Učinkovit in za vsakdanjo rabo

Linux ni eden, linuxov je več! Samo bolj priljubljenih distribucij je nekaj deset, medtem ko naj bi bilo vseh kar okoli 600! Vendarle med temi nekatere izstopajo v razširjenosti in – vsaj po merjenjih spletne strani DistroWatch – že nekaj let prednjači MX Linux.

O deležih Linux distribucij je sicer vedno kar nekaj nejasnosti, saj je težko meriti njihovo dejansko pojavnost, vsekakor pa lahko rečemo, da MX Linux spada med bolj priljubljene namizne različice Linuxa. Tudi zato, ker gre za operacijski sistem, ki dobro deluje tudi s starejšimi računalniki, katerih strojne specifikacije niso nujno najbolj zmogljive.

Mi smo ga namestili na že kar ostareli Applov iMac 12,2, katerega zadnja podprta različica MacOS je High Sierra, ki se ne posodablja že od konca januarja leta 2021. Veliko stvari na tem sicer še vedno impresivnem kosu strojne opreme s kar 27-palčnim zaslonom na zastarelem MacOS enostavno ne deluje več, povsem v drugačni luči pa računalnik zasije, če nanj namestimo novo različico MX Linuxa. Z narejenim zagonskim USB-nosilcem lahko MX Linux najprej tudi preizkusimo in tudi nastavimo osnovne nastavitve, kot so jezik, tipkovnica in podobno, potem pa zaženemo namestitveni program. Ta je sicer nekoliko manj grafično dodelan kot pri nekaterih konkurentih (predvsem Ubuntu derivatih), a je po drugi strani razumljiv in pregleden – in tudi preveden, če nastavimo slovenščino.

Namizje Xfce morda ni zadnji krik mode, a je pregledno in odzivno.

Na vseh računalnikih, na katerem smo ga zagnali, je prepoznal prav vso strojno opremo, ročno je treba namestiti le zagon za originalne gonilnike Nvidia. Nobenih težav nismo imeli niti s pravilno ločljivostjo ali prepoznavanjem več priključenih zaslonov. Sistem obstaja tudi v izvedbi AHS (Advanced Hardware Support), ki je nekoliko večja in ponuja boljšo podporo za novejšo strojno opremo. Ta je sicer na voljo le z okoljem Xfce.

MX Linux je namreč na voljo v treh osnovnih »okusih«, ki se razlikujejo po namiznem grafičnem okolju. Najbolj »avtohtono« in tudi priporočeno je namizje Xfce, na voljo pa sta še okolji KDE in FluxBox. Xfce in KDE sta zelo sodobna vmesnika, pri čemer po »modernem« videzu (animacije, prosojna okna, reflektivne površine …) prednjači KDE, ki še najbolj spominja na Windows (vsaj do različice 7), medtem ko je Xfce sicer manj okrašen, a je hitrejši in tudi odzivnejši. Kar ne preseneča, saj namizno okolje porabi manj za svoje delovanje (pomnilnika, procesorske moči), ob tem pa je tudi zelo pregleden in tudi lepo oblikovan. FluxBox je v svoji skromnosti sicer zmagovalec, saj načelno porabi manj kot 500 megabajtov pomnilnika, a je tudi najbolj »starodobno linuxaški«, saj nima tako intuitivnega vmesnika za rabo in zato bržkone ni najprimernejši za tiste uporabnike, ki so navajeni okolja Windows ali MacOS. MX Linux ponuja tudi 32-bitno različico za starejše računalnike, kar je celo med linuxi že redkost, saj je Ubuntu zadnjo 32-bitno različico izdal leta 2018. In če smo že pri posebnih različicah, naj omenimo še različico Raspberry Pi, ki jo je mogoče namestiti na modele Pi4, Pi400 ali Pi5.

Orodja za nastavljanje, prilagajanje in različna opravila so zbrana v enotnem središču MX orodja.

MX Linux je preveden tudi v slovenščino, pri čemer se prevodi med posameznimi različicami lahko tudi nekoliko razlikujejo, saj so odvisni od prevodov namiznih okolij. Še najbolj celovit, usklajen in tudi dodelan je prevod z namizjem Xfce, blizu temu je tudi KDE, ki pa ima vseeno nekaj manjkajočih, pa tudi čudnih prevodov, kot je vroča točka za angleški hotspot (v praksi se pri nas pač uporablja termin dostopna točka). Ob uporabi namizja KDE je več težav tudi s povezanostjo posameznih komponent MX in KDE. Tipkovnica se ni nastavila na slovensko, čeprav smo jo izbrali ob namestitvi, izkazalo pa se je, da zato, ker namizje ne upošteva nastavitve za MX, temveč je treba poiskati nastavitev za KDE. Podobnih podvojitev je še nekaj, kar seveda za povprečnega uporabnika lahko predstavlja težavo, ko želi kaj spremeniti. Ob uporabi Xfce teh težav nismo imeli, vse je narejeno enotno, stvari se ne podvajajo, središče za nastavitve pa eno in enotno tako za komponente MX kot tudi za Xfce namizje. Ne glede na izbrano namizje pa je tudi kasneje mogoče namestiti drugo namizno okolje (vzporedno) in ga izbrati ob samem zagonu. Vsaka od različic MX Linuxa sicer uporablja tudi komponento Conky, ki lahko na samem omizju prikazuje različne sistemske podatke, kot so ura, temperatura, obremenjenost procesorja …, ob tem pa tudi podatke o elektronski pošti ali vremenu.

