Umet(nišk)a inteligenca

Verjetno ste že prebrali kakšno športno novico na Twitterju, ki jo je napisala umetna inteligenca, pa tega niste opazili. Če bi morali ugotoviti, katero sliko je narisal kakšen postmodernist in katero računalnik, bi bili v hudi zadregi. Računalniško generirane glasbe v krajših videoposnetkih na YouTubu pa tako ali tako ne opazimo več. Umetna inteligenca je začela snemati tudi – resda odbite – filme, prevajati pa tako ali tako zna že zelo solidno. Kaj ljudem sploh še ostane?

Sprva smo menili, da računalniki nikoli ne bodo premagali človeka v šahu ali goju, ker je vseh možnosti enostavno preveč, da bi jih lahko preračunali, neumni strojni pa nikoli ne bodo razmišljali kot ljudje. V šahu smo izgubili leta 1997 (IBM Deep Blue je premagal Garryja Kasparova), v goju pa leta 2016 (DeepMind AlphaGo je premagal Leeja Sedola). Potem smo verjeli, da računalniki nikoli ne bodo vozili avtomobilov, ker je pravil in situacij preveč, računalniški vid pa preslab. Danes samovozeči avtomobili vozijo po cestah Amerike, Evrope in Azije. Oklepali smo se prepričanja, da računalnik nikoli ne bo prevajal tako dobro kot ljudje, ker je za prevod treba poznati pomen, kontekst in imeti predznanje. Marca 2018 je Microsoft pokazal sistem, ki prevaja iz kitajščine v angleščino enako dobro kot profesionalni prevajalci.

Marsikoga najbolj prestrašite, če postavite predenj prazen bel list papirja. Ustvarjaj! Za ustvarjalnost ni pravil in postopkov, zato se je tudi ne moremo naučiti. In če se je ni moč priučiti, mar nas prav kreativnost loči od računalnikov? Pa se je res ni mogoče priučiti?

Vsak umetnik je bil nekoč začetnik, je dejal Ralph Waldo Emerson. Rastemo z učenjem, ki obsega pomnjenje informacij, njihovo predelavo in vadbo. Vse to pa računalniki že znajo, zato ni prav nobenega razloga, da ne bi mogli biti ustvarjalni. S tem področjem se ukvarja računalniška ustvarjalnost (computational creativity). Cilj tega področja je razviti sisteme, ki bodo sposobni ustvariti ustvarjalni izdelek (glasbo, besedilo, sliko itd.), ki je ne bo mogoče razlikovati od izdelka človeka. Področje, ki ni staro več kot kakšnih 20 let, že žanje uspehe.

Bomo nekoč uvedli certifikat Made by Human (Naredil človek)?

Kaj je kreativnost

Definicija ustvarjalnosti je težavna. Načeloma gre za delovanje, ki se pokaže v novosti. Pogosto je ta bistveno drugačna od vseh starih stvaritev, nemalokrat krši uveljavljena pravila. Rešuje problem na neobičajen, nepredvidljiv in neočiten način. Za kreativnost ni treba napisati Uliksesa. Kreativnost je že reševanje manjšega problema, s katerim se še nismo srečali.

Kreativnost računalnika ni absoluten pojem, podobno kot umetna inteligenca ni enoznačno definirana. Za ustvarjalnost bomo morali postaviti neki nov Turingov test. Računalniški sistem, ki riše slike, bi lahko kreativnost preverjal z razstavo v galeriji – če bi ljudje verjeli, da je avtor človek, bi ga opravil.

Računalniki so še vedno neumni. Tega jim ne smemo šteti v zlo, saj so tudi ljudje ob rojstvu enako neumni. Večine veščin se naučimo, res pa je, da se med strokovnjaki bijejo hude bitke glede vprašanja, koliko imamo predispozicije (nekakšno strojno opremo) za privzem kreativnosti že prirojene. Toda tudi računalniki se učijo, v glavnem s posnemanjem. Če nevronskim mrežam pokažemo zadosti primerov umetnosti, jih lahko začno ustvarjati same. Smo s tem zmanjšali njihovo kreativnost in jih zreducirali na interprete? Tudi človeški umetniki ne živijo v vakuumu, temveč so izpostavljeni tisočerim vplivom predhodnikov in sodobnikov.

