Uroš Mesojedec: Iščoč svoje jabolko

Bo leto 2004 zares leto, ki bo spremenilo računalniška namizja?

Priljubljenost interneta, ki je sledila uveljavitvi svetovnega spleta, je imela številne zanimive posledice. Ena izmed njih je pohod odprtokodnih programov, predvsem operacijskih sistemov, ki svojo priljubljenost dolgujejo prav internetu. Narava razvoja odprte kode je pisana na kožo priljubljenemu svetovnemu omrežju, v katerem je mogoče najti najrazličnejše talente in zato ni težko zbrati kritične mase razvijalcev za zanimiv programski projekt. Z leti so odprtokodni programi vztrajno pridobivali nove in nove zmožnosti. V svežih različicah so marsikje dohiteli, pogosto pa tudi prehiteli svoje vzornike. Eden najbolj uspešnih odprtokodnih projektov je Apache, najbolj znan po spletnem strežniku, v resnici pa veliko širši projekt, ki pokriva čedalje več področij računalništva. Zgodba o uspehu, ki jo piše "pokrpani" strežnik (a patchy server, od tod njegovo ime), se še zdaleč ni končala in po svežih meritvah se njegov tržni delež vztrajno povečuje. Apache je lep zgled za že dolgo znano dejstvo: odprtokodni strežniki so dosegli zrelost, ki jo zahteva sodobna avtomatska obdelava podatkov. Zaradi številnih prednosti, ki jih ima odprta koda (prilagodljivost, razširljivost, prost dostop do kode, množica razvijalcev...), je njen uspeh praktično zagotovljen. Odprtokodni strežniki postajajo dobrina brez premijske vrednosti in vsi, ki hočejo na njej graditi bolj izpopolnjene rešitve, si želijo sodelovati tudi pri njihovem izpopolnjevanju. IBM, Oracle in Novell so zgledi velikih podjetij, ki so se zasukala prav v to smer. Strežniki so tako utrjena trdnjava odprte kode, ki ima pred sabo svetlo prihodnost.

Na drugi strani nas izkušnje z osebnimi računalniki učijo, da strežniki niso nujno najpomembnejši člen računalniških sistemov. Z zvitim izkoriščanjem prevlade na namizju je mogoče doseči marsikaj, kar je najbolj očitno na bilanci podjetja, ki proizvaja temeljno programsko opremo za devet desetin osebnih računalnikov. Pri takem stanju na računalniškem namizju se je zvijanje rok izdelovalcem strojne opreme, onemogočanje konkurence pri programski opremi ter dvigovanje cen in zaostrovanje pogojev uporabe končnemu potrošniku izkazalo za finančno izjemno uspešno. Celo pravnomočne obsodbe ne morejo kaj prida vplivati na spremembo stanja. Zato čudi, da vplivna računalniška podjetja - marsikatero je bilo v igri izkoriščanja namiznega monopola tudi neposredno oškodovano - ne spoznajo pomena konkurenčnega namizja, ki bi bilo sposobno spremeniti tržno sliko. Za primer si lahko ogledamo le pomemben drobec sodobnega namizja: spletni brskalnik. Samo veliki sreči se lahko zahvalimo, da je razvijalcem projekta Mozilla uspelo razviti dovolj kakovostno alternativo, preden se jim je matično podjetje po "paktu s hudičem" odpovedalo in jih skoraj dobesedno vrglo na cesto. Na srečo je spletni brskalnik zdaj že zadosti dober in razširjen, da monopolizacija spletnih strani ne bo mogoča, to pa ohranja upanje po odprtih spletnih standardih. Mozilla je postala pomemben del alternativnih namizij, projekt, v katerem nastaja, pa se še vedno bori za ustrezno finančno podporo, ki bi znatno pospešila njegov razvoj. Ena od prednosti proste kode je sicer tudi ohranjanje "propadlih" projektov, saj je koda vedno tu, na voljo vsakomur, ki bi jo želel še naprej izpopolnjevati, čeprav so morebiti prvotni avtorji izgubili voljo ali morda potrebno finančno zaledje. Vendar pa ritem napredka takih projektov ne uspe slediti potrebam trga. V industriji tako počasi dozoreva spoznanje, da bo za uspešno alternativno namizje treba strniti vrste in zbrati ustrezna sredstva, ki bodo omogočala financiranje jedra razvojne ekipe.

