Trideset let priklopa

Letos mineva trideset let, kar je priklop na internet leta 1991 svetovno gledano postal dostopen širši javnosti, doma pa se je kot prvi v državi nanj priključil tudi inštitut Jožef Štefan. Velja se torej ozreti prek rame in pogledati, kaj smo od svetovnega spleta pričakovali, kako smo do njega prišli, kje smo in kam gremo. Kajti, kot pri vsaki revoluciji, svet po je prihodu interneta na domače zaslone videti bistveno drugače kot poprej.

Internet. Preplet optičnih, kabelskih in brezžičnih povezav med milijoni strežnikov, na katere so priključene milijarde naprav.

Informacijska doba je obljubljala marsikaj. Večjo povezanost, hiter dostop do podatkov, manjši svet, več prijateljev. V mnogočem ni razočarala. Hkrati pa je za vsako zakladnico informacij prispevala še vsaj eno zakladnico laži ter za nameček še dve reklam. Z vsakim spletnim pogovorom z znanci iz drugega konca sveta ali pa celo s svojimi srednješolskimi kolegi smo izgubljali stike v živo in tako postajali vse bolj zaprti v lastne hiše. Finančne in poslovne transakcije so resnično bliskovite, vendar pa postaja denar čedalje bolj domišljijska reč, zato so tudi mahinacije z njim čedalje bolj nerealne in kot take težko sledljive. Zemlja menda dolguje nekaj trilijonov dolarjev, če seštejemo »pufe« vseh ljudi, podjetij in držav. A komu? Jupitru? Življenje je postalo hitrejše, s tem pa v marsičem tudi bolj površno. S spletom pa se je udejanjil tudi Veliki brat, pred katerim je svaril Orwell. Le da si ga ljudje, tako vsaj kaže, želijo.

Berners-Lee je leta 1990 razvil HTML, tehnologijo, ki ima še danes velik vpliv na to, kako uporabljamo svetovni splet. Leto kasneje, pred tridesetimi leti, pa je CERN svetovni splet oziroma WWW predstavil širši javnosti. To je imelo takojšnji učinek, saj so ga pograbili po vsem svetu, čedalje dostopnejši pa je postajal tudi za domačo rabo. Oktobra 1991 je IP-povezavo z nizozemskim inštitutom za jedrsko fiziko vzpostavil tudi inštitut Jožefa Štefana.

Pojav interneta je nesporno revolucionaren. Vendar pa, kot pri toliko drugih revolucijah, ne gre toliko za spremembo življenja na bolje ali slabše, marveč za predrugačenje vsakdana. Pralni stroj, denimo, med antropologi velja za precej pomembnejšo iznajdbo od spleta. Ta je približno polovici človeštva omogočil več časa, s tem iskanje zaposlitve, ki je pripeljala do večje finančne neodvisnosti in naposled večje enakopravnosti med spoloma. Vendar pa vsakodnevne realnosti pralni stroj ni spremenil toliko kot internet – zaradi česar lahko govorimo o informacijski dobi, ne pa o dobi pralnega stroja.

Za očeta svetovnega spleta velja Anglež Tim Berners-Lee, ki je konec leta 1990 v Cernu vzpostavil prvo internetno povezavo s protokolom HTTP, ki ga je razvil.