Slikarji

Prvi zgled računalniške kreativnosti v resnici sega precej v preteklost. Od leta 1973 do svoje smrti leta 2016 je slikar in profesor na Univerzi v San Diegu Harold Cohen uporabljal pomočnika Aarona. Gre za računalniški program, ki lahko ustvarja slike samostojno, tako da krmili čopiče po platnu. Aaron je slikal v slogih, ki mu jih je Cohen vnesel v programsko kodo, in se ne zna učiti, zna pa potem naslikati na milijone različnih podob. Cohen ni nikoli dejal, da je Aaron kreativen, je pa sposoben ustvarjati umetnost.

Aaron je leta 1992 takole slikal. Theo, olje na platnu.

Simon Colton z Univerze v Londonu je razvil The Painting Fool. To je računalniški program, ki se preizkuša kot slikar in »želi biti nekoč priznan kot pravi umetnik«. Colton poudarja, da mora biti kreativna umetna inteligenca vešča (skilful), se odzivati na čustva (appreciative) in imeti domišljijo (imaginative). The Painting Fool za zdaj išče slike, ki že obstajajo, jih malo predrugači in zlepi v nove izdelke.

The Painting Fool je septembra 2011 na razstavi v Parizu narisal tudi stol.

Googlove nevronske mreže slikajo v tehniki, ki jo je Google poimenoval inceptionism (po filmu Izvor, v izvirniku Inception). Nevronske mreže, ki so trenirane za prepoznavanje predmetov na slikah, je postavil pred drugačen problem. Pokazal jim je neko fotografijo ali naključen šum, potem pa je zahteval, da iz slike (od tod inceptionism) ojačijo predmet, za prepoznavanje katerega so sicer izurjene. Google je tako pogledal, kako si nevronske mreže predstavljajo pojme, ki se jih je bil naučil prepoznavati. Rezultate so poimenovali sanje.

Googlove nevronske mreže izhajajo iz vhodne slike in na njej ojačijo predmet, za katerega prepoznavanje so izurjene.

Skladatelji

Računalniki znajo tudi skladati, če jim le povemo, kaj pričakujemo. Nevronska mreža Folk-rnn je ustvarila več kot 23.000 melodij v slogu irske glasbe. Najprej se je učila na 46.000 vzorcih – zadoščal je ena grafična kartica (Titan X Pascal) – potem je začela skladati svoje. O kakovosti bi moral soditi kdo, ki se spozna na irsko izročilo, a prvi vtis je človeški.

Aiva je umetna inteligenca istoimenskega londonskega mladega podjetja, ki zna skladati takšno klasično glasbo, ki je primerna kot ozadje za filmske kadre. Učila se je s poslušanjem Bacha, Beethovna, Mozarta in podobnih, zdaj pa je Aiva že izdala svoj prvi album Genesis. Zveni – klasično.

Sonyjev algoritem Flow Machine pa je pred poldrugim letom ustvaril pop skladbo Daddy's Car. Analiziral je 13.000 predlog različnih uspešnic, potem pa glede na želeno zvrst ustvaril melodijo. Daddy's Car, za katerega je besedilo in končno produkcijo pripravil človek, zveni beatlovsko, ker so to založniki pač želeli.

Kdor ima raje modernejše zvoke, pa bo prisluhnil albumu Coditany of Timeness. Lani izdani black-metalski album je napisala umetna inteligenca. Učila se je iz albuma Diotima newyorške skupine Krallice, ga razsekala na koščke in z nevronsko mrežo analizirala. Mreža se je učila napovedovanja naslednjega tona na podlagi prejšnjih in postajala čedalje boljša. Na koncu je iz vhodnega parametra sestavila album, ki bi lahko bil tudi človeški.

Scenaristi

Eden najbolj smešnih in bizarnih izdelkov umetne inteligence je gotovo film Sunspring, ki je nastal pred dvema letoma. Scenarij za kratki film je ustvaril računalnik Benjamin, ki je prebral scenarije desetin najbolj priljubljnih filmov in nato dobil kratke iztočnice. V enem popoldnevu sta Oscar Sharp in Ross Goodwin z Univerze v New Yorku film tudi posnela. V desetminutnem filmu se zgodba začne s trojko, ki je zapletena v ljubezenski trikotnik na nekakšni vesoljski postaji. H nosi zlat telovnik, H2 dela z računalnikom, C pa »gre do lobanje«, karkoli pač to pomeni. Film je debitiral na festivalu Sci-Fi London, kjer tekmovalci v 48 urah posnamejo film z rekviziti, ki so na voljo. Rezultat si morate ogledati.

Prizor iz prvega filma, ki ga je v celoti napisala umetna inteligenca.

