Tri poletne
Ustvarjalci Monitorja si julija že tradicionalno vzamemo čas za oddih, zato je navadno septembrska številka tista, v kateri je več novosti in zanimivosti, in tudi tokrat je tako. V »počitniškem« mesecu so na plan privrele tri za računalništvo pomembne tematike.
Najprej, seveda, modri zasloni smrti, ki so se 19. julija pojavili na množici računalnikov v lasti velikih sistemov in korporacij. Upam si trditi, da so zloglasno modrino zdaj spoznali tudi smrtniki, ki jih računalniki ne zanimajo, predvsem pa so se zavedeli, kako zelo je svet odvisen od računalniške tehnologije in – še natančneje – od Microsofta. Še več, kaos, ki je vladal tiste dni, verjetno najbolj opazen na poletno popolnjenih letališčih, kjer so ponekod celo ročno izpisovali letalske vozovnice (!), so povezali z Microsoftom in menda prislovično nezanesljivimi sistemi Windows. Čeprav v resnici Microsoft s konkretno težavo ni imel prav nič, saj so sistemi modro obviseli zaradi, če malce poenostavim, protivirusnika. Podjetje Crowdsource se je namreč tisti petek (in to ravno petek!) odločilo v svet poslati redno nadgradnjo svojega varnostnega paketa in to – v ves svet hkrati. Napako so spoznali po uri in 20 minutah, toda bilo je že prepozno – 8,5 milijona sistemov Windows je obviselo v neskončni zanki ponovnega zagona. 8,5 milijona je sicer le odstotek vseh sistemov Windows, ki so v uporabi v svetu, kar kaže, kako zelo je svet microsoftovsko povezan! In kako zelo uspešen je bil Bill Gates po tem, ko je okoli leta 1980 svojemu podjetju določil cilj – računalnik na vsako delovno mesto in v vsak dom. O »aferi Crowdsource« veliko bolj podrobno pišemo na naslednjih straneh, med drugim tudi o tem, da bi lahko zanjo z nekoliko ohlapnim pogledom okrivili celo – Evropsko komisijo.
Intel vztraja, da okvarjenih procesorjev ne bo zamenjal kar tako, ampak bodo morali uporabniki pred zamenjavo utemeljiti, zakaj bi to sploh potrebovali. Neverjetna aroganca!
Drugi veliki dogodek, ki se je zgodil to poletje, je bil hiter in globok pad Intelove delnice. Intel, podjetje, ki je bilo dolga leta (desetletja!) drugi veliki zmagovalec revolucije osebnega računalništva, je v težki krizi. Že kar nekaj let (hm, desetletij …) je tega, kar sem sedanjega Intelovega šefa (in takratnega tehnološkega šefa) poslušal v živo razlagati, da je na svetu le eno podjetje z dovolj denarja, da si lahko privošči redne gradnje novih milijardnih proizvodnih linij potiskanega silicija. Danes je denarja morda za zdaj še vedno dovolj, vendar hitro kopni, predvsem pa je očitno, da podjetje tehnološko zaostaja za konkurenco. Že leta (ponavljam se – desetletja!) se, denimo, brezuspešno trudi izdelati resno grafično kartico, kot jih premoreta NVidia in AMD (in celo Apple). V hitrosti in predvsem varčnosti procesorjev jih že vrsto let prekaša AMD (in da, Apple), žebelj v krsto podjetja pa trenutno zabijajo še okvarjeni procesorji zadnjih dveh generacij. Tudi o tem podrobneje pišemo na naslednjih straneh, povzetek pa bi se lahko glasil – okvara ni velika, opazilo jo je le malo uporabnikov oziroma podjetij, toda Intelov odnos do nje in njih je opazil ves svet. Podjetje namreč vztraja, da okvarjenih procesorjev ne bo zamenjalo kar tako, ampak bodo morali uporabniki pred zamenjavo utemeljiti, zakaj bi to sploh potrebovali. Neverjetna aroganca, ki bo podjetje zagotovo stala veliko več kot prostovoljna menjava okvarjenih primerkov. Oziroma ga je že – če padec delnice za 35 odstotkov v zadnjem mesecu ovrednotimo v denarju, to znese kar 32 milijard dolarjev! Če se ozremo na zadnjih šest mesecev, ko je delnica izgubila že kar polovico vrednosti, pa še veliko več!
In še novica s slovenskega tržišča – telefonski duopol Samsung-Apple bo morda končno klecnil, v uradno prodajo namreč prihajajo Googlovi telefoni Pixel. Nekoč davno smo sicer tudi v Sloveniji že imeli Googlove telefone, takrat imenovane Nexus, in bili so priljubljeni. Predvsem zaradi nizke cene, saj so bili to še časi, ko se je Google ob oglasnih milijardah malce požvižgal na dobičkonosnost svojih drugih projektov. Od takrat so se cene telefonov »G« postavile ob bok drugim igralcem na tržišču, zato pa so telefoni izginili s slovenskega tržišča. Občasno se jih je odločil prodajati Telemach, navdušenci pa so jih kupovali še na nemškem Amazonu. Zdaj se projekta Pixel v Sloveniji lotevata Telekom Slovenije in Big Bang. V zadnjega osebno sicer nimam prav velikega zaupanja, toda pustil se bom presenetiti. Predvsem pa lahko iz prve roke potrdim, da mantra, ki jo v Monitorju ponavljamo že dolga leta, drži – telefon, ki nima podvojenih aplikacij in sistemov, je bolj tekoč, bolj optimiziran, enostavno boljši. Ker nisem nikoli razumel, zakaj je treba na popolnoma optimizirani sistem, kot je Android, namestiti nekaj dodatnega, samo zato, da si drugačen, sem z »originalom«, o katerem lahko preberete na naslednjih straneh, popolnoma zadovoljen. Vendar zadovoljstvo kupcev v resnici ni dovolj, potrebni sta organiziranost prodajne in poprodajne mreže ter količina oglaševalskega denarja. Bomo videli.