Učena hiša

Predstavljate si, da imate hišo, ki zna samodejno zalivati vrt, saj ve, kdaj je nazadnje deževalo, koliko sonca je bilo v zadnjih dneh, kateri del dneva je trenutno in ali smo ravno zdoma (da nas ne zalije). Predstavljajte si hišo, ki ob vašem dopustu »pametno« simulira prižiganje luči in dvigovanje naoknic in s tem odganja morebitne zlikovce. Dobrodošli v pametni hiši. Eno smo si ogledali tudi mi.

Prvi pomislek pri vzpostavljanju takšne hiše je gola količina kablovja, ki je potrebno, da se bodo znala okna, luči, tipala in druge naprave pogovarjati z računalnikom. Njihova napeljava v že zgrajen objekt bi pomenila konkreten poseg, pri novogradnji pa se je pametno ozreti tudi v smer pametnih povezav in po domovanju napeljati ustrezne kable. Drugi pomislek je vprašanje standardov, saj so bile take pametne hiše v preteklosti vedno le tehnološke demonstracije podjetij, ki so razvijala svoje rešitve. V takem primeru smo bili zaklenjeni na njihovo strojno in programsko opremo, to pa na dolgi rok pri tako velikih projektih nikoli ni dobra zamisel. Danes je stanje veliko boljše, saj se je uveljavilo kar nekaj standardov, ki delujejo neodvisno od izdelovalca opreme –  eden najbolj znanih je KNX.

Majhen PC poskrbi za vso pamet sicer neumnih žic, relejev in tipal.

Pametno hišo je tako mogoče opremiti z izdelki različnih izdelovalcev, ki se bodo med seboj pogovarjali brez težav. Module, ki upravljajo posamezne luči, okna in tipala, je mogoče namestiti centralno ali pa jih razporediti po hiši in sama napeljava ni dosti drugačna kot tista za električno omrežje. KNX je prišel celo tako daleč, da se vse naprave, ki ga podpirajo, obnašajo kot neumne cevi, ki jih pač nameščamo po hiši enako kot vodovodno in električno napeljavo. Lahko pa jih nadzorujemo tudi programsko. Čeprav gre v samo gradnjo in razporeditev vseh teh naprav veliko dela, so žice in moduli, ki vse skupaj povezujejo, še najbolj preverjen del opreme vsake pametne hiše. V stenah pač živijo dodatni kabli, ki so centralno ali razpršeno povezani z moduli in po vgraditvi lahko mirno pozabimo nanje, tako kot pozabimo na električno napeljavo, ko je enkrat postavljena. Vse žice in moduli lahko med lučjo in računalnikom vodijo dvosmerno komunikacijo. To pomeni, da je na drugi strani žice lahko tudi senzor, ki bo informacije pošiljal nazaj, in ne le naoknica, ki se bo odprla ali zaprla. Možnosti, kako z vsemi temi informacijami upravljati, pa je malo morje in tu nastopi programje.

Z malce programiranja …

Lastnik ogledane hiše se loteva še pasivnega gretja:

programski strežnik prek koordinat GPS ve, kje je hiša, in tako za vsak trenutek v letu ve tudi, kje je sonce. Na sončen dan se bodo senčila dopoldne dvignila na vzhodni strani, popoldne pa na južni in zahodni ter tako v hišo spuščala sončno energijo. In, nasprotno, senčila se bodo v senci spustila, saj je tako hiša bolje izolirana.

Strošek: Ura ali dve programiranja.

Prihranek: Okoli 100-150 EUR na kurilno sezono.

Programska oprema

Ko je strojno vse zvezano, se šele začne prava zabava, saj je drugi korak do pametne hiše v programski opremi, ki upravlja sodelovanje vseh teh tipal, luči, oken, naoknic, klim, bazenov in savn.

Hiša, ki smo jo obiskali, uporablja slovensko programsko opremo ComfortClick, ki na svoji spletni strani www.comfortclick.com ponuja tudi vpogled v živo demonstracijo, kako je videti delujoča pametna hiša. S ComfortClickom je mogoče s poljubnim številom daljinskih upravljalnikov upravljati pametno hišo. Seveda so v tem primeru ti upravljalniki lahko računalnik, telefon ali tablica in ComfortClick s svojimi aplikacijami podpira tako Okna kot iOS in Android. Smotrnost upravljanja prek prenosnika ali namiznega računalnika je nekoliko manjša, saj je lepše imeti nadzor  nad vsemi stikali prek telefona ali tablice.

Za vsakim navadnim zidnim stikalom se skriva še nekaj elektronike.

ComfortClick je zmogljivo orodje, ki ponuja nešteto zmožnosti, ki jih njegovi razvijalci razporejajo v presenetljivo logične menuje. Ko imamo opravka z več deset lučmi in ducati oken ter senzorjev je kombinacij upravljanja resnično veliko in pregled nad vsemi temi stikali je praktično nemogoč. ComfortClick lahko luči loči po nadstropjih ali glede na lokacijo v hiši in upravljanje še dodatno olajša s 3D predstavitvami same hiše. Na ozadju aplikacije je narisana hiša in po njej so razporejena grafična stikala glede na lokacijo luči, okna, tipala ... Sistem sicer terja nekaj privajanja oziroma, bolje rečeno, odločitev, katere funkcionalnosti bomo zares uporabljali, ko pa se enkrat odločimo za svoj set opravil, uporabniški vmesnik deluje dobro, saj lahko preostale funkcije skrijemo in tako zmanjšamo kompleksnost.