Začetki svetovne povezave

Kot toliko drugih izumov korenine interneta segajo v hladno vojno. Leta 1950 so ameriški znanstveniki razmišljali, kako bi v primeru spopada s Sovjetsko zvezo ohranili sposobnost poveljevanja in nadzora. Tako so prišli do zamisli o decentraliziranem sistemu, ki bi superračunalnike na različnih lokacijah povezoval s signali, posredovanimi prek telefonskih kablov. Ti računalniki bi bili povezani mrežno, ne zaporedno, zaradi česar se komunikacija med njimi ne bi prekinila, če bi kateri izpadel. Da pa bi ti bili računalnikom razumljivi, so morali oblikovati ustrezne protokole. Omrežje, ki so ga imenovali Arpanet, je bilo zasnovano leta 1969 na tedaj revolucionarni iznajdbi preklapljanja paketkov. Sprva je delovalo le znotraj štirih univerz – UCLA, Stanford, Utah in Santa Barbara –, vendar se je število uporabnic začelo vsako leto podvajati. Leta 1970 je bilo uspešno poslano prvo sporočilo, ki se je glasilo LOGIN. Zaradi napake sta prispeli le črki L in O, vendar so to kmalu popravili. Ostalo pa je, kot pravijo, zgodovina.

Prvo spletno stran je tedaj, konec leta 1993, dobila tudi nedavno samostojna Slovenija. Na njej je bila enostavna predstavitev naše dežele, vendar pa so se na njej kmalu začele pojavljati tudi povezave na druge slovenske spletne strani. Tako je sčasoma stran prerasla v Mat'kurjo, prvi slovenski spletni imenik.

Na Arpanet, ki je bil tedaj še vedno vojaško omrežje, so se poleg različnih ameriških univerz začele priklapljati tudi tiste iz prijateljskih držav. Tako je mreža leta 1973 resnično postala svetovna. Kot prvi so se nanj priklopili Norvežani prek svoje Kraljeve radarske ustanove, kmalu pa so jim sledili Angleži, saj se je na Arpanet priklopila tudi Londonska univerza. S tem priklopom se je prvič pojavila tudi danes samoumevna skovanka internet. V sedemdesetih so znanstveniki začeli resno razmišljati o protokolih, ki bi jih potrebovali za vzpostavitev vsesvetovne mreže. Vinton Cerf in Bob Kahn, ki veljata za očeta interneta, sta že leta 1974 objavila članek A Protocol for Packet Network Interconnection, ki je teoretično opredelil TCP. V osmih letih je bil ta protokol razvit in leta 1982 je TCP/IP postal internetni standard, ki ga uporabljamo še danes. Kmalu potem je bil vzpostavljen tudi sistem domen, ki je predstavil končnice .com, .org, .gov, .mil, .edu, .net ter .int, ki si jih je bilo lažje zapomniti kot prejšnje IP-naslove, ki so bili zapisani v formatu 123.456.789.10. Proti koncu te dekade je število registriranih domen oziroma spletnih gostiteljev že preseglo dvajset tisoč.

Začetki interneta segajo v leto 1969, ko so štiri ameriške univerze vzpostavile decentralizirano povezavo ARPANET. Z leti se je nanjo priključilo čedalje več dežel in globalna mreža je bila rojena.

Kiberprostor za uk in domišljijo

Medtem so Američani že razvili sistem elektronske pošte in leta 1976 je prvič gumbek send kliknila tudi kraljica Elizabeta II. V tem času, leta 1974, se je pojavil tudi prvi ponudnik internetnih storitev. Telenet je namreč začel ponujati komercialen priklop na omrežje, ki se je začelo hitro širiti.

Čeprav je bil v osemdesetih internet še vedno predvsem domena vojaščine, izobraževalnih institucij in vlad, pa je počasi začel pronicati tudi v popularno kulturo. Film Terminator, denimo, je glavnega negativca – umetno inteligenco, imenovano Skynet – prikazal kot decentralizirano mrežo računalnikov. Morda še pomembnejši je bil izid knjige Neuromancer, ki jo je William Gibson izdal leta 1984. V njej je namreč svetu dal dva pojma, ki sta kmalu postala ključna – opredelil je kiberprostor, poimenoval pa je tudi majhne podatkovne zbirke, ki so si jih lahko junaki vtaknili v kibernetski vtič za ušesom. Ti so se imenovali Microsoft.

Prva internetna stran ni bila dizajnersko remek delo, je pa sprožila revolucijo.

