polarizirati tudi izvor slike, drugače globine ne bomo mogli zaznati. Očala za tako gledanje (pasivna polarizacijska očala) se na prvi pogled ne razlikujejo kaj dosti od navadnih očal, le malce bolj so zatemnjena zaradi polarizacijskega filtra.

Pred časom so bila priljubljena tudi aktivna očala LCD, ki danes zopet pridobivajo na veljavi, saj so skorajda vsi 3D televizorji opremljeni s to tehnologijo. Leta 2007 so pri Texas Instruments razvili še standard 3D DLP, ki ga danes s pridom uporablja večina proizvajalcev. Aktivna očala LCD so povezana z zaslonom prek posebnega upravljalnika, ki skrbi za izmenjavo leve in desne slike na frekvenci 60 Hz in hkrati ustrezno zatemnjuje stekelce pred očesom. Zaradi visoke frekvence preklapljanja gledalec tega ne opazi, gotovo pa daljša raba lahko pripomore tudi h glavobolu. V Ljubljanskem Koloseju uporabljajo brezžična aktivna očala LCD že nekaj časa, saj za tovrstno projekcijo ne potrebujejo posebnega platna.

Aktivna očala LCD.

Nedvomno je najboljši način prikaza 3D slike z dvema enakovrednima različno polariziranima izvoroma. Pri projekciji na platno za to poskrbita dva različno polarizirana projektorja, na domači mizi pa bi za to lahko uporabili dva monitorja, ki bi ju lahko z nekaj iznajdljivosti sestavili v učinkovit 3D sistem. Še lepše bi bilo, če bi lahko za gledanje 3D slike uporabljali le en monitor, skoraj sanjsko pa celo brez uporabe očal!

Novosti na CESu

Na letošnjem sejmu CES 2009 je bilo že moč opaziti večjo ponudbo 3D zaslonov, med katerimi je kraljeval Panasonicov plazemski s 103-palčno diagonalo. Skupna značilnost vseh je bil prikaz 3D slike z aktivnimi očali, kljub temu da je že danes mogoče izdelati 3D zaslone takšne velikosti za gledanje celo brez očal. Vendar brez bolečih izkušenj ne bi šlo, zato se ta tehnologija seli v prihodnost. Cilj izdelovalcev je, da bi bila cena 3D zaslona primerljiva z običajnim zaslonom, vendar zaenkrat ni tako. Zato ostaja vprašanje, ali bo kupec pripravljen odšteti denar za prihajajočo 3D tehnologijo.

Sistem z dvema monitorjema je še vedno najboljši, saj ni izgube ločljivosti. Zanimivo rešitev ponujajo v podjetju Planar.

Pri vsakem sistemu naletimo na najosnovnejšo težavo - kako določenemu očesu "pripeljati" pravo sliko, kasneje pa še z "ghostingom", kadar se leva in desna slika opazno prelivata. Praviloma se moramo pri 3D zaslonih postaviti na sredino, oziroma najti najboljšo točko, v kateri je stereoskopski učinek najizrazitejši.

Najbolj enostavna rešitev je vrstična polarizacija v običajnem zaslonu. Pred slojem RGB matrike sta v monitorju vgrajena dva različno polarizirana sloja, ki skrbita, da je vsaka vrstica polarizirana za drugo oko, oziroma vsaka druga vrstica polarizirana enako. Tako ima slika za polovico manj informacij, saj smo jo razpolovili in različno usmerili na očesi, jasno pa je, da brez polarizacijskih očal pri tem načinu ne bo šlo. Korak dlje so šli v podjetju iZ3D, kjer jim je uspelo polarizirati vsako piko posebej za obe očesi. To pomeni, da se informacija pri njihovem načinu ne izgublja. V njihov zaslon sta vdelana dva polarizatorja za usmerjanje svetlobe in še sloj za uravnavanje svetilnosti, podatke za vsako piko posebej pa spreminja pri frekvenci 60 Hz. Na žalost pa jim ni uspelo izničiti nadležnega "ghostinga", tako da je monitor skorajda neuporaben.

Vrstična polarizacija v LCD monitorju: Na sliki 1 je matrika zaslona kakor jo vidimo brez očal, na ostalih dveh pa kakor ju vidimo z očali. Vsaka vrstica je polarizirana drugače, polarizator pa zatemni oziroma prikaže vrstico, ki je namenjena določenemu očesu. Na podoben način delujejo vsi 3D sistemi s polarizacijo

3D brez očal

Najbolje bi bilo seveda, če za gledanje 3D ne bi potrebovali nobenih pripomočkov ali očal. Takšna tehnologija je že nekaj časa na voljo, več pa se je začelo o njej govoriti na lanskoletni Photokini. Fuji je namreč predstavil nov koncept digitalne fotografije s 3D sistemom - fotoaparatom, pregledovalnikom in na koncu s tiskom 3D posnetka. Prototip fotoaparata z dvema objektivoma je bil prava atrakcija, čeprav so bili takšni fotoaparati okoli leta 1960 (resda filmski) povsem običajni. Zanimivejši je bil prikaz na pregledovalniku LCD, saj za občutek globine ni bilo treba nositi očal. Vendar pa slika ni bila natančna, manjkale so podrobnosti, predvsem pa je motila nizka ločljivost, za povrh pa je bilo treba za dober 3D prikaz držati fotoaparat v točno določenem položaju.