No, na tej točki v resnici še nimamo resnično pametne hiše, saj se stikala in tipala prek osrednjega računalnika s telefoni in tablicami le pogovarjajo in če vse upravljamo ročno, imamo le hišo na daljinski upravljalnik.

Pametna hiša

Hiša začne zares uporabljati možgane takrat, ko kaj postori namesto nas. Na voljo so nam  prednastavljeni scenariji, ko, recimo, za bujenje lučem naročimo, da se od vklopa budilke prižigajo postopoma in ne takoj s polno svetilnostjo. Ali pa sistem povežemo z alarmom, ki lahko hiši naroči, da življenjsko prižiga in ugaša luči in s tem daje videz, da dom ni prazen. Tu je še integracija video nadzornega sistema, ki ga nato nosimo v žepu, kjerkoli na svetu trenutno že smo. Si predstavljate, da paketni dostavi z dopusta na morju odprete garažo in poštarja med tem v živo opazujete prek video povezave?

Pri ComfortClicku podpirajo celo XBMC, ki ga je mogoče upravljati iz aplikacije. Veliko je mogoče postoriti tudi s tipali, ki bodo zaznala padec temperature in vklopila gretje ali pa zamenjala zrak v hiši. Seveda so tu še zunanja tipala za varnost, ki lahko prižigajo luči ali pa lastnika opozarjajo na premike. Prav tako je dobrodošlo shranjevanje trenutnega stanja vseh naprav, ker v praksi deluje tako, da ročno določimo, katere luči, okna in klime bodo prižgane, in to nastavitev shranimo ter kasneje v aplikaciji zopet uporabimo.

Ko na ozadje postavimo 3D reprezentacijo hiše, je orientacija po uporabniškem vmesniku dosti lažja.

ComfortClick je razvil dve aplikaciji, in sicer eno za sestavo sistema in tisto, ki si jo namestimo na telefon in s pametno hišo upravljamo. Tisti z več znanja se lahko konfiguracijski aplikaciji sami spuščajo v programiranje različnih situacij, za druge pa nekaj prednastavljenih scenarijev naredijo v ComfortClicku. Samim aplikacijam gre zameriti le nekoliko počasno odzivnost, saj gre za vmesnike HTML5 , ki so proti samostojnim mobilnim aplikacijam še vedno manj elegantni. So pa zato na vseh platformah približno enaki.

Predvsem je pomembno poudariti, da je možnosti res veliko. Ko je enkrat vse postavljeno, se je treba v praksi prepričati, kakšni scenariji in katere enote sistema bomo sploh uporabljali. Vsaka hiša ima svoje posebnosti, močan dejavnik pa so tudi stanovalci in to bodo v prednosti še vedno tisti, ki se jim bo ljubilo ukvarjati z različnimi nastavitvami in jih bodo nato programirali sami ali pa se za to obrnili na ComfortClick. Pametna hiša je pač pametna le toliko, kolikor jo njeni prebivalci naučijo, a sta strojna in programska oprema že tako daleč, da se takega igranja ne bi več smeli bati. Po začetnem obdobju privajanja in prilagajanja nastavitev željam lastnika je mogoče v pametni hiši varčevati s toploto, energijo, povečati varnost in nasploh živeti udobneje.

Uporabniški vmesnik se med tablico, telefonom in računalnikom ne razlikuje, saj gre za prikaz HTML5.

Najbolj nas je presenetila agnostičnost strojne opreme, ki je resnično okleščena na neumne cevi, s katerimi lahko upravljamo po mili volji. Ta del je toliko bolj impresiven zato, ker, kot že omenjeno, to področje elektronike dolgo ni poznalo standardov, ki bi zmogli razbiti zaprte sisteme izdelovalcev, ki so svoje stvaritve mastno zaračunavali. Zdaj je vse skupaj mogoče postaviti z izdelki različnih  znamk in, v primeru ComfortClicka, še s slovensko programsko opremo.

Pametne hiše dejansko prihajajo in po videnem se bo za te posege znalo odločiti vse več ljudi. Celotna industrija počasi melje na poti k sistemu, ki bo znal iz vseh senzorjev sam narediti ustrezne scenarije. Taka domovanja še ostajajo v prihodnosti, a je mogoče z nekaj začetnega truda hišo naučiti toliko, da si brez sramu zasluži naziv pametna.  

Pametna hiša

Strojna oprema: www.knx.org.

Programska oprema: www.comfortclick.com.

Cena: Lastnika ogledane hiše je vsa »pamet« stala okrog 10.000 evrov. Običajne hiše lahko opremimo s »pametjo« za 5.000 do 10.000 EUR.

✓    Avtomatika in nadzorljivost od vsepovsod, prek česarkoli.

✗    Sorazmerna zapletenost sistema, če se ne zadovoljimo z zaprtim sistemom za ključ.