Če sta očeta interneta Cerf in Kahn, je oče svetovnega spleta Tim Berners-Lee. Ta je leta 1989 na evropskem inštitutu za nuklearne raziskave CERN, ki stoji v predmestju Ženeve na francosko-švicarski meji, zasnoval koncept World Wide Web. Ta je bil utemeljen predvsem na tekstovnih hiperpovezavah, ki so uporabnika vodile po povezanih spletnih straneh. Ta metoda naj bi pomagala raziskovalcem pri njihovem delu, saj ima CERN poleg energijskih raziskav tudi dolgo in uspešno zgodovino pionirstva na področju digitalnih tehnologij. Berners-Lee je leta 1990 razvil HTML, tehnologijo, ki ima še danes velik vpliv na to, kako uporabljamo svetovni splet. Leto kasneje, pred tridesetimi leti, pa je CERN svetovni splet oziroma WWW predstavil širši javnosti. To je imelo takojšnji učinek, saj so ga pograbili po vsem svetu, čedalje bolj dostopen pa je postajal tudi za domačo rabo. Oktobra 1991 je IP-povezavo z nizozemskim inštitutom za jedrsko fiziko vzpostavil tudi inštitut Jožefa Štefana. Pred tridesetimi leti so tam postavili tudi prvi strežnik, tedaj še z domeno .yu, ki pa se je že naslednje leto preimenovala v .si, ki jo uporabljamo še danes.

Brkljanje in kokoške

V naslednjih dveh letih je bilo na voljo že prek 600 spletnih strani, v javnosti pa so se začeli uporabljati novi izrazi, na primer deskanje po spletu. Pojavile so se tudi prve strani z videom in zvokom. Na splet je bilo tedaj priključenih že prek dva milijona računalnikov, svoje strani pa sta dobila Bela hiša in OZN. Prvo spletno stran je tedaj, konec leta 1993, dobila tudi nedavno samostojna Slovenija. Na njej je bila enostavna predstavitev naše dežele, vendar pa so se na njej kmalu začele pojavljati tudi povezave na druge slovenske spletne strani. Tako je sčasoma stran prerasla v Mat'kurjo, prvi slovenski spletni imenik. Naša dežela morda ni bila na čelu spletnih pionirjev, prav dosti za njimi pa tudi ni capljala. Že leta 1996 je po tedanjih raziskavah dostop do interneta imelo okoli šest odstotkov gospodinjstev.

Slovenija je bila med prvimi državami, ki so se zavedele pomena interneta. Prvi I- priklop pri nas je bil oktobra 1991, vendar se je rast po obetavnem začetku kmalu upočasnila. Leta 2015 je bilo tako na internet priključenih le 15 odstotkov gospodinjstev, čeprav brez upoštevanja mobilne telefonije.

Leta 2000 se je prvič tudi pokazala ranljivost spleta, saj so bili na tedanje velikaše, kot sta Yahoo in eBay, izvedeni napadi DDoS. Le nekaj let kasneje se je črv SQL Slammer razširil po vsem svetu v pičlih desetih minutah.

Pojavili so se prvi brskalniki, z njimi pa nova rivalstva. Pravo vojno sta se šla Netscape na eni strani ter Microsoft na drugi. Pri povprečnem uporabniku je kakopak prevladal zadnji, predvsem po zaslugi Raziskovalca, pridodanega Oknom 95. Z njimi je podjetje doseglo skorajšnji monopol na uporabniškem trgu, čeprav so nekateri posamezniki in podjetja kljub temu posegali po Navigatorju. Microsoftov monopol je bil razbit šele leta 1997, ko se je podjetje pogodilo z ameriškim pravnim ministrstvom. Odtlej je bilo mogoče Microsoftovo programje odstraniti ali skriti na računalniku, ki je poganjal Windows 95. Netscape je istega leta tudi začel zastonj ponujati svoj brskalnik, ki je sicer veljal za bolj zanesljivega, a manj priročnega od konkurenčnega Explorerja. S porastom uporabnikov spleta in brskalnikov so se pojavile prve iskalne strani. Te so s ključnimi besedami za uporabnika poiskale ustrezne spletne strani. Čeprav je večino devetdesetih let med njimi prevladoval Yahoo!, je leta 1998 nastal neki drugi iskalnik – Google.

