Uroš Mesojedec: Lažni blišč srebrnine
"Microsoft je znova zagnal splet!" se je zapisalo v marsikaterem blogu. Meni se zdi bolj, da smo znova slišali odmev leta '95, pa ne zaradi tedaj predstavljenih Oken.
Ljudje včasih živimo v bolj ali manj širokih miselnih okvirih, ki jih le stežka presežemo. Prav "mišljenje zunaj okvira" naj bi bilo pomembna in zelo zaželena lastnost vsakogar, ki se ukvarja s sodobnimi tehnologijami, predvsem ustvarjalno. Ta seveda ne pokriva le oglaševanja, čeprav si je ta srenja prilastila naziv "kreativcev", a o tem morda kdaj drugič. Kakorkoli že, razvijalce, ki programirajo Okna, je mogoče razumeti, ker vztrajajo "v okviru". Njihov okvir je namreč zelo širok in lahko se pretvarjajo, da zunanjega, drugačnega sveta ni. Tako je, denimo, marsikdo med njimi še danes presenečen, če izve, da je ogrodje .net praktično popoln klon jave, več kot deset let stare inovacije, ki je vmes postala v strežnikih, na namizju in v mobilnih napravah popolnoma prosta koda. Seveda je .net ravno prav drugačen od uveljavljenega standarda, da ga lahko Microsoft po svoji znani navadi uporabi za priklepanje razvijalcev na svojo podlago. In nedavno se je zgodil še Silverlight. In spet so "okvirjeni" prisegali, da je to nekaj, česar svet še ni videl, in kako je Microsoft znova zagnal splet in podobne izlive navdušenja.
V resnici je bilo pred dobrim desetletjem še veliko huje. Mediji so javo razglašali za popolno revolucijo, po kateri ne bo nič več, kot je bilo. Billa Joya iz Suna, ki se je razvoju jave pridružil precej pozno, je revija Fortune razglasila kar za "Edisona interneta". Javin "silverlight" so bili spletni programčki (applets), ki so v spletnem brskalniku omogočali neverjetne stvari, kot je poskakujoče besedilo! Seveda se danes to sliši smešno, a to so bili časi, ko so brskalniki še iskali rešitve za prikaz različnih pisav, in barve ozadja strani ni bilo ravno enostavno spremeniti.
A Sliverlight na eni in javo na drugi strani loči ključna razlika. Microsoftove tehnologije so praktično omejene na Okna, medtem ko je java razširjena na najrazličnejših podlagah, z dostopno polno izvedbo v prosti kodi pa se bo razširila praktično vsepovsod. Da, res se Silverlight razglaša za izvajalno okolje, neodvisno od podlage, žal pa to za Microsoft pomenil le obe njim najpomembnejši podlagi: Okna XP in Visto. Ok, Silverlight je na voljo tudi za Macintosh. In, da, na voljo sta še Rotor in Mono, ki imata potencial za podporo izvajanju aplikacij Silverlighta tudi na podlagah, kot sta FreeBSD in Linux; lahko celo sanjamo, da bo kdaj podprta tudi kakšna bolj eksotična procesorska arhitektura. Toda ali se kdo še spominja Internet Explorerja za Solaris? Ali pa za Mac, ko smo ravno pri tem? Nedvomno bo razvoj Silverlighta za druge podlage zastal takoj, ko bo dosegel zadostno podporo razvijalcev v Oknih. Kdor želi videti, mu je povsem jasno, da so za Microsoft pomembna le Okna, in da bo storil vse za to, da ohrani njihov monopol na namizju. Prav zaradi tega je Silverlight zgolj še ena past za omejitev izbire razvijalcem. Saj navsezadnje, kdor želi izkoriščati ogrodje .net, ima že danes na voljo vse, kar potrebuje za to. Čemu tlačiti posebne dodatke v brskalnike? Ali ni najboljša "bogata internetna aplikacija" kar namizni program, ki se zaveda spleta? Seveda, za Okna. Pa saj je Oken na namizju daleč največ. In še sveže ogrodje WPF je precej zmogljivejše od podmnožice WPF/E, kar je staro ime za Silverlight.