V minulem letu so se na področju namizja zgodili pomembni premiki. Linus Torvalds je končno postal plačan izključno za razvoj jedra Linuxa in je nemudoma napovedal, da se bo posvetil prav namizju. Sun, ki še vedno ne ve povsem dobro, kako bi sprejel odprto kodo, je izdal lastno namizje, temelječe na Linuxu, in ga po ugodni ceni dokaj uspešno prodaja. Eden od ideologov odprte kode je napovedal razvoj standardizirane uporabniške različice operacijskega sistema, katerega razvoj bodo finančno podprla močna podjetja. Največ vznemirjenja pa povzroča povezava računalniških velikanov, ki jima je hegemonija enega namizja prizadela največ škode. Nekoč mogočni Novell, ki danes s težavo ohranja svoj tržni delež, pred leti pa je bil v krajevnih omrežjih praktično monopolist, se je preobrazil v novo podjetje, svežo kri pa je s pomočjo financiranja IBM našel v prevzemu dveh pomembnih ponudnikov odprtokodnih programov: bolj k namizju usmerjenemu Ximianu (GNOME, Mono, Evolution) in ponudniku ene najboljših strežniških distribucij Linuxa, nemškemu SuSE. Konec leta je zaokrožila tiha, pozneje skoraj zanikana namera IBM, da bo do leta 2005 zamenjal večino svojih namizij. Kaj torej na tihem pripravljajo vsa ta pomembna podjetja? Bo leto 2004 zares prineslo velike spremembe na namizju?

Preden odgovorimo na to vprašanje, moramo jasno ločiti med različnimi načini uporabe namizja. Predvsem moramo ločevati poslovno in domače okolje. Številna poslovna okolja je mogoče že danes brez težav preseliti na alternativno namizje. Pravzaprav je izgubljanje denarja na razkošnih namizjih, ki omogočajo preveč, praksa, ki si je številna podjetja in organizacije preprosto ne morejo več privoščiti. Resda so z zamenjavo namizja povezani stroški vnovičnega učenja, ki pa v jasno definiranem poslovnem okolju niso preveliki in jih hitro izniči prihranek pri licenčninah. Kot kaže zgled münchenske javne uprave, so težave v resnici drugje. Primanjkuje strokovno usposobljenih ljudi, ki bi bili sposobni izpeljati gladko zamenjavo. Šele novi rodovi inženirjev, ki trenutno z navdušenjem raziskujejo alternativne operacijske sisteme, bodo v nekaj letih ponudili zadosti delovne sile, da bo sposobna opraviti neboleč prehod tudi za velike sisteme, npr. javno upravo.

Še večje težave so pri domači rabi. Dokler alternativni operacijski sistemi ne bodo množično sprejeti pri ponudnikih strojne opreme, bodo doma težave že ob vgradnji sodobne grafične kartice, da ne govorimo o najrazličnejših drugih digitalnih priveskih sodobnega računalnika, kot so npr. pekači DVD, kamere in prenosni predvajalniki glasbe.

Vendar ta problem ni nepremostljiv. Že danes so na voljo alternativna namizja, ki ponujajo presenetljivo veliko, pa za njimi stoji le peščica (slabo plačanih) ljudi. Kaj se zgodi, ko se novega namizja loti večje računalniško podjetje z jasno vizijo, pa nam je lepo pokazal Apple in njegov Mac OS X. Podlaga je pripravljena, priložnost je, zdi se, da je tudi volja. Morda bo leto 2004 res leto, ko bo marsikdo zamenjal namizje, vsekakor pa jih bo še več leta 2005. In morda bomo, kot pri krajevnih omrežjih, vsako leto ugibali, ali bodo tokrat zares prevladala, dokler nekega dne nismo preprosto ugotovili, da so povsod.