Slovaški študent Martin Vargic je izdelal karto spleta, ki prikazuje aktualne spletne fenomene kot tudi različne prelomne trenutke v zgodovini interneta.

Eksplozija

Preloma tisočletja pa ni zaznamoval milenijski hrošč, ki je bil tedanji kibernetski bavbav, ampak druge vrste pok. Na eni strani sta ga povzročila vzpon in padec Napsterja, priljubljene storitve za izmenjevanje podatkov med uporabniki. Kar je sila »razkurilo« uboge sirote iz glasbene industrije, ki so – na čelu z Metallico in Madonno – dosegli njegovo zaprtje. Kar pa seveda nadobudnih piratov ni ustavilo, saj je poleg Napsterja obstajalo na desetine drugih programov in strani za izmenjavo, denimo E-Mule. Precej bolj pomemben pa je bil drugi pok, ki ga je povzročil prenapihnjeni balon .com delnic na svetovnih borzah. Leta 2000 se je prvič tudi pokazala ranljivost spleta, saj so bili na tedanje velikaše, kot sta Yahoo in eBay, izvedeni napadi DDoS. Le nekaj let kasneje se je črv SQL Slammer razširil po vsem svetu v pičlih desetih minutah. V tem času so tudi ponudniki internetnih storitev, v prvi vrsti AOL, začeli spreminjati svoj poslovni model, saj so namesto naročnin predvajali reklame na spletnih straneh. Tedaj je tudi veljalo preprič

anje, da večino spleta predstavlja pornografija. Kar nikakor ni bilo res. Večino spleta so namreč predstavljale – podobno kot danes – reklame.

Kiberprostor in umetna inteligenca sta z naslovi, kot so Terminator, Kosec pa tudi Poletje v Školjki, burila duhove konec osemdesetih let. Najpomembnejši med njimi je bil Gibsonov Nevromant.

V tem obdobju je bilo zares mogoče govoriti o digitalni revoluciji. Internet je bil dovolj mlad in nereguliran, da je veljal za resnično zatočišče svobode, kjer je mogoče najti vse in kjer lahko modri Iskalec pride do tiste filozofske Resnice. Kar se je seveda izkazalo v veliki meri za larifari. Podobno kot v vseh takšnih primerih so ljudje iskali predvsem različne neumnosti, denimo mačke, ter zgodbe, ki so dodatno utrjevale njihova obstoječa prepričanja. Kar je čez čas postalo najbolj vidno na področju medijev. Četudi že dolgo časa zaradi najrazličnejših razlogov ni mogoče govoriti o objektivnem novinarstvu, sta na internetu gonja za »svežo« novico in kultura instant prebavljivih kratkih besedil naredili hiter konec dotedanjemu bolj resnemu in poglobljenemu novinarstvu. Saj veste: TL;DR. Za nameček pa je novice iskal uporabnik sam, kar je medije sililo, da se osredotočajo na poročanje o priljubljenih zadevah na račun pomembnih.

Četudi je lani zaradi koronske krize svetovna ekonomija trpela, ta ni prizadela spletnih podjetij. Kvečjemu obratno – Jeff Bezos je svoje nezanemarljivo premoženje praktično podvojil, veliko rast pa so beležili tudi Google, Microsoft, Facebook in ostali člani »klape« digitalnih velikanov. Internet je namreč omogočil delo, nakupovanje, izobraževanje in celo druženje na daljavo.

