Uroš Mesojedec: Matrica

Na prihodnost računalništva bodo močno vplivali potrošniki iz prebujajočih se držav v razvoju, kot sta Kitajska in Indija. Poplava novih naprav, ki bodo tam našle kupce, bo zahtevala drugačno, razpredeno računalništvo.

Zaradi navdušenja nad tehnologijo pogosto pozabljamo, da smo se nedavno izkopali iz kamene dobe računalništva in smo trenutno na stopnji industrijske revolucije, ki jo namesto parnega stroja ponazarja internet. Morda se zdi ta trditev smešna, a če se s primerne oddaljenosti ozremo že na trenutne težave, ki pestijo veliko večino uporabnikov prevladujočega operacijskega sistema, nam bo hitro jasno, da nekaj le ni v redu. Trenutno stanje masovnega računalništva, ki ga ponazarja skovanka "wintel", s katero označujemo prevladujočo podlago, nam daje vse bolj jasne signale, da pot najverjetneje ni prava. Že naše izražanje ponazarja, kako smo pravzaprav mi sužnji tehnologije, namesto da bi ta služila nam. Če npr. z osebnim računalnikom urejamo pomembno besedilo in nas pri tem zmoti telefonski klic, bomo sogovorniku zelo verjetno povedali, naj nas ne moti, saj "nekaj delamo na računalniku". Pravzaprav bi se izrazili precej natančno, saj na žalost le redko zares zgolj urejamo besedilo, ukvarjati se moramo še s kopico sitnosti, ki jih prinaša osebni računalnik, kot ga poznamo danes.

Dejanski monopoli, ki obvladujejo računalniško industrijo, se na vse kriplje trudijo vdahniti novo življenje v okostenele sisteme, katerih koristne značilnosti se vse bolj utapljajo pod bremenom težav, ki se bodo zgolj stopnjevale, saj so se časi vmes že preveč spremenili, podlaga pa premalo. Celo Moorov zakon, kateremu je doslej uspevalo uspešno zakriti pomanjkljivosti prevladujoče podlage, je naletel na zid. Na žalost pa so ti isti monopoli zaradi preprosto neverjetne pravne zaščite, ki jim omogoča, da jih upravičen srd potrošnikov ne more boleče prizadeti, še vedno precej trdno v sedlu in zelo upočasnjujejo tempo sprememb. Oglejmo si npr. vizijo omrežnega računalnika. Če bi jo industrija široko sprejela, bi s tem hkrati morala priznati, da so bili osebni računalniki, vsaj kar zadeva poslovno rabo, popolna zabloda, in se vrniti na preizkušeno paradigmo osrednjega strežnika in preprostih terminalov. Podobno se dogaja tudi doma. S tem ko je vse več privlačnih storitev na voljo v spletu, je velikanska zmogljivost osebnega računalnika potrebna le še omejenim skupinam uporabnikov, npr. "igričarjem" ali poklicnim oblikovalcem. Ogromna večina ljudi, predvsem na trgih, ki z računalništvom še niso zasičeni, pa potrebuje predvsem enostaven dostop do informacij in storitev v omrežju.

V zadnjih letih je neverjeten razcvet doživela mobilna telefonija, ki z milijardami uporabnikov že močno presega število vseh uporabnikov osebnih računalnikov. Razlika je še posebej očitna v državah v razvoju, kjer bo - ob pričakovanem napredku tehnologije - večina uporabnikov dobila svoj prvi osebni računalnik v obliki prenosnega, pametnega telefona. Prenosni telefoni so zanimiv pojav, saj lepo ponazarjajo, kako lahko privlačnost storitve premaga strah pred novo tehnologijo. Prav strah uporabnikov je najpogostejši razlog, da se z osebnim računalnikom nikoli ne spoznajo dovolj, da bi z njim udobno delali. Mlajši, ki tega strahu nimajo, tehnologijo osvojijo brez težav. Seveda pa to ni edini razlog. Prenosni telefoni so bili dovolj preprosti za uporabo, ker so služili zelo ozko opredeljenemu namenu. Nove, izpopolnjene naprave pa se bodo znašle pred podobnim izzivom.

Pričakujemo lahko, da se bosta obe veji elektronske industrije, osebno računalništvo ter mobilna telefonija in z njo povezane telekomunikacije, počasi zlili v enotno podlago, ki jo različni igralci v industriji poimenujejo po svoje, od "računalništva na zahtevo" (on-demand) do "vseprisotnega računalništva" (ubiquitous), lahko pa mu rečemo tudi "razpredeno računalništvo" (grid). Odvisno od vzvodov dejanskih monopolov, ki še vedno nadzirajo industrijo in, ne nazadnje, tudi od prihajajoče zakonodaje, še posebej patentne, kar je aktualno vprašanje v Evropski zvezi, se bo razpredeno računalništvo lahko razvijalo na različne načine. Lahko, da bomo znova desetletja krpali preživele sisteme, morda pa se bo tehnologija razvila na bolj zdravih temeljih.

Kaj pravzaprav določa razpredeno računalništvo? Najprej delitev na zmogljive strežniške sisteme, ki ponujajo vse potrebne storitve zanesljivo in varno, in velikansko množico najrazličnejših "terminalov", ki jih brez težav vklapljamo v omrežje, prek katerega lahko zanimive storitve izkoriščamo. Ustrezne strežniške zmogljivosti bodo le s težavo dosegli monolitni, visoko zmogljivi sistemi. Strežniki bodo sestavljeni iz čim večjega števila preprostih, poceni in hitro zamenljivih enot, ki si bodo delile breme obdelave podatkov. Na strežniških sistemih bo morala teči programska oprema podobnih značilnosti: visoka zanesljivost, preprosta širitev zmogljivosti, visoka varnost, učinkovito delovanje tudi pod visokimi obremenitvami. Ne glede na izbrano storitev je v razpredenem računalništvu mogoča raba le enega protokola, IP, oz. njegovih izpopolnitev. Ne govorimo le o izmenjavi računalniških podatkov, tudi govor in slika se bosta izmenjevala enako, bodisi po žicah bodisi - pričakovati je, da predvsem - brez njih. Zgled sistema, ki že danes deluje po načelih razpredenega računalništva, je seveda Google. Zanimivo bo opazovati, ali jim bodo pridobljene izkušnje pri gradnji razpredenih