Umetna inteligenca in prihodnost spolnosti

Moč pornografije se ne skriva v vzburjenosti, h kateri pripomore, temveč vprašanjih, ki jih odpira: kaj je obsceno, kaj je etično oziroma varno gledati? Tudi če ne gledate ali podpirate pornografije, ta še vedno zahteva odgovore, in sodobno vprašanje se glasi: kaj je »prava« pornografija?

Leo Herrera, MIT Technology Review

Križarski pohodi proti pornografiji že več generacij zapored predstavljajo srčiko ameriških kulturnih vonj, a na začetku tega stoletja je vprašanje zvodenelo. S pametnimi telefoni se pornografija hitro širi in jo je težko krotiti. Postala je politično neprijetna tema, pretesno povezana s svobodo govora in z razvojem tehnologije. Sklenilo se je nelagodno premirje: če filme, posnetke in fotografije prostovoljno ustvarjajo odrasli ljudje in spoštujejo sistem preverjanja starosti, naj se jo pusti pri miru.

A danes, ko ima umetnointeligenčna pornografija svoj prostor za jedilno mizo, na roditeljskih sestankih in v sodnih dvoranah, so temu premirju verjetno šteti dnevi. Vprašanje se že pojavlja v javni razpravi in v političnem načrtu za prihodnjo republikansko vlado je že predlog za kriminalizacijo pornografije skupaj z zapornimi kaznimi za njene ustvarjalce.

Kaj pa, če pornografijo v celoti ustvari algoritem? V tem primeru je vprašanje, ali je obscena, etična in varna, drugotno v primerjavi s tistim, kaj pomeni, če je pornografija »resnična«, in kaj bo odgovor zahteval od vseh nas.

Ko sem snemal filme za odrasle, sem bil priča prelomnim spremembam: prehodu s traku na digitalne medije, uvedbi novih metod preprečevanja prenosa virusa hiv in disrupciji v panogi zaradi brezplačnega točenja vsebin ter družbenih omrežij. Pornografija, panoga, ki je takoj prevzela nove tehnologije, je zrasla na željah, pogoltnosti in domišljiji ob podpori predstavitvene umetnosti in farmacevtskih sredstev. Zanjo so bile značilne najrazličnejše metode in mediji, a njena stalnica je ostala nadležna človečnost. Doslej.

Kaj pomeni, če je pornografija »resnična«, in kaj bo odgovor zahteval od vseh nas?

Na začetku pojavljanja pornografije, ki jo je ustvarila umetna inteligenca (UI), je bilo preprosto ohranjati forenzično razdaljo do zgodnjih podob in jih omalovaževati kot preprosto prevaro. Podobe so bile smešne in grozne, navijačice s sedmimi prsti in z mrtvimi, postrani očmi. Nato pa so tako rekoč čez noč postale srhljivo resnične. Sintetična erotika, kot so japonski pornografski anime hentai in računalniško ustvarjene podobe, obstaja že desetletja, vendar takšne pornografije še nisem videl. To je halucinacija naprav, ki so jih učili z milijoni pornografskih fotografij in posnetkov, in to velja tako za ustvarjanje pornografije kot izluščenje njenega bistva. Usodne ženske s psihedeličnimi spolovili, slavni heteroseksualci v istospolnih prizorih, gola dekleta v polnih supermarketih – in to ni bilo objavljeno v temnih kotičkih interneta, temveč na družbenih omrežjih. Podobe so bile svetle in tople, in ob njih so se pojavljala vprašanja o privolitvi in zasebnosti. V kaj bi nas lahko spremenile te nove podobe?

Septembra lani so se s tem vprašanjem soočili v španskem mestecu Almendraleju. Po šoli so krožile fotografije golih dvajsetih deklet, ki jih niso posnele same. Fantje so jih predelali z aplikacijo na podlagi UI, za kar so potrebovali le nekaj evrov in fotografije iz šolskega albuma. Dekleta so nadlegovali in izsiljevali, kar je pri njih povzročilo panične napade in depresijo – najmlajša je imela komaj enajst let. Šola in starši niso vedeli, kaj bi, orodja so se množila hitreje kot pogovori in niso izbirala. Ob koncu šolskega leta so podobne primere zabeležili tudi v Avstraliji, Kanadi, Veliki Britaniji in Mehiki. Nato so družbena omrežja preplavile z umetno inteligenco potvorjene fotografije gole Taylor Swift. Če njej tega ni uspelo preprečiti, kako naj bi potem najstnici iz sosednje vasi?