Leta po 2000 pa so eksplodirala tudi v smislu poslovnih inovacij. V tem času je namreč nastala kopica orodij, ki se nam danes zdijo nepogrešljiva. Skype, Facebook, Twitter, Youtube, Reddit, Gmail – vse to so milenijski otroci. Kot tudi, na primer, MySpace, ki je do prihoda Facebooka veljal za osrednji družabni medij, danes pa ga večinoma uporabljajo le še bolj obskurne glasbene skupine. Pojavila sta se Firefox in Safari, ki sta začela ogrožati primat Explorerja. Vse dokler se ni v tem obdobju pojavil še Google Chrome in vsaj do nedavnega bolj ali manj vse skupaj »pojedel«. Porodil se je še en fenomen, ki se je razpasel v naslednji dekadi – namreč družabna omrežja.

Vladavina Twitterja

V preteklem desetletju je stalna povezava z internetom postala samoumevna. Število uporabnikov se ne meri več v milijonih, marveč v milijardah. Okoli polovico milijarde uporabnikov beležijo družabna omrežja, kot so Twitter, LinkedIn, Snapchat in Instagram, Facebook pa po podatkih iz leta 2019 uporablja 2,4 milijarde zemljanov. Zaradi vseprisotnosti spleta, ki zdaj ni več prisoten le na domačih računalnikih, ampak na mobilcu, v žepu večine zemljanov, ter zaradi priljubljenosti družabnih omrežij je internet postal zelo pomembno politično orodje. Že leta 2011 so njegovo moč izkusili bližnjevzhodni režimi med tako imenovano arabsko pomladjo. Ruski in kitajski troli kot tudi ameriški »vojščaki tipkovnice« krojijo politično razpravo širom sveta. Obstajajo močni indikatorji, da je bilo ravno usmerjeno delovanje prek družabnih omrežij ključno tako pri izstopu Velike Britanije iz Evropske unije kot tudi pri izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA. Prav ta pa je normaliziral ne le komuniciranje, ampak pravzaprav politično odločanje prek Twitterja. S čimer je navdahnil tudi aktualnega slovenskega premierja, ki, denimo, odloke za omejevanje epidemije covida 19 raje kot v Uradnem listu RS objavlja na svojem Twitter profilu. Predsednik republike pa na drugi strani med narodom velja za kralja Instagrama. Kjer sicer res ne objavlja politične agende, ampak državljane raje navdihuje z utrinki iz svojega vsakdanjega življenja.

Kljub nagli rasti več kot tri milijarde ljudi še nima dostopa do spleta. Statistika kaže, da bo tako vsaj do leta 2050.

Drugi prelomni trenutek digitalne revolucije v preteklem desetletju pa zaznamuje zavedanje, da internet ni tako zelo varen, svoboden in anonimen, kot so si mnogi nepoučeni uporabniki predstavljali. Pustimo grozljive zgodbe o kraji identitete ob pomoči podatkov, pridobljenih prek družabnih omrežij, ob strani. Ni pa mogoče zaobiti pretresljivih razkritij Edwarda Snowdna, ki je obelodanil širok, skoraj vseobsegajoč program spletnega prisluškovanja, ki se ga gredo določene ameriške vladne agencije. Morda še bolj pomembno je, da smo se začeli zavedati tudi količine podatkov, ki jo prepuščamo na poljubno uporabo različnim velekorporacijam. Tega so se ljudje verjetno najmočneje zavedeli pred nekaj leti, ko se je izkazalo, da Facebook trguje z osebnimi podatki uporabnikov. Nič od naštetega ni bilo skrivnost med poučenimi in (nemara upravičeno) paranoičnimi, vendar pa se je v zadnjem času zbudila in mobilizirala tudi splošna javnost. Kljub temu je slovar poln novih besed, kot sta, na primer, guglanje ali tvitanje. Internet je postal samoumeven, vseprisoten in nujen.

