Umri pokončno
Nedvomno ste se že kdaj znašli v umetnostni galeriji, če ne drugega, ste šli tja na WC. Nedvomno ste kdaj prelistali časopis ali dva. Skoraj gotovo ste pri obeh opazili slike. In morda ste opazili, da so različnih formatov. Od majhnih do velikih, od ležečih do pokončnih in kvadratastih. Slike so ozke in stisnjene med vrstice članka, ali pa prostaško velike in zasedajo pol galerije.
Verjetno se nikoli ne sprašujete, zakaj so nekatere slike pokončne, nekatere ležeče, druge spet kvadratne. Če pa se, to pripisujete avtorjevi kreativnosti, svobodi izražanja, lovljenju proporcev ali pač temu, da se slika poda v jedilni kot. Avtorja nihče ne kritizira, ker je naredil pokončno, kvadratno ali ležečo sliko, kajne? Takšna pač je.
Vimeo že nekaj časa omogoča nalaganje in seveda tudi ogled videa v kakršnemkoli formatu. YouTube pa vas bo posilil s črnima robovoma ob straneh.
Tega razumevanja pa pri gibljivih slikah ni. Tam je stvar povsem drugačna. Nikar si namreč ne drznite posneti videa svoje mačke v pokončnem formatu in ga kje objaviti. Vsul se bo plaz komentarjev, kako mentalno zavrti ste, ker ne znate obrniti telefona za 90 stopinj. Kaj video prikazuje, sploh ni pomembno. Lahko bi šlo za dejansko obdukcijo nezemljana ali pa posnetek intimnega odnosa med Trumpom in Putinom. Vseeno je, vsebina ni pomembna: video je pokončen! Če bi testni skupini pavijanov pokazali petsekundni pokončni posnetek nekega dogodka in zraven še pokončno fotografijo istega dogodka, bi jim bilo vseeno. Pri ljudeh bi bilo precej drugače. Avtorja pokončnega posnetka bi bili pripravljeni linčati in obesiti na cestno svetilko, za fotografijo pa bi jim bilo vseeno.
Levo: človeški možgani med gledanjem ležečega videa, desno: isti subjekt med gledanjem pokončnega videa. Možgani so se skrčili na velikost kurjega jajca. (Z medicinskega stališča slika ni ustrezna, a menim, da se z možgani zgodi nekaj podobnega).
V čem je torej razlika?
Kaj se zgodi v možganih človeka, ko vidi pokončni video? Privre na dan prazgodovinska želja po žrtju surovega mesa in pisanju obscenih komentarjev? Precej zapletena vprašanja, primerna za ekipo mladih nevrologov z vrhunskim CT skenerjem in elektroencefalografom. Mi imamo precej manj sofisticirano opremo, a bomo kljub temu skušali ugotoviti, zakaj.
Izvirni greh gre iskati v prvih kinematografih. Večina zgodnjih filmov je bila posnetih v formatu 4 : 3, torej ležečem formatu. Ta format so posvojili tudi prvi TV sprejemniki in obdržal se je tja do devetdesetih, ko ga je počasi nadomestil format 16 : 9. Med tem pa so kinematografi pograbili anamorfni format (2,4 : 1), ki je danes skoraj standard. Cilj je bil seveda čim bolj zvesto posnemati človeški pogled. In ta je pač panoramski, torej ležeč.
Razmerja treh standardnih formatov. Ne jezite se na babico, če ne vidi »celotne slike«.
Pred pametnimi telefoni nihče še pomislil ni, da bi snemal v pokončnem formatu. Kamere so bile (za razliko od fotoaparatov) precej bolj redke in jasno je bilo, kako kamero držimo (skoraj nemogoče drugače kot ležeče). Kristalno jasno je bilo tudi, kje bomo posnetke gledali: na 50-kilogramskem domačem televizorju, seveda. Tega pa nihče ni bil pripravljen obračati pokonci. Še manj platna v kinu.
Takrat so se nam v možgane in kolektivno zavest vtisnila pravila, v kakšnih formatih sme biti video posnetek narejen.
Danes
Za nadaljevanje trenda je poskrbel YouTube (oziroma vsemogočni Google). In temu se očitno ne namerava odreči. Njegov glavni konkurent, Vimeo, že nekaj časa omogoča nalaganje in seveda tudi ogled videa v kakršnemkoli formatu. YouTube pa vas bo posilil s črnima robovoma ob straneh, ki zasedata približno 70 % slike. Povsem pričakovano je, da se ljudje zgražajo in besnijo. A ni kriv snemalec. Ta na svojem telefonu vidi prav lepo sliko, ki pokrije ves zaslon.
Tako smo nekoč gledali pokončne videe
Kriv je genialni Google. Zadeva bi bila lahko speljana bistveno bolj estetsko in elegantno. Stran bi se pač prilagodila videu kot glavni vsebini. No, ko smo ravno pri »jutubu«: uporabniška izkušnja te strani je ena najslabših daleč naokoli, človeka ob gledanju strani … kako naj se lepo izrazim … obide »nostalgija«.
A vrnimo se v sedanjost. Vedno več slik in videa si ogledamo na pametnih telefonih, tablicah in podobni solati, ki je vedno priklopljena v vsesvetovno spletišče. Nekateri za gledanje filmov uporabljajo zgolj tablice in slušalke. Ob kakovosti izkušnje taka sestava ponudi tudi nekaj več intime. In minili so časi »hišnih kinov« s prostaško velikim TVjem in ozvočenjem, ki je spominjalo na koncert Motörheadov.
Te tablice in telefone pa lahko vrtimo po mili volji. Če je nekdo mačko posnel v pokončnem formatu, napravo pač obrnemo. To je vse. Nobenega razloga za razburjenje ni. Če gledate posnetek na klasičnem monitorju, kliknite ikono Full Screen in stvar je rešena.
Želite pokončen format? No Tube.
Jutri
Čez nekaj let, ko bomo vsi razumeli, da video ni nujno posnet le v ležečem formatu, bodo filmi zagotovo deležni tudi ustvarjalne izrabe teh formatov in proporcev. Predstavljajte si, da želi režiser ustvariti občutek utesnjenosti. Denimo, da se ves film dogaja v velemestu, kot je Gotham. Tu bi bil pokončni format idealen. Ne le, da bi bil protagonist »stisnjen« in »utesnjen« v pokončnem formatu. Tudi enormna višina stavb v tem mestu bil lahko prišla bistveno bolj do izraza. Gledalec bi videl vse, od umazanega asfalta do vrha stolpnic. Pokončni format bi bil za ustvarjanje ozračja v takem filmu bistveno primernejši od panoramskega formata.
Le upam lahko, da se bo kak režiser kmalu opogumil in naredil film, namenjen tablicam, kjer ustvarjalnosti ne bo omejeval format. Tako kot je ne v fotografiji.
Torej
Snemajte, kakor želite, privoščite tudi videu malce ustvarjalne svobode. Ne obremenjujte kreativnosti z dogmami. Vzemite v roko telefon in se igrajte, eksperimentirajte in odkrivajte. Veliko sreče in poguma!
Tale kader bi bil v ležečem formatu videti obupno.