3D in barvna očala

Možnost prikaza s pomočjo polarizacije je danes nepogrešljiv pri zaslonih in projekcijah, za 3D prikaz na papirju pa je še vedno najbolj razširjen način z barvnimi očali, saj ni treba nobene vaje in je tako primeren za vsakogar. Očala so obarvana s komplementarnima barvama, ki omogočata prikaz globine, če je tudi sam posnetek pripravljen na tak način. Včasih so bila očala večinoma v rdeče-zeleni ali rdeče-modri kombinaciji, danes pa prevladujejo predvsem rdeče-svetlo modra in rumeno-temno modra. Edina pomanjkljivost takega načina je izguba določenih barv. Takemu prikazu 3D pravimo anaglifna metoda.

Za prikaz ločenih slik brez očal se uporabljata dve tehnologiji. Enostavnejša in cenejša je prikaz z uporabo posebne mreže, ki zaradi paralakse (razlike med kotoma gledanja) omogoča prikaz globine. Ker je mreža elektronska, jo lahko tudi izklopimo ter tako s pritiskom na gumb spremenimo 3D zaslon v 2D in nasprotno. Drugi način omogoča globinsko gledanje ob pomoči majhnih leč, zaradi katerih vidimo določeno točko z vsakim očesom drugače. Tehnologijo je razvil Philips, sam način pa je znan že od "pamtiveka", samo spomnite se zanimivih sličic, ki so se spreminjale pod različnimi koti gledanja. Pri obeh tehnologijah je največja težava točna postavitev gledalca, okrnjena je ločljivost, omejeno pa je tudi gibanje pred zaslonom; vse to so gotovo argumenti, ki bi povprečnega verjetno kmalu odgnali. Danes že, kako pa bo v prihodnosti?

Zalmanov 3D monitor

Podjetje Zalman je bilo do zdaj znano kot izdelovalec dodatkov za računalnike, predvsem hladilnih sistemov in ventilatorjev za procesorje, zato je bilo presenečenje kar veliko, ko smo dobili na preizkus njihov 19-palčni 3D monitor. Predstavili so ga na sejmu CeBit leta 2007 in obljubljali konkurenčno ceno. Pravijo, da obljuba dela dolg. Danes je v tujini na voljo za dobrih 250 evrov, kar je za tak zaslon nadvse ugodna cena. Poleg njega izdelujejo tudi 22-palčno različico, ki je dražja le za 80 evrov, zato nas je zelo presenetila cena na slovenskem trgu, saj je skoraj dvakrat višja od "evropske".

Monitor omogoča ločljivost 1280 × 1024 pik. Za 3D prikaz uporablja tehnologijo z vrstičnimi krožnimi polarizatorji. To pomeni, da se mu navpična ločljivost zmanjša na 512 vrstic, saj mora za prikaz globine levi in desni sliki odvzeti vsako drugo vrstico. Kljub temu je kakovost 3D prikaza povsem zadovoljiva, pomanjkljivost v detajlih je lahko moteča le pri zelo natančnem delu ali fotografijah. Če bomo uporabljali monitor izključno za igrice ali prikaz 3D filmov oziroma pri prikazih z veliko gibanja, nas to prav gotovo ne bo motilo. 

Igra Call of Duty 4 v 3D tehniki. Zgornja slika prikazuje zaslon, kot ga vidimo brez očal, na spodnji sliki pa je pogled skozi desni polarizator.

Zadovoljni smo bili tudi z barvnim prikazom, večje razočaranje pa je gotovo velika odsevnost zaslona. Ker moramo pri teh monitorjih poiskati optimalno postavitev za najboljši 3D prikaz, se težko izognemo motečim elementom, ki odsevajo v zaslonu. Temu se najlaže izognemo, če zatemnimo sobo, a to seveda ni najboljša rešitev.

Če pri namestitvi 3D gonilnikov ne zasledite takega okna z možnostjo izbire 3D Stereo Control Panel, raje poiščite pravo različico.

Poleg 3D prikaza fotografij in videa nas je najbolj pritegnila možnost igranja novejših igric v 3D tehniki. nVidia je pred časom izdelala 3D gonilnike, ki omogočajo tak prikaz, moramo pa priznati, da smo bili nad končnim rezultatom več kot navdušeni. Seznam iger, pri katerih je 3D učinek zadovoljiv, se vsak dan daljša, vendar pa delujejo le z nVidiinimi grafičnimi karticami. Monitor smo priklopili na grafično kartico GeForce 8800GTX. Sprva smo imeli nameščene Windows XP, vendar se je kasneje izkazalo, da gonilniki za okolje XP podpirajo le grafične kartice do GeForce 6000GTX, za novejše pa potrebujemo Visto. Kljub večkratnim poizkusom namestitve najnovejših gonilnikov v Visti smo na koncu ugotovili, da uspešno delujejo le starejši gonilniki različice 174.76. Po uspešni namestitvi moramo 3D učinek najprej vklopiti in določiti stopnjo 3D učinka ter igre, kjer bo deloval, med igranjem pa ga lahko tudi izklopimo.

Zalman ZM-M190

Kaj: 3D LCD monitor

Izdeluje: Zalman, www.zalman.co.kr.

Velikost in ločljivost: 19 palcev, 1280 × 1024 pik.

Cena: 442 EUR.

Prodaja: Mlacom, www.mlacom.si

Dober prikaz 3D slike, barvna pravilnost, vgrajeni zvočniki, zelo ugodna cena na evropskih spletnih straneh.

Zelo moteč odsev. Visoka cena pri nas.