Tehnologija, ob pomoči katere nastaja pornografija, se kljub spornosti ne ustavi. Novo šolsko leto se začenja v senci umetnointeligenčnih video orodij, kot sta Sora in Runway 3, ki iz besedilnih ukazov in fotografij ustvarjajo realistične posnetke. Če so že samo podobe dvignile toliko prahu, si lahko predstavljate, kaj bi lahko dosegli z videi in kje vse bi lahko končali ti posnetki.

Pornografija postaja vse bolj osebna in hkrati bolj po meri uporabnika. Ti zdaj lahko izberejo s seznama številnih možnosti in tako ustvarijo svoje idealne prizore: na voljo so kategorije spolov, starosti, velikosti dojk in penisa, podrobnosti, kot sta bela koža pod kopalkami in barva spodnjega perila, ozadja, na primer trgovine, cerkev, Eifflov stolp in Stonehenge, izbrati je mogoče celo vreme, na primer tornado. Resda so vse to še vedno enice in ničle, vendar UI ni niti binarna niti nima predsodkov in lepotnih standardov. Ustvari lahko telo, kot ga je redko videti, na primer starejših, transspolnih in invalidnih oseb, v vseh mogočih kombinacijah. Za popolnoma prilagodljivo pornografijo ne bodo potrebni igralci, le izbire in odgovor na vprašanje, kaj nam je zares všeč. Medtem ko se v Hollywoodu spopadajo z etiko UI, umetno ustvarjeni pornografski filmi postajajo in bodo postali resničnost. Slavni ljudje bodo svojo kariero lahko spodbodli z oglaševanjem svojih sintetičnih pornografskih posnetkov v pogovornih oddajah.

Napredek umetno ustvarjenje pornografije bi lahko vplival tudi na naše spomine. UI že zdaj uporabljajo za nadgradnjo domačih posnetkov in spreminjanje starih fotografij v gibljive prizore. Kaj se bo zgodilo, če bi te metode uporabili za seks? Najstarejše žgečkljive podobe se nam vžgejo v spomin: ukraden pogled na golo kožo prve simpatije, izgubljena ljubezen, tujka na avtobusu. Moč teh erotičnih spominov je odvisna od posebnih podrobnosti, kot so dlačice od spolovila do popka, spodnje hlačke določene barve, sončni žarki na vlažnih ustnicah, učiteljica telovadbe v rdečih kratkih hlačah. Vse to so idealna navodila za UI.

Pornografija in resnični seks imata medsebojni vpliv kot v začaranem krogu. Če se ljudje navadijo, da od erotičnega medija dobijo točno to, kar želijo, bi to lahko vplivalo na njihova pričakovanja v odnosu. Na prvem zmenku lahko vlada še večja zadrega, če sta udeleženca že videla idealiziranega golega digitalnega dvojnika drug drugega.

Kljub (ali ravno zaradi) zabrisanim mejam bi lahko dobili tudi žanr »etične pornografije«. Studii za pornografske filme v prihodnosti mogoče sploh ne bodo potrebovali prizorišča, snemanj in celo igralcev. To bi lahko pritegnilo gledalce, ki želijo zagotovila, da novi igralci niso mladoletni, zasužnjeni ali pod vplivom mamil.

Sinergija se vzpostavlja že od 90. let, ko so igre na zgoščenkah, silikonske lutke v naravni velikosti in spletne strani v zabavo za odrasle uvedle interaktivnost. Tri desetletja pozneje so umetnointeligenčni klepetalni roboti kot »partnerji« in cenejše, pravim ženskam podobne lutke dostopnejši kot kadarkoli. Pornografija običajno združuje vso razpoložljivo tehnologijo za popolno erotično potopitev. Otipljivost modelov UI je že davno prešla nelagodje, ki ga občutimo zaradi robotov in umetno ustvarjenih osebkov. Te avatarje bodo že kmalu animirali klepetalni roboti in bodo utelešeni v trirazsežnosti protetiki, obstajali pa bodo v svetu virtualne resničnosti. Sledil bo spolni robot, ki je za zdaj še mit.

Kaj se bo torej zgodilo, ko bomo iz samega seksa odstranili »nadležno človečnost«? Pornografijo definirajo potrebe tega obdobja in na naše vpliva vse hujša osama. Pandemija nas je potisnila še globlje v digitizacijo naših najintimnejših trenutkov, uvedla obiske v bolnišnicah ter poroke prek Facetima in nam dodobra izpraznila družbene baterije. Filmi za odrasle bodo morda zapolnili to praznino. Pohod pornografije, ustvarjene z UI, je morda simptom nove sintetične spolnosti, ne pa vzrok. V bližnji prihodnosti se nam bo takšna pornografija morda zdela vznemirljiva, ker je umetna, ne kljub temu, da je umetna.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.