Das Kapital

Čeprav so jih polna usta konkurence in prostega trga, je znanstveno gonilo ZDA že dolgo precej bolj centralno vodeno in planirano. Na inštitutih, ki so tesno povezani z ameriško vojsko, vršijo raziskave, ki znanost potiskajo dalje, čeprav te tehnologije še nimajo otipljive praktične in komercialne rabe. Takšni so bili računalniki, rakete ali mikrobiologija, takšna sta bila laser in splet. Ameriški trik je v tem, da tehnologijo, razvito z davkoplačevalskim denarjem v vojaških laboratorijih, zastonj ponudijo ustreznim podjetjem, ko se zanjo pojavi interes na trgu. Ta pa kasneje tako rekoč sam od sebe poskrbi za nadgradnje in komercializacijo tovrstnih tehnologij. Kot eden takšnih je internet iz rok vojaščine prek različnih raziskovalnih ustanov in univerz prešel k ponudnikom spletnih storitev. Ti pa so v gonji za dobičkom kakopak želeli »digitalno avtocesto« nekoliko prilagoditi. Da bi, če vzamemo cestno prispodobo, po njej lahko vsi vozili po desnem pasu, a bi bili omejeni na petdeset kilometrov na uro. Proti plačilu pa bi lahko zavili na srednji pas večje hitrosti in prehitevalni pas brez omejitev. Pod vprašaj so torej začeli postavljati enega od temeljev spleta – njegovo nevtralnost. A je ta nujna, saj bi brez nje lahko ponudniki storitev utišali neželene glasove. To pa bi bilo v nasprotju s temeljno idejo interneta kot svobodne tvorbe.

V zadnjih desetih letih se je pokazala politična moč družabnih omrežij. Nikjer v tolikšni meri, kot pri čivkih bivšega predsednika ZDA, Donalda Trumpa.

Morda posegi v spletno nevtralnost niso pogoreli toliko zaradi pritiska uporabnikov, čeprav so bili odzivi burni. Ključen je bil prej kot ne pritisk drugih tehnoloških gigantov, kot sta Google in Amazon, saj je neoviran dostop do spleta v njihovem interesu. Četudi je lani zaradi koronske krize svetovna ekonomija trpela, ta ni prizadela spletnih podjetij. Kvečjemu obratno – Jeff Bezos je svoje nezanemarljivo premoženje praktično podvojil, veliko rast pa so beležili tudi Google, Microsoft, Facebook in ostali člani »klape« digitalnih velikanov. Internet je namreč omogočil delo, nakupovanje, izobraževanje in celo druženje na daljavo. Vse od naštetega je med karanteno cvetelo, sadove pa so seveda pobrala podjetja, ki vse to omogočajo. Če vzamemo za primer pretočne servise, je verjetno nesporni zmagovalec pandemije Netflix, ki ga vsak dan uporablja okoli 150 milijonov različnih naročnikov. A tudi to zbledi ob primerjavi z Youtubom, ki ga dnevno spremljata skoraj dve milijardi posameznikov. Noviteta, ki se je v ZDA med krizo začela dodobra uveljavljati, pa je tudi avtomatizirana dostava z droni. Tudi to je omogočila sprega stalne povezanosti s spletom in razvoja na področju umetne inteligence in globokega učenja.

Življenje danes

Dandanes splet uporablja približno štiri milijarde in pol zemljanov. Med njimi je skoraj štiri milijarde takšnih, ki so aktivni na družabnih omrežjih. Čeprav trend stalne povezanosti s spletom komaj opazno upada, povprečen uporabnik še vedno porabi približno 40 odstotkov svojega budnega časa na internetu, od tega tretjino na družabnih omrežjih. Med »nepriklopljenimi« tremi milijardami ljudi jih največ prihaja iz Afrike in južne Azije, brez spleta pa ostaja več žensk kot moških. Še več, po nekaterih podatkih več kot polovica Indijk sploh ne ve, da mobilni internet obstaja. Danes nas sicer večina za povezavo s spletom že uporablja telefone, čeprav je uporaba računalnikov še vedno zelo velika. V veliki večini primerov pa za dostop do spleta prek mobilca uporabljamo aplikacije, ne brskalnikov. Znotraj njih preživimo tudi večino časa na mobilnem spletu, prek devetdeset odstotkov.