Vse skupaj si velja ogledati še z bolj oddaljene perspektive. Kaj pravzaprav v resnici prinašajo bogate internetne aplikacije (RIA), ki naj bi jih razvijali v novih okoljih in izvajali v posebnih izvajalnih okvirih? Nedvomno hitrejši razvoj, z zelo naprednimi orodji, ki so na voljo v posebnih različicah za oblikovalce in programerje. Potem tudi hitrejše in učinkovitejše izvajanje. Zelo pomembna je tudi podpora zahtevnim večpredstavnim vsebinam, kot sta video in trirazsežne animacije. Seveda se moramo za vse te dobrote zapreti v okvir posebnega izvajalnega okolja in njegovih omejitev in se ujeti v past posebnih razvojnih pripomočkov, ki se jih bo v prihodnosti zelo težko znebiti. Še huje je, da RIA v resnici ne reši največjih težav, ki danes pestijo splet, še posebej naprednih uporabniških storitev, ki bi omogočale varno združevanje spletišč in njihovih storitev prek različnih domen, mešanih z zasebnimi podatki in krajevnimi datotekami, vse skupaj pa varno zaščiteno z dostopnimi pravicami in globalno identiteto, ki bi omogočala učinkovito izvedbo mikroplačil. Namesto tega dobimo le nališpan videz za ceno še večjega zapiranja v ozke okvire, ne-pomensko označene vsebine, preživeti model "strani" in omejenosti na eno samo domeno. Še več, izgubljamo samo srž spleta, ki ga je naredila to, kar je.
Ko se zapremo v okvir, ki zahteva specifična orodja, pa čeprav brezplačna, onemogočimo vsem drugim v spletu, da se učijo z našega zgleda. Nič več pogleda v kodo strani, kopiranja in lepljenja v lastne projekte. Nič več preprostega indeksiranja vsebine s strani spletnih iskalnikov. Nič več preproste gradnje mešane vsebine s preprostimi pretvorbami označenega besedila. Nič več preprostega spreminjanja. Za ceno zaobljenih vogalov in drugih poceni vizualnih učinkov bomo izdelali "bogato aplikacijo", ki je zaprta v času in prostoru, ki je nihče ne more podrobneje preučiti, ki jo lahko spremenimo le s kompleksnimi pripomočki, ki morda niso vedno pri roki, in ki jo lahko uporabljajo le tisti s posebnimi izvajalnimi sistemi.
Namesto tega lahko uberemo drugo pot, ki je težja le na prvi pogled. Spletni brskalniki so danes bolj živi kot kdaj prej. Še bolje pa je, da so spletni mojstri končno spoznali, da je dovolj lastniškega omejevanja, in zahtevajo odprte, široko sprejete standarde. Firefox že z naslednjo večjo različico prinaša možnost odklopljenega dela s krajevno shrambo podatkov za spletne aplikacije in programski dostop za ustvarjanje in animiranje 2D grafike SVG. Temu bo gotovo sledile še večje inovacije, vendar vse standardizirane in brez omejitev, na voljo tudi drugim ponudnikom spletnih pregledovalnikov. Zakaj je fenomen Ajaxa sploh mogoč? Ker je bil njega dni Netscape še dovolj močan, da je moral njegov LiveScript, pozneje imenovan javascript oz. ecmascript, podpreti tudi Internet Explorer, čeprav je razvijalcem ponujal še "veliko boljši" vbscript. In ker je bil kasneje predstavljeni Microsoft gradnik XMLHttpRequest tako privlačen, da so ga podprli tudi v Mozilli, Operi in pozneje vsepovsod.
Zaradi poceni vizualnih učinkov bomo izdelali "bogato aplikacijo", ki je zaprta v času in prostoru.