Uporabniku prijazno?
V svetu računalništva je besedna zveza "do uporabnika prijazno" razmeroma veliko rabljena, bistveno več kot v drugih panogah. Žal je veliko rabljena prav zato, ker imamo tu največ opravka z neprijaznimi vmesniki in tehnologijami. Prav zanimivo, da se stanje z leti nič kaj dosti ne izboljšuje, lahko bi celo rekli, da je vsako leto slabše.
Lep zgled je Toshibin prenosnik Qosimo, o katerega preizkusu si lahko preberete v tej številki. V njem je nameščen Windows Vista Home Premium, ki so ga želeli v Toshibi izboljšati. V njem je dejansko toliko različne solate, da uporabnik sploh ne ve, kje bi jo začel odstranjevati. Od čarovnikov in pomočnikov za to ali ono do dejanskih reklam za druge Toshibine izdelke. Prav neverjetno, pri zagonu nas v prvih nekaj minutah zmoti sedem oken stanja, od tega je le eno od operacijskega sistema. Pa to ne le pri prvem zagonu, motijo nas, dokler se jih ne lotimo in vse po vrsti izključujemo. Pri tem se okno, ki nas spominja na "Toshiba On-line product information", prikaže na približno deset minut, dokler uporabnik ne znori in ga ročno izključi (ali vrže prenosnik v steno, kar pride prej).
Tudi pri večini drugih izdelovalcev niso nič boljši. Res je, da se trudijo po eni strani popraviti napake Microsofta, in nam ponujajo svoje rešitve za ogled fotografij in filmov, za delo z brezžičnimi omrežji in podobno. A kaj, ko imamo v prenosniku več programov, ki delujejo enako, pri nekaterih pa Microsoftovi programi ne delujejo, ker je njihovo vlogo prevzel namenski program izdelovalca (denimo prej omenjeni program za delo z brezžičnimi omrežji). Končni uporabnik pa pri čiščenju računalnika niti ne ve, kaj je ključno za delovanje in kaj ne. Zgodba zase so tudi tridesetdnevne preizkusne različice protivirusnih programov, pri nekaterih je namreč cel projekt, da jih odstranimo.
Tudi drugje opazimo podobne težave. Prejšnji mesec smo pisali o uporabniških vmesnikih pri telefonih, katerih zasloni so občutljivi za dotik. Tudi tam se izdelovalci trudijo nadoknaditi Microsoftove zamude pri naslednji generaciji sistema Windows Mobile in ponujajo svoje prilagojene uporabniške vmesnike. Ti so vsaj na prvi pogled res prijazni, a se večinoma preveč trudijo in postanejo tudi sami preveč zapleteni, povrh pa hitro pridemo do menujev, ki spominjajo na starejše sisteme iz družine Oken.
Če se za trenutek vrnemo k Toshibi iz zgornjih vrstic. Ta prenosnik smo tudi uporabili za preizkus Ubuntu Linuxa in to je še bolj nazorno pokazalo neprijaznost proizvajalčevih programskih rešitev. Ubuntu se uporabniku povsem odmakne in mu preprosto pusti, da dela. Brez teženja, brez ponavljajočih se opozoril in zahtevkov. Opozori nas šele, ko pridemo do tam, kjer moramo ukrepati. Recimo, da želimo poslušati datoteko MP3; pove nam, da nima kodeka, ki bi to predvajal, lahko pa nam ga zvleče iz spleta in obenem namesti. Mi mu le dovolimo, da to stori, čez slabo minuto že veselo poslušamo glasbo.
Kako to, da je operacijski sistem, znan po zahtevnosti in tudi neprijaznosti do končnih uporabnikov, prehitel tudi Okna in velike izdelovalce prenosnih računalnikov? Preprosto so si programerji, ki stojijo za Ubuntujem, zadali poskrbeti za uporabnost sistema ("usability"), pri tem pa se zgledujejo po zvezdi intuitivnih izdelkov - podjetju Apple.
Kadarkoli se pogovarjamo o prijaznosti do uporabnika in nizki krivulji učenja, težko spregledamo to podjetje iz Silicijeve doline. Poleg razmeroma uspešnega industrijskega oblikovanja se v Applu dobro zavedajo, kaj uporabniki potrebujejo, še bolj pa, česa ne potrebujejo. Marsikateri njihov izdelek ima bistveno manj funkcij kot pri konkurenci, zato je uporaba toliko preprostejša. Najbolj očiten primer je predvajalnik glasbe iPod, katerega prva generacija je bila v primerjavi z drugimi takratnimi predvajalniki funkcijsko zelo revna.
Nič nam ne pomagajo najnaprednejše funkcije, če ne znamo do njih in so preveč zapletene, da bi jih uporabljali. Seveda je veliko uporabnikov, ki točno vedo, kaj potrebujejo, in so si pripravljeni vzeti čas za to, da osvojijo še tako napredno napravo. A tehnologija, ki želi biti prijazna do najširšega spektra uporabnikov, mora biti čim manj opazna in nam nikakor ne sme metati polen pod noge.