Večina aplikacij je namenjenih klepetanju, bodisi prek sporočil bodisi kot družabna omrežja. Velik del našega spletnega časa predstavlja tudi zabava v obliki iger, glasbe ali videa, preostanek so različni uporabniški programi, denimo za zdravje, bančništvo ali nakupovanje, v porastu so tudi spletne zmenkarije. Človeštvo je lani preneslo okoli 200 milijard aplikacij, zanje pa je kot celota odštelo približno 120 milijard dolarjev. Največji delež med njimi predstavljajo igre, saj je takšna vsaka peta aplikacija. Zanje je bilo odštetega tudi 70 odstotkov prej omenjenega zneska. Ne glede na to pa za igrice porabimo le približno desetino časa, ki ga preživimo ob telefonu. Največji delež ga gre, seveda, družabnim omrežjem, kjer preživimo kar polovico časa. Vsi poznamo Instagram, Twitter in kakopak Facebook, ki je brez dvoma najbolj priljubljen. Vendar pa velja opozoriti na nekatere aplikacije in strani, ki so v naglem porastu. Takšen je Tiktok, ki dosega 800 milijonov uporabnikov. Reddit je zrasel za trideset odstotkov, prav tako Pinterest. Prvega tako uporablja 430 milijonov ljudi, drugega pa 170milijonov. Več kot polovico uporabnikov sicer skrbi prisotnost lažnih novic na spletu, skoraj polovica pa uporablja programje za onemogočanje reklam, recimo AdBlocker.

Z manjšo besedno igro: bodočnost interneta je v oblakih. Pa tudi v umetni inteligenci, blockchain tehnologijah in nemara predvsem internetu stvari.

Krasni novi svet

Čeprav je ugibanje o trendih za desetletja vnaprej nehvaležno delo, se mnogi strinjajo, da prihodnost pripada internetu stvari. Ideja stalnega prejemanja in oddajanja podatkov med raznimi kavnimi mlinčki in pralnimi stroji gre z roko v roki z razvojem dveh drugih konceptov, ključnih za bodočnost. Umetna inteligenca in velepodatkovna analiza bosta čedalje bolje analizirali naše vsakdanje delovanje. To lahko pripelje do stalnih izboljšav po sistemu povratne zanke, stalni nadzor pa nas zna tudi omejevati, sploh če bo namenjen predvsem nadzorovanju naših potrošniških navad in izražanja svobode govora. Kot se je že tolikokrat doslej izkazalo, je lahko vsak tovrstni napredek hkrati tudi past. Če se sploh ne spuščamo v dejstvo, da postaja zasebnost stvar preteklosti oziroma komoditeta najpremožnejših ...

Spletne zanimivosti

- Čeprav že vsaj trideset let velja prepričanje, da je bil internet izumljen za deljenje fotografij mačk, to ne drži. Psi so na Googlu skoraj dvakrat bolj iskani kot mačke, celo na Instagramu je približno 50 milijonov fotografij psov več kot tistih z mucami. Doug the Pug je tam tudi izpodrinil pokojno Grumpy cat. Po drugi strani pa Google še vedno vrne več zadetkov za iskalni niz Cat kot pa za Dog.

- Daleč najbolj priljubljen emotikon na Twitterju je bil objokani smeško, ki mu daleč zadaj sledi srček. Oba sta presegla milijardo čivkov, magični številki pa se bližata še reciklažni znak in smeško s srčki v očeh.

- Yahoo! že dolgo ni najbolj priljubljeni iskalni niz, vendar pa je na spletu še vedno iskan precej pogosteje, kot pornografija.