Trpljenje
Z računalniki se, kot večina bralcev teh vrstic, ukvarjam, odkar pomnim. Dolga leta sem se z njimi nekoliko resneje ubadal predvsem zato, ker so bili počasni. V gimnaziji (in nekoliko tudi kasneje na fakulteti) je bil glavni razlog finančni, pač sem res dolgo vztrajal z nekoliko starejšo in počasnejšo opremo.
Tako sem se trudil iz dane opreme iztisniti čim več, bodisi z (občasno) nadgradnjo strojne opreme bodisi s programsko opremo, tako z iskanjem hitrejših in boljših programov kot z igranjem z nastavitvami. Dejansko so mi računalniki vedno delovali bistveno dlje kot tistim, ki se s takimi vprašanji niso nikoli ukvarjali, praviloma je moj računalnik tekel hitreje in stabilneje od nekaj let novejšega računalnika kakega sovrstnika.
A ko sem si počasi lahko privoščil kaj več, sem to tudi takoj storil. Navsezadnje si z računalniki že leta služim kruh – tako ali drugače. No, seveda je računalnik (vsaj zame) tudi vir zabave, a to je, recimo, bolj postransko. Pri pisanju člankov, organiziranju naših preizkusov, dnevni komunikaciji, tudi sistemski administraciji res nočem, da bi brez pomena tratil čas zaradi slabega, nestabilnega in počasnega delovanja mojega računalnika ali delov, priključenih nanj.
Pred časom mi je uspelo politi razmeroma drago tipkovnico in sem se še isti dan odpeljal na Rudnik po zamenjavo – s slabo tipkovnico res nisem nameraval trpeti več kot tistih nekaj ur, čeprav sem za novo odštel toliko, kot marsikdo odšteje za cenejši pametni telefon (tisti, ki jih res zanima, lahko v spletu preverijo ceno Das Keyboard Professional 4). Niti za trenutek nisem okleval – v povprečnem dnevu natipkam dovolj znakov, da so mi prsti hvaležni.
Vedno znova me čudi, kako malo so nekateri pripravljeni vložiti v te naprave.
Vedno znova pa me čudi, kako malo so nekateri pripravljeni vložiti v te naprave. Tako v tiste, ki jih uporabljajo v službene namene, kot v tiste, ki jih imajo za zasebno rabo. Pred časom me je znanec spraševal, katero androidno tablico naj kupi, da bo še dobra, a hkrati poceni – v mislih je imel kakih 150 evrov. Mojega odgovora, da nobene, nekako ni sprejel – resda ni povsem vedel, zakaj jo bo imel, a sem prepričan, da bo tablica po taki ceni v vsakem primeru zelo hitro končala na zaprašeni polici. Seveda so tudi izjeme (sploh otroci so zelo hitro zadovoljni s čimerkoli, no, tudi mi smo bili ob zaslončkih na Nintendo Game Boyih v nebesih).
V tokratni številki smo po daljšem času spet preizkusili nekaj novih prenosnikov. Ti so mi zopet pokazali, kako veliko v resnici dobiš za razmeroma malo denarja. Tudi pogled v specifikacije in zmogljivosti današnje strojne opreme, tudi najcenejše, hitro pokaže, da res ni nobenega razloga, da bi kdo moral trpeti računalnik iz obdobja Windows XP. Z operacijskim sistemom vred dobimo res spodobno namizno računalo za borih 400 evrov – če ga imamo osem let, je to 50 evrov na leto. Koliko je vreden ves tisti čas, ko se čaka, da se zažene določen program, koliko so vredni živci, ko stvari ne delujejo?
Podobno je pri prenosnikih. Ti so za enake specifikacije oziroma zmogljivosti malenkost dražji od namiznih modelov, a izbira najcenejših modelov je dandanes res dobra, pa tudi ti so iz leta v leto boljši. Zadnja izboljšava so zasloni, kjer danes v cenovnem rangu okoli 500 evrov že dobimo zaslone FullHD. Barve in vidni koti so resda bolj povprečni, ohišja bolj plastična, a bomo kljub temu na boljšem, kot če bi vztrajali pri sedem ali več let starem modelu.