Conky lahko na namizju prikazuje različne sistemske in tudi druge podatke.

MX Linux spada med distribucije, ki temeljijo na Debianu, ta pa je poleg Ubuntuja najbolj razširjeno jedro Linuxa, a je sama Debian distribucija Linuxa zahtevna tako za namestitev kot za prilagajanje uporabniku in jo v tej obliki izbere le redkokdo. Tem so namenjene predelane in uporabniku prijaznejše različice (Deepin, Parrot OS, MX Linux). Ubuntu je sicer tudi derivat Debiana, a je tako poseben, da ga štejejo za samostojno jedro. MX Linux je nastal skozi sodelovanje dveh odprtokodnih Linux skupnosti – AntiX (ta še vedno izdaja AntiX Linux, ki spada med strojno najmanj zahtevne Linuxe sploh) ter zdaj že bivše skupnosti MEPIS, ki se je preimenovala v skupnost MX. Ker sta obe skupnosti skupaj kar obsežni, je MX Linux deležen rednih posodobitev in izdaj, kar je pri Linuxu pomembno, saj manjše distribucije včasih enostavno nimajo dovolj podpornih članov, da bi lahko šle v korak s časom.

Med posebnimi orodji, ki jih MX Linux ponuja, bode v oči program MX posnetek (MX Snapshot), ki v obliki ISO zapiše obstoječi sistem z vsemi nastavitvami, podatki in programi ali pa le s tistimi, ki jih izberemo. Tako lahko ustvarimo varnostne kopije ali kar zagonske nosilce (denimo USB-ključke), ki bodo delovali enako kot zagnani sistem. V kombinaciji z orodjem za zapisovanje t. i. »živih« zagonskih nosilcev (Live USB) in remasterizacijo (MX remaster) lahko enostavno ustvarjamo že prilagojene namestitve in jih prenašamo na druge računalnike.

Posebno orodje je namenjeno izdelavi posnetka ISO zagnanega sistema.

Kot smo pri namiznih različicah Linuxa navajeni, se ob namestitvi namestijo tudi številni programski paketi. Med te štejemo osnovne pisarniške pakete (LibreOffice), predvajalnike, pregledovalnike, odjemalce za pošto in še kaj, kar se zdi nujno. Ostale uradno preizkušene in prilagojene programe najdemo v MX-namestilniku paketov, kjer so v svojem zavihku na voljo tudi Flatpak programski zabojniki (prevzeti s portala Flathub). Zabojniki so v zadnjih letih postali trend v distribuciji Linux programske opreme in – podobno kot pri MacOS – v paketu vsebujejo vse odvisnosti, zato so tako rekoč samozadostni in jih ni treba posebej prilagajati za posamezno distribucijo, različice pa so ponavadi kar najnovejše. MX Linux zna izvajati tudi AppImage zabojnike, za Snap zabojnike (ki imajo sicer največji izbor programske opreme) pa je treba MX Linux zagnati prek Systemda. Še ena posebnost MX Linuxa je namreč dejstvo, da za zagon sistemskih opravil in storitev privzeto uporablja starejši Sysvinit, ki je mnogo bolj enostaven, a tudi manj zmogljiv kot Systemd, ki pa zna postati nočna mora, ko se kaj pokvari oziroma ne deluje pravilno, saj je zelo zapleten. Če uporabnik uporablja tudi snap pakete, je torej MX Linux treba zagnati prek Systemda, kar se da nastaviti tudi kot privzeto, ob zagonu v meniju GRUB.

MX Linux je skozi leta postal zelo zrel operacijski sistem, ki nemara nikoli ne bo dosegel priljubljenosti Ubuntu Linuxa, kar pa ne pomeni, da se z njim ne more primerjati. Po zanesljivosti delovanja, enostavnosti rabe in tudi prilagodljivosti namreč za tem ne zaostaja, ob tem pa je strojno zelo nezahteven, zato lahko nadomesti sistem na marsikakšnem zastarelem PC ali Mac računalniku in mu s tem podaljša rok uporabnosti.

MX Linux 23.2 »Libretto«

operacijski sistem

Izvedbe: z namizji Xfce, KDE, Fluxbox; 32- in 64-bitno; Raspberry Pi različica; AHS za novejšo strojno opremo

Kje: mxlinux.org

Cena: Brezplačen.

Za: Stabilnost, dobra podpora, enostaven za rabo, primeren tudi za manj zmogljive računalnike.

Proti: Nekoliko »staromoden«, privzeto ne podpira snap paketov.