Ultra preveč zuma
V tokratnih nenehnih preizkusih imamo zopet nekaj zanimivih fotoaparatov, najbolj pa izstopata Canonov Powershot SX30 IS in Olympusov SP-800UZ. Gre za aparata, katerih glavna prodajna prednost je zelo velik razpon goriščnic - superzum aparata, torej. Olympus se hvali s trideset-, Canon pa kar s petintridesetkratnim zumom. Aparati z večjimi goriščnicami so sicer kar uspešna tržna niša, a ta nova generacija preveč očitno pretirava, nekako tako, kot so izdelovalci pretiravali z ločljivostjo tipal (v megapikslih).
A izdelovalci očitno pozabljajo na osnovna pravila, zato so skrajne goriščnice praktično brez pomena. Prva težava je že, dobiti kolikor-toliko ostro sliko. Po pravilih v klasični fotografiji je najdaljši čas, ki ga lahko uporabimo med fotografiranjem, da bo fotografija še ostra, določen ravno z goriščno razdaljo (tu ne govorimo o času, potrebnem, da je fotografija pravilno osvetljena). Kot omenja avtor pri Canonovem modelu, je ta čas (če nimamo stojala) 1 ulomljeno z goriščnico. Tako bi pri Canonu morali uporabiti vsaj 1/840 - za to pa potrebujemo res dobro svetlobo (povedano drugače: zunaj in čez dan).
Stanje lahko omilita bodisi optična stabilizacija slike, bodisi dobro tipalo, kjer lahko dvignemo ISO, ne da bi pri tem pretirano povečali šum. Optična stabilizacija je sicer pri vseh teh aparatih vgrajena, a pri tako velikih goriščnicah enostavno ne naredi dovolj. Tipala pa zadnje čase postajajo vse boljša, torej je tudi pri kompaktnih aparatih vse manj šuma - vsaj pri tistih boljših, recimo Canonu S95. Aparati tipa superzum imajo vsi vgrajena razmeroma majhna tipala, saj je zaradi tega lažje (in ceneje) narediti objektive, ki pokrivajo tako velik razpon goriščnic. Ta tipala se glede šuma ne obnesejo ravno najbolje.
Spet smo se torej znašli v tekmi, kjer prevladujejo številke na škatlah namesto zdravega razuma. Dejstvo je, da praktično nihče ne potrebuje goriščnic okoli 800 mm (izraženo v klasičnem formatu Leica). Profesionalni uporabniki uporabljajo teleobjektive tam nekako do 300 mm (razen kakih športnih fotografov, ki fotografirajo na štadionih), večji objektivi so zelo redki.
Če bi kateremukoli od teh aparatov na koncu objektiva odvzeli tudi nekaj sto mm goriščnice, pravzaprav ne bi bili nič na slabšem. Te končne vrednosti goriščnic večinoma zelo zelo malo uporabljamo, kakovost teh fotografij pa je razmeroma slabša. V praksi je bolje, da imamo zum na neki srednji vrednosti (recimo kakih 400 mm) in naknadno, v urejevalniku fotografij, izrežemo del fotografije. Škoda, da ne moremo izdelovalcem vrniti tistih nekaj sto milimetrov za kak popust - mi bi to z veseljem storili.