Uroš Mesojedec: Holivudska poroka

Najava Steva Jobsa o zamenjavi srca Applovih računalnikov je že zadosti stara, da je začetno osuplost zamenjala kopica ugibanj o resničnih vzrokih prekinitve navidez srečnega zakona Appla, Motorole in IBMa v svetu osebnih računalnikov.

Applovi sistemi z Intelovimi procesorji naj bi močno ogrozili prihodnost Linuxa in drugih alternativ namiznim Oknom. Priljubljenost in kultni status, ki ga uživata Applova strojna in programska oprema, naj bi enostavno, čez noč posrkala vse uporabnike, ki iščejo alternativo za ranljiva Okna, katerih naslednji rod bomo čakali še vsaj eno leto. Takšna ugibanja seveda temeljijo na zavajajoči predpostavki, da bodo novi Applovi sistemi popolnoma združljivi s kloni PCjev, ki so se v minulih desetletjih razvili iz IBMovih sistemov PC, XT in AT. Če na računalnike gledamo bolj površno, bi se morda lahko celo strinjali. Apple navsezadnje tudi v trenutno še aktualnih sistemih poleg procesorja uporablja praktično vse standardne sestavine, ki jih srečamo tudi v svetu "wintel" PCjev. Ko se zamenja še procesor, bomo dobili še en PC sistem, le v nekoliko lepšem ohišju, mar ne?

Odgovor nam lahko naslika poučna zgodba z vmesnikom USB, ki je danes samoumevni del nabora priključkov, tako v PCjih kakor v PowerPC Applih. Vmesnik USB je namreč razvil Intel. Vendar v svetu PCjev, kjer je najpomembnejša združljivost z zapuščino, z njim nikakor ni uspel prodreti. Glavni ponudnik sistemske opreme ga ni podprl, izdelovalci strojnih dodatkov pa zaradi tega niso imeli motiva, da bi ponudili naprave s tem vmesnikom. Potem je prišel Apple z iMacom, v katerem je bil USB edini vmesnik za priklop miške, tipkovnice ali tiskalnika. Po nekaj letih je USB našel pot v vse PCje, vendar so ti ohranili tudi druge vmesnike, pač za vsak primer.

Apple je razvijalcem za čim hitrejši prehod na novi procesor sicer ponudil povsem običajen sistem PC s procesorjem Pentium 4, standardno matično ploščo s temeljnim programom BIOS izdelovalca Phoenix. A te sisteme so razvijalcem le posodili in jih bodo zahtevali nazaj, brž ko bodo na voljo prvi pravi sistemi "mactel". Da bi tudi ti ohranjali vso strojno zapuščino prvih PCjev, predvsem zapleten in mestoma zelo zastarel BIOS, ki zahteva takšne nesmisle, kot sta npr. onemogočen 20. naslovni bit ali kaskadno povezovanje krmilnikov DMA pri zagonu, je preprosto iluzorno. Apple bo iz partnerstva z Intelom pridobil bistveno več, kakor zanesljivega dobavitelja procesorjev.

Soseda iz srca Silicijeve doline bosta končno lahko skupaj dvignila osebni računalnik iz vse bolj zapletene spirale ohranjanja združljivosti ter ponudila osvežujoče sisteme, ki bodo ponujali še nekaj ključnih tehnologij, vgrajenih v samo strojno opremo, kot so: virtualizacija sredstev, strojna zaščita pred nepooblaščenim prepisovanjem ter 64-bitnost, ki ne bo nujno AMDjeva. Polomija z Itaniumom na namizju in prevzemanje AMDjevih 64-bitnih razširitev je za Intel še kako boleča rana, ki si jo mora zaceliti brez pomoči dolgoletnega zaveznika, na katerega je zadnje čase lahko upravičeno jezen. Zato pa bo z Applom lahko gradil vznemirljive nove naprave, ki bodo postavljale trende v razvoju osebnih računalnikov. Dosedanji poizkusi posnemanja Applovih izdelkov so bili, milo rečeno, smešni. Daljnovzhodni izdelovalci enostavno niso bili sposobni narediti sistema, ki bi se po eleganci lahko primerjal z iMaci ali npr. s svežim Mac miniji. Po novem bo vse drugače.

