Tudi »neračunalniki«

Danes je nekako samoumevno, da kupimo telefon, prenosnik ali namizni računalnik, ki je v celoti sestavljen. Da, prav, morda obstaja še odstotek tistih, ki ga sestavijo sami, po željah, ki jih največkrat narekujejo zahtevne računalniške igre, toda teh res ni veliko. Poleg tega tudi ti danes izbirajo bolj ali manj le procesor, matično ploščo in grafično kartico. Res zelo in najbolj zahtevni morda še pomnilnik in napajalnik. Če barvno svetlečih ohišij ne štejemo.

Včasih je bilo drugače.

V začetku pece ere je bilo pri nas (v Jugoslaviji, kasneje tudi v Sloveniji) zelo malo takih, ki so kupili sestavljen računalnik, tak z imenom (HP, Compaq, IBM, Acer …). Vsaj če govorimo o domačih računalnikih. Za tiste je bil zelo pomemben podatek, katera komponenta, ki jo bodo naročili pri prodajalcu (morda celo prek meje), za svoj denar ponuja največ (zmogljivosti, hitrosti …). Pri Monitorju smo tako imeli redne primerjalne preizkuse komponent, ki so zdaj že vrsto let del matične plošče ali pa jih sploh ni več – CD-ROM v vseh oblikah, od zapisovalnikov DVD-ROM do različic zapisovalnih DVD-pogonov. Diskovni krmilniki. Zvočne kartice. Komunikacijski vmesniki. Modemi. Video kartice (za zajemanje videa). Ne nazadnje celo brezprekinitveni napajalniki (UPS) in celo tračne enote (da, za doma!).

Več o "tistih časih" si lahko preberete v posebni jubilejni številki Monitorja: