UNIVAC - Težko življenje enega prvih ameriških računalnikov

Prvim podjetjem, ki so se ukvarjala z računalniki, ni bilo lahko. Stroji, ki so lahko hranili in obdelovali podatke v elektronski obliki, niso bili tako vsenavzoči kot danes. Tisti, ki ga je želel imeti, ga je moral praktično izdelati sam (ali pa zanj odšteti dober milijon dolarjev).

Računalniški sistem UNIVAC, ki skriva v sebi zgovorno kratico UNIVersal Automatic Computer, je bil delo dveh pionirjev računalništva. Profesor fizike John William Mauchly in njegov najboljši študent John Presper Eckert Jr. sta Moorovo šolo zapustila leta 1946 in se posvetila razvoju računalnikov. Podjetje Eckert–Mauchly Computer Corporation (EMCC) je dalo svetu prva računalnika ENIAC in EDVAC, za obsežnejši tržni nastop pa nista imela denarja. Ko se je v letalski nesreči leta 1949 smrtno ponesrečil še njun glavni financer, Harry L. Strauss, je njuno podjetje štiri mesece pozneje kupila družba Remington Rand, ki je veljala za velikana v svetu pisalnih strojev. Inovatorja sta v novem podjetju nadaljevala svoje delo ter načrtovala in izdelala prvi komercialni računalnik na svetu, BINAC (Binary Automatic Computer), ki ga je naročilo podjetje Northrop Aviation, a ga je pozneje le redko uporabljalo.

Toda že naslednje naročilo je bilo izjemnega pomena – takratni ameriški statistični urad je namreč financiral večino razvoja novega računalnika, ki bi ga lahko uporabljal za različne namene. Leta 1951 je tako ugledal luč sveta mainframe sistem UNIVAC I in kmalu zaslovel v ZDA.

Računalnik je pravilno napovedal izid predsedniških volitev

Ena prvih nalog, ki jih je dobil UNIVAC I, je bila analiza bližajočih se predsedniških volitev med generalom Dwightom D. Eisenhowerjem in guvernerjem Adlaiem Stevensonom. Računalnik je predvidel gladko zmago Eisenhowerja, izračun na podlagi ekstrapoliranih podatkov preteklih podobnih volitev je namreč pokazal zmago v njegovo korist v razmerju 100 : 1. Podatek se ni ujemal z mnenjem tedanjih političnih analitikov, ki so zmago na volitvah pripisovali Stevensonu, zato so UNIVAC ustvarjali v zadregi in številke niso želeli objaviti. Naposled so ustvarili televizijski prispevek, v njem pa dejali, da ima računalnik določene težave, a da je predvidel zmago Eisenhowerja, možnosti pa postavil na 8 proti 7. Šele ko so ameriške predsedniške volitve leta 1952 minile, so skesano priznali, da so izvirno napoved prikrili. Bila je namreč za tiste čase neverjetno natančna, saj se je od dejanskih rezultatov volitev razlikovala za manj kot odstotek. Računalnik UNIVAC I je zaslovel, o njem so uporabniki poslušali po radiu in televiziji. Prepričal je tudi ameriško vojsko in ta je od ameriškega kongresa želela dobiti lasten UNIVAC, da bi z njim lažje načrtovala velike operacije – podobne izkrcanju zaveznikov v Normandiji.

Takole je bila videti upravljavska konzola računalnika UNIVAC I. Sam računalnik je sicer zasedel precej večji prostor.

Zanesljivi, a neverjetno dragi računalniki

Originalni UNIVAC I je bil stranki dobavljen 31. marca 1951. Njegov pomnilnik so sestavljali rezervoarji živega srebra, ki so lahko hranili tisoč besed, sestavljenih iz največ 12 alfanumeričnih znakov. Prijel se ga je vzdevek gigantski možgani. V nadaljevanju so ga tržili predvsem kot zmogljiv računalnik za reševanje poslovnih izzivov. Prva stranka iz gospodarstva je bila družba General Electric, ki ga je kupila za avtomatizacijo plačilnih list, opravljanja proračunske analize, kontrole zalog in druge naloge. Žal je GE podcenil zapletenost integracije sistema in naletel na vrsto težav. Ko so te prišle v javnost, se je potencialnim strankam ježila koža in GEjeve težave so skoraj potopile družbo, ki je računalnik izdelala. Do leta 1956 so vse težave odpravili in UNIVAC I se je izkazal za izjemno zanesljivega, podjetju pa je prinesel vrsto prihrankov po zaslugi najrazličnejših izračunov in analiz. Naročila drugih velikih podjetij so se vrstila. V šestih letih, kolikor so izdelovali sistem UNIVAC I, so izdelali 46 primerkov, vsak od njih je stal okrogel milijon dolarjev. Kako zanesljivi so bili, kaže podatek, da je zadnji med njimi nehal delovati šele leta 1970!

Takole je bila videti računalniška soba na ameriškem statističnem uradu pred več kot 60 leti!

