Uroš Mesojedec: Edina pot

Nedavno je osebni računalnik, kot si ga je zamislil IBM, praznoval 25. obletnico rojstva. Neverjetno, kaj vse mu je v tem času uspelo, saj je skorajda monopoliziral celotno računalništvo.

Ves čas pa v njem tiktaka procesor, ki ga še vedno označujemo z x86, ker je še zmeraj navzven tako podoben IBMovi izbiri izpred četrt stoletja. Procesorji x86 so imeli pred leti številno konkurenco, a je po spletu okoliščin in Intelovi zviti igri z Itaniumom pravzaprav izginila. Še Apple je pristal na Intelovih izdelkih x86, Intel sam pa se je Itaniumu, ki je obetal veliko in je zgolj z obljubami pokopal obetavne arhitekture, kot sta MIPS ali Alpha, praktično odrekel. Kralj je ostal x86, še enkrat razširjen, zdaj že na 64 bitov.

A zadnjo razširitev registrov procesorja ni določil Intel, prišla je od inženirjev "večnega" drugega na trgu procesorjev, AMDja. S predstavitvijo 64-bitne različice procesorjev x86 je AMD pretrgal svojo prakso posnemanja večnega tekmeca in prvič povlekel pogumno potezo, ki se mu je bogato obrestovala. Danes je AMD veliko močnejši in ima v industriji čvrsta partnerstva, predvsem z izdelovalci strežnikov. Celo večna Intelova "trdnjava", Dell, je bil prisiljen uporabiti tudi AMDjeve izdelke.

Nedavno pa je kot strela z jasnega udarila še ena, verjetno AMDjeva najbolj tvegana poteza: prevzel je kanadskega izdelovalca visoko zmogljivih grafičnih procesorjev ATI. Javnost je bila sprva zmedena. Večni drugi je prevzel drugega večno drugega za velikansko količino izposojenih zelencev, ki bi skorajda zadostovala za postavitev dveh novih tovarn; ti bi AMDju zaradi velikega povpraševanja prišli še kako prav.

In če že grafika, zakaj ne nVidia, ki za povrh ponuja še zmogljiv nabor podpornih čipov za AMDjeve procesorje? Kratek odgovor je, da si AMD nVidie preprosto ni mogel privoščiti. Potreboval je partnerja, ki si ga lahko popolnoma podredi, in to je bil ATI. Zakaj pa se je AMDju sploh tako mudilo s kakršnimkoli prevzemom, če mu gre zadnje čase tako dobro? Kadar si soočen s tekmecem, kot je Intel, to preprosto ni dovolj. Prevzem ATIja je bil za AMD stvar preživetja.

Intel je kljub kupu polomij, ki si jih je zadnja leta privoščil, npr. že omenjeni Itanium ali pa arhitektura NetBurst, in so ga stale na milijarde dolarjev, vseeno izvlekel iz rokava asa z novo arhitekturo Core. Skorajda neomejeni viri, s katerimi razpolaga, mu omogočajo vzporedni razvoj številnih arhitektur. In če se tri izkažejo za napako, je še vedno tu četrta, ki bo s svojim uspehom nadomestila izgube. Intel svojo neverjetno moč dolguje fenomenu, ki ga imenujemo tudi "črna luknja" sistema, predstavlja pa ga sodobni procesor x86. Tako kot Microsoft izriva tekmece z vgradnjo vedno novih zmogljivosti v operacijski sistem, se jih Intel loteva z dodajanjem zmogljivosti procesorju. Ena prvih žrtev so bili ponudniki hitrih čipov SRAM. Intel je predpomnilnik dodal na čip procesorja in že so lahko zaprli tovarne. Potem so prišli na vrsto različni ponudniki strojne obdelave signalov. Modemi, zvočne kartice, kodirniki video signala in še številni drugi zunanji vmesniki... Danes so najpogosteje izdelani z gonilnikom, vsa težja opravila pa opravlja kar osrednji procesor. Da, celo piskanje modema in pretvarjanje zapisa mp3 v zvočne valove opravlja procesor, in to mimogrede, medtem ko posluša ukaze Oken in drugega namenskega programja. Seveda je nekaj trga še vedno rezerviranega za visoko zmogljive strojne vmesnike, a ta delež je tako majhen, da je Intelu zanj kaj malo mar. In česar niso spravili v procesor, so spravili v podporne čipe, npr. grafični vmesnik. Intel si je z nekoliko manj zmogljivimi grafičnimi čipi izboril velikanski del trga, saj so kot naročeni za poslovne in manj zahtevne domače uporabnike, ki si želijo čim cenejših sistemov in čim manj zapletov z gonilniki. In ponudnikom visoko zmogljivih grafičnih čipov bodo kmalu ostali le še igričarji. Morda pa še ti ne, saj se v procesorski arhitekturi obeta korenit zasuk, ki bo morda v "črno luknjo" potegnil tudi grafične procesorje. AMD že misli tako.

Da, AMD je tudi že sam po svoje prispeval h "gravitacijskemu" vleku procesorja. Nadvse uspešni Opteroni namreč na svojem jedru vključujejo zmogljivost nekoč namenskega čipa - vgrajen imajo pomnilniški krmilnik. AMD torej zna širiti zmogljivosti procesorja na nove in učinkovite načine in ima z vodilom HyperTransport nadvse učinkovito sredstvo za medsebojno povezovanje sistemskih gradnikov.

AMD z Intelom preprosto ne more tekmovati zgolj s procesorji, kot jih poznamo danes. Intel obvladuje velik del strojne podlage in se nenehno širi na nova področja, od katerih je najobetavnejše potrošniška elektronika. Smer njenega razvoja so že nakazali IBM, Sony in Toshiba s procesorjem Cell, ki pa ga na trgu čaka še hud boj. Procesor x86, oziroma karkoli že bo iz njega nastalo, ima tu velikansko prednost. Dodati mu je treba le zmogljivo vektorsko procesiranje, kot so že nakazale razširitve MMX in SSE. To v dobi številnih jeder znotraj enega samega procesorja ne bo nobena posebnost več. AMD potrebuje tako ekspertizo danes, Intel je s svojimi načrti že tako daleč, da razvoj v hiši preprosto ni prišel v poštev. Morali so kupiti podjetje, ki lahko takoj ponudi potrebne tehnologije. Podporni čipi in zmogljivi vektorski procesorji so tisto, kar je v novo podjetje prinesel ATI, in AMD lahko zdaj hitro razvije popolne sisteme v zgolj peščici čipov, in to v najširši paleti, od visoko zmogljivih strežnikov, kjer je grafična podpora le minimalna, prek potrošniških naprav z možnostjo obdelave zvočnih in video signalov do še nevidenih igričarskih konzol, kjer je grafični vmesnik izdelan kar kot eno, dve, morda štiri jedra na samem procesorskem čipu.

Žal vsega tega potenciala AMD ne bo mogel uresničiti, saj je preprosto premajhen. Precej verjetno je celo, da mu bo spodletelo prav vse in bo v tej tvegani igri izgubil še to, kar ima danes. Vsekakor pa velja AMDjevemu vodstvu izreči pohvalo. Ko so imeli na mizi izbiro med počasno smrtjo pod pritiskom rivala ali tvegano igro s polovično možnostjo uspeha, so se odločili za slednje. Zato jim morda pripada tudi kanček prepotrebne sreče. Uporabniki si preživetja AMDja še kako želimo.

Intel svojo neverjetno moč dolguje fenomenu, ki ga imenujemo tudi "črna luknja" sistema, predstavlja pa ga sodobni procesor x86.