Vsaka filmska uspešnica ima nadaljevanje, zato je naslednje leto izšel It's No Game. V filmu nastopa Hoffbot, ki ga seveda igra David Hasselhoff. Zgodba je strašljivo futuristična. Dva scenarista se srečata s producentom, ki mu je vseeno za stavko scenaristov. Filme bodo pisali algoritmi, pojasni, in pokaže Sunspring. V film vstopi Hoffbot, ki so ga preprogramirali nanoroboti. Na koncu nanoroboti – preprogramirajo vse.

IBMov Watson pa je dobil drugačno nalogo, sestavil je napovednik za pravi film Morgan. Objektivno je to lažje, saj je moral le najti in izrezati ustrezne prizore, a rezultat je moral biti gledljiv v profesionalnemu smislu. Ker je IBM Watson v preteklosti že zmagoval na kvizih in diagnosticiral raka, ni presenečenje, da je tudi to nalogo opravil odlično. Najprej si je ogledal sto napovednikov za druge filme, potem pa še ves film Morgan. Končni rezultat je moral v pravi vrstni red spraviti človek, a rezultat je bil uporab(lj)en.

Zach Braff, ki ga poznamo iz nanizanke Mladi zdravniki (Scrubs), je lani objavil videoposnetek, na katerem bere enega izmed sklepnih monologov njegovega lika. To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi šlo za neobstoječ monolog. Besedilo je napisala umetna inteligenca iz Botnik Studos.

Pesniki

Google se je že leta 2016 podal med pesnike. V sodelovanju z Univerzo Stanford in Univerzo v Massachusettsu so razvili rekurentni model jezika na nevronski mreži, mu dali prebrati 11.000 knjig, med katerimi je bilo 3000 romantičnih. Po treningu je umetna inteligenca dobila iztočnico v obliki dveh stavkov iz knjige, iz česar je napisala pesem. Računalniška poezija je bila precej morbidna in patetična, bila pa je slovnično pravilna in koherentna.

Googlova pesem:

there is no one else in the world.

there is no one else in sight.

they were the only ones who mattered.

they were the only ones left.

he had to be with me.

she had to be with him.

i had to do this.

i wanted to kill him.

i started to cry.

i turned to him.

Novinarji

Na olimpijskih igrah v Riu pred dvema letoma je nekaj novinarjev že nadomestila umetna inteligenca. Washington Post je povedal, da je namesto ljudi v statistike buljil algoritem, ki je iz številk oblikoval kratke stavke in jih objavljal na Twitterju. Enak algoritem uporabljajo tudi za volitve. Delo algoritmov ni bilo omejeno le na Twitter, saj so objavljali tudi krajše povzetke nekaterih iger.

Kratki čivki z olimpijskih iger niso vrhunec ustvarjalnosti, prinašajo pa velikanske prihranke.

Zakaj bi to želeli

Zakaj bi sploh želeli, da bi računalniki ustvarjali umetnost? Mar je ne bi raje pustili ljudem, saj si z računalnikom slikarjem ali pesnikom ne moremo kaj dosti pomagati? Po eni strani je to težko storiti, saj gre za eno izmed področij raziskav umetne inteligence, ki ga ne moremo jasno razmejiti, kaj šele zajeziti. To je zanimivo, zato bodo ljudje to raziskovali. Mimogrede, tudi raziskovanje je ustvarjalno delo in leta 2015 so na Univerzi v Delftu z umetno inteligenco rešili problem, kako se delijo ploski črvi.

Po drugi strani pa kreativnost potrebujemo. Kot civilizacija se soočamo s kompleksnimi problemi, ki jih ne znamo rešiti. Morda moramo za iskanje rešitve razmišljati onkraj ustaljenih okvirov in biti ustvarjalni. Tu nam lahko pomagajo tudi računalniki.

To je dolgoročna prihodnost. Že danes pa je računalniška kreativnost koristna. Številna opravila terjajo nekaj ustvarjalnosti, a hkrati zelo veliko časa, ponavljanja in pozornosti. Tu je umetna inteligenca izvrsten pomočnik, ki opravi umazano in nadležno delo, nato pa človek rezultat samo še zgladi.

Glede »čiste« umetnosti pa … morda bomo na koncu postavili umetno mejo. Danes ljudje bolj cenijo vitamin C iz limon, čeprav je kemično popolnoma enak umetno sintetiziranemu. Morda bomo v prihodnosti pripravljeni več plačati za film, ki bo imel glasbo izpod prstov človeškega skladatelja, za časopis s članki izpod peresa človeškega novinarja in za sliko pravega slikarja, čeprav bodo v vseh primerih računalniški izdelki enako dobri. Bomo uvedli certifikat Made by Human (Naredil človek)?