Nova strojna oprema, skrita v vedno elegantno oblikovanih Applovih sistemih, pa je šele začetek zgodbe. Z virtualizacijo, ki prihaja v same procesorje (Intelov "Vanderpool" ali AMDjeva "Pacifica") bodo lahko sistemi Apple/Intel brez težav gostili tudi druge operacijske sisteme za x86, kot so Okna XP ali Longhorn, pa tudi Linux, brez občutne upočasnitve. Nasprotno bo verjetno bolj težavno, zaradi posebnosti matičnih plošč, ki jih bosta Apple in Intel najverjetneje tudi družno razvila in bodo onemogočale izvajanje operacijskega sistema Mac OS X na standardnih PCjih.

Da je bil OS X za Intelove procesorje najbolj čuvana skrivnost industrije, je bolj za lase privlečena trditev (o obstoju projekta Marklar sem namigoval celo sam že v prispevku iz februarja 2002!). Če vemo, da je Mac OS X v srži NextSTEP, potem se pač moramo zavedati, da je bil ta sistem njega dni na voljo tudi za Intelove, Sunove in HPjeve procesorje. Ohranjati združljivost z več arhitekturami je preprosto dobra programerska praksa. Na ta način lahko kodna osnova ostane prilagodljiva in pripravljena na nove izzive, tudi prenos na popolnoma nov procesor, tak, ki ga v času nastanka kode morda še ni bilo (to dejstvo s svojo naravnost osupljivo prilagodljivostjo že vrsto let dokazuje Linux pa tudi npr. NetBSD).

To daje zavezništvu Apple/Intel možnost, da nove zmogljive sisteme gradi najprej na procesorjih x86-64, pozneje pa ponudi tudi povsem drugačne 64-bitne računalnike. Denimo z "Itaniumom 3". Apple očitno brez večjih zadržkov menja procesorje, z zadostnim številom namiznih programov za Mac OS X pa se ne bo treba bati za primanjkljaj programja, ki je pokopal že marsikatero obetavno strojno arhitekturo. In Applu do skoraj popolne pisarne manjka zgolj preglednica, nedavna zaščita imena "Numbers" pa namiguje, da je že v razvoju. Če se bo zgledovala po nekdanjem "ubijalskem" programu za NextSTEP, inovativni preglednici Lotus Improv, bo celoten paket še kako velik izziv za Microsoft, da končno resno zažene svoj programerski talent, ki je očitno sposoben izdelati resnično kakovostne izdelke le ob resnem izzivu konkurence, kot je zaspani in tisočkrat zakrpani IE prebudil šele uspeh Firefoxa.

Potem pa je tu še posebna poslastica: strojna zaščita pred prepisovanjem. Ena izmed teorij, zakaj je Apple zapustil IBM, čeprav je bil v konzorciju PowerPC enakovreden partner, ki je v procesor vlil tudi precej lastnega znanja, ponuja odgovor v zahtevah Hollywooda. Po uspehu dvojca iPod/iTunes je seveda jasno, da si Apple želi kos pogače tudi v distribuciji filmov, pa čeprav bo Jobs zagotavljal, da v teh govoricah ni niti zrna resnice (kot da temu zdaj še kdo verjame?). Intel v svojih novih procesorjih ponuja tehnologije, ki jih je razvil za potrebe "zaupanja vrednega računalništva", ki pa najverjetneje še ne bodo našle poti v Longhorn, brez velikega pompa pa se lahko znajdejo v svežih Applovih računalnikih. Applova tržna niša je dovolj ozka, značilni uporabnik računalnika z ogrizenim jabolkom na ohišju pa je vse prej kakor dolgobradi hipi.

Soseda iz srca Silicijeve doline bosta lahko ponudila osvežujoče sisteme, ki bodo ponujali virtualizacijo sredstev, strojno zaščito pred nepooblaščenim prepisovanjem ter 64-bitnost, ki ne bo nujno AMDjeva.