Rivalstvo, ki ni obrodilo sadov

Družba Remington Rand je prepoznala potencial računalništva in si obetala velike dobičke. Zato je želela še okrepiti takrat zelo omejeno računalniško znanje. Leta 1952 je tako prevzela podjetje Engineering Research Associates (ERA) in ga združila z lastnim laboratorijem za računalniške stroje. Šlo je za zamisel, da bi ERA predstavljala oddelek za izdelavo znanstvenih računalnikov, UNIVAC pa oddelek za izdelavo poslovnih računalnikov, ki bi tekmovala med sabo. A UNIVACova ekipa nad tem ni bila navdušena, tudi v drugem oddelku so imeli veliko zadržkov, zato informacije med njimi niso krožile, nasprotno, celo skrivali so jih. Matična družba je ugotovila, da njihova zamisel ne bo obrodila sadov, zato so se odločili za novo dvomljivo potezo. Ustvarili so enotno računalniško divizijo z imenom UNIVAC, to pa je (pričakovano) zelo razjezilo vse, ki so prej delali v oddelku ERA.

Trenja niso pomagala k hitrejšemu razvoju in v nekaj letih je IBM znatno prehitel UNIVAC. Podjetje Remington Rand se je leta 1955 združilo s podjetjem Sperry Corporation in postalo Sperry Rand, oddelek UNIVAC pa se je preimenoval v UNIVAC Sperry Rand. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je v ZDA delovalo osem večjih računalniških podjetij, a je IBM tako hitro prekosil tekmece, da je računalniška industrija takratno stanje na trgu ZDA opisovala kar kot »IBM in sedem palčkov« (med palčki so se namreč znašli Burroughs, Univac, NCR, CDC, GE, RCA in Honeywell). Do sredine 50. let prejšnjega stoletja je vsa UNIVACova prednost pred tekmeci izpuhtela. Slabo trženje, zamude z dobavo izdelkov in novi modeli konkurenčnih podjetij so Sperry Randu in njegovemu računalniškemu oddelku povzročali velike težave.

Namestitev komponent v računalniku UNIVAC I

Vse težje so držali korak s tekmeci

Osredotočenost na trenutna naročila in trenja v razvojni ekipi so terjala svoj davek. Naslednik, imenovan UNIVAC II, je ugledal luč sveta šele leta 1958. Čeprav so računalnik še vedno sestavljale pretežno vakumske cevi, so nekatera vezja že premogla tranzistorje, pomnilnik iz živega srebra pa so nadomestile magnetne rešitve. Osrednji pomnilnik je lahko hranil od 2000 do 10 000 besed, še več pa jih je lahko računalnik shranil na magnetne pogone UNISERVO II. Računalniški sistem je bil v celoti združljiv s sistemom UNIVAC I, tako z vidika programov kot podatkov, kljub temu pa je UNIVAC II premogel dodaten nabor ukazov.

Zadnji »originalni« UNIVAC je bil model UNIVAC III, ki je bil predstavljen leta 1962. Čeprav je bil binarni stroj, je ohranil podporo desetiškemu sistemu in alfanumerične podatkovne formate, ki sta jih uporabljala računalnika UNIVAC I in II. Podjetje je izdelalo le 96 računalnikov UNIVAC III.

UNIVAC je podobno kot tekmeci v naslednjih letih predstavil več sistemov, ki so uporabljali sistem luknjanja kartic. UNIVAC 1004 je premogel osrednji pomnilnik dolžine 961 znakov, prebral pa je lahko 400 kartic na minuto (zapisal oziroma naluknjal pa 200 kartic). Pri tem je uporabljal sebi lastne 90-stolpčne kartice, a je bil hkrati združljiv tudi s tedaj že uveljavljenimi IBMovimi 80-stolpičnimi karticami. Med boljšimi strankami je bila ameriška vojska. V naslednjih letih je ta računalnik dobil še naslednika, UNIVAC 1005 in 1050.

UNIVACovi sistemi mainframe so se vse težje kosali s tekmeci, IBM si je malone pokoril ta trg.

Sredi 60. let prejšnjega stoletja se je Sperry Rand odločil tekmovati z IBMom tudi na področju vstopnih modelov. Pripravil je štiri modele iz družine UNIVAC 9000, pri te pa poskrbel, da so bili združljivi z arhitekturo IBM/360, a na način, s katerim niso kršili patentov ali avtorskih pravic. Sperry je del pravic pridobil tudi kot poravnavo pri tožbi, v kateri je IBM obtožil rabe nekaterih njegovih patentov na področju pomnilniških rešitev.

Zaradi nekonkurenčnosti zaprli vrata

Ko je IBM predstavil mainframe IBM/370, je bilo UNIVACu še težje, saj so sistemi UNIVAC 90 le težko držali korak s tekmeci, četudi so uvedli rešitve, kot je bil virtualni pomnilnik in podobno. Zadnji računalniki z logotipom Sperry UNIVAC so bili iz družine UNIVAC System 80, a teh ni več izdelovalo ameriško podjetje, temveč je izdelavo in razvoj zaupalo japonski družbi Mitsubishi. UNIVAC preprosto ni bil več konkurenčen in Sperry Rand se je leta 1984 odločil, da blagovno znamko in računalniški program opusti.