Uroš Mesojedec: Brezžično

Digitalizacija je proces, ki se je globoko zajedel v številna področja človeške dejavnosti. Vsi poznamo uspeh osebnih računalnikov, namiznih tiskalnikov, digitalnih kamer in fotoaparatov, hišnih kinov, prenosnih telefonov... Ko naprave vse po vrsti postanejo digitalne, je, vsaj teoretično, njihovo medsebojno povezovanje trivialno preprosto. Veliko pa nas že pozna učinek Metcalfovega "zakona" ki pravi, da se uporabnost naprav povečuje s kvadratom med seboj povezanih uporabnikov. Žal je v resničnem svetu medsebojno povezovanje še vse prej kot preprosto. Dokler se izdelovalci naprav ne dogovorijo o skupnem standardu za povezovanje, je medsebojna povezljivost predvsem teorija. Na srečo pa se vse bolj uveljavlja dejanski standard povezljivosti, ki bo v prihodnosti najverjetneje spremenil vse. Brezžični internet je tak standard in končno je začel svoj pohod tudi v dnevno sobo, zadnje oporišče industrije zabavne elektronike pred nezaustavljivim pohodom programiranih naprav, ki jih danes še pooseblja osebni računalnik.

"Digitalna konvergenca" je bila novica pred skoraj dvajsetimi leti, a še vedno ni postala resničnost. Danes je zelo verjetno, da je končno pred nami. Zelo jasen signal je poslal velikan potrošne elektronike, japonski Sony, ko se je odrekel prodaji ročnih računalnikov v Evropi. Trg teh napravic, ki jih je v 90. letih zaznamoval nadvse uspešen Palm, je danes pred zlomom. Uporabniki so dobili podobne, včasih celo boljše zmogljivosti v precej bolj priljubljenih "pametnih" telefonih.

Precej očitno pa je, da so tudi ti obsojeni na razmeroma hitro smrt. V ZDA so se naprednim mobilnim omrežjem tretjega rodu že vnaprej odrekli v korist "Wi-Fi", brezžičnega interneta (pravzaprav etherneta, vendar kdo ga danes še uporablja za kaj drugega kot za promet po protokolu TCP/IP?). Zaradi stanja mobilnih komunikacij onkraj luže je bilo tako odločitev precej laže sprejeti, kakor jo bo v Evropi, vendar je vsak dan bolj jasno, da bomo tudi mi morali naprave, ki uporabljajo kup brezžičnih povezovalnih tehnologij, prej ali slej zamenjati z bolj univerzalno, ki bo namesto GSM, GPRS, EDGE, UMTS, bluetooth, IR in podobnih brezžičnih "zmot" uporabljala en sam, pravi in edini "Wi-Fi". Kot da se ponavlja zgodba z omrežnimi protokoli. Prednosti pravnega ali dejanskega standarda, ki se zadosti uveljavi, so preprosto prevelike, da bi jih lahko katerikoli izdelovalec zanemaril.

Skoraj neverjetno je, kje vse se danes že uporablja "Wi-Fi". Bolj izkušeni uporabniki interneta se dogovarjajo za cenovno ugodno delitev ene same širokopasovne povezave s pomočjo medsebojnih brezžičnih povezav. Na videz preproste usmerjevalnike, ki so na voljo po ceni, nižji od 200 dolarjev, je mogoče s prilagojeno programsko opremo - delujejo namreč na zmogljivem in neverjetno prilagodljivem Linuxu - spremeniti v vozlišča za brezžična celična omrežja, pri katerih mora biti le približno vsako peto tudi zares vključeno v internet, da lahko vsi uporabniki, ki se nanje priključujejo brezžično, brezskrbno in hitro "deskajo". Vse pa ni prepuščeno samo pobudi izkušenih posameznikov ("hektivistov"). Nekatera mesta z vizijo so celo vzpostavila javna, brezplačna omrežja za brezžični dostop do spleta. Njihova razpredenost je tolikšna, da ponekod že ogrožajo rast klasičnih mobilnih komunikacij. Zakaj bi pravzaprav zapravljali denar za zastarele in lastniške sisteme, ki omogočajo samo to, kar ponuja posamezen operater, vsako malenkost pa zna mastno zaračunati, če se lahko z vsakim računalnikom, ki ima vmesnik "Wi-Fi", povežemo v univerzalno podatkovno omrežje, ki nam omogoča toliko več kot samo pogovor s prijatelji? Še posebej, ker je vmesnik "Wi-Fi" danes na voljo v velikem številu različnih naprav, od osebnih in prenosnih računalnikov do majhnih naslednikov osebnih organizatorjev, ki so s tem vmesnikom pravzaprav postali pravi, univerzalni mobilni računalniki.

A vrnimo se v dnevno sobo. Izdelovalci zabavne elektronike vedo, da morajo potrošnikom zelo hitro ponuditi učinkovito medsebojno povezljivost svojih izdelkov. Naredili so celo prve korake in sprejeli kup pobud, a so vse po vrsti neslavno propadle (npr. HAVi). Preprosto na tem trgu ni dovolj vplivnega ponudnika, ki bi lahko s svojimi izdelki zavladal in vzpostavil dejanski standard, ki bi mu morali slediti vsi drugi. Pa tudi če bi komu uspelo z učinkovito pobudo, zelo verjetno bi tak standard pomenil novo vlečenje kablov po stanovanju. Z mečkanjem je zdaj konec. Digitalna konvergenca je prinesla "Wi-Fi", ki je kot naročen za vse digitalne naprave, ki jih krmili procesor, torej jih je mogoče programirati. Znanilec novih časov je znova, kot že tolikokrat doslej, kalifornijski Apple. Njihova nova, drobna napravica AirPort Express z dodatkom AirTunes zelo učinkovito demonstrira, kaj je treba narediti, da bo digitalna konvergenca postala resničnost. Za kaj pravzaprav gre? AirTunes je preprost sprejemnik "Wi-Fi", ki ga priključimo na hišni glasbeni sistem, npr. Hi-Fi stolp ali preprost radijski sprejemnik v kuhinji, imeti mora le vhod za zunanji vir glasbe. Če imamo v osebnem računalniku brezžični omrežni vmesnik in programsko opremo iTunes, lahko "predvajamo" glasbo v eter, AirTunes jo bo sprejel, spremenil v analogni glasbeni vir in posredoval na vhod glasbenega sistema. Brez žic in dodatne strojne opreme lahko glasbo poslušamo praktično kjerkoli v stanovanju ali celo na vrtu. Kako preprosto postane povezovanje, če se uporabijo odprti, dejanski standardi!

In zdaj je omejitev le še nebo. Brezžično celično omrežje in ročni računalnik z vmesnikom "Wi-Fi" omogočata podobno izkušnjo kjerkoli. Glasbo iz domačega računalnika lahko poslušamo, kjerkoli nas doseže brezžični signal. Seveda poleg brskanja po spletu, uporabe e-pošte, takojšnjega sporočanja, izmenjave datotek in vseh drugih poslastic, ki jih je že in jih bo še prinesel internet. Mobilne operaterje bo zaradi "Wi-Fi" še kako bolela glava, upam pa da ne bo tudi uporabnikov. Zelo hudo bi bilo, če se navsezadnje le odkrije, da je elektromagnetno sevanje škodljivo za človeški organizem. No, v tem primeru bodo tako ali tako za vse edina rešitev spet le dobro zaščitene žice.

Zaradi stanja mobilnih komunikacij onkraj luže je bilo tako odločitev precej laže sprejeti, kakor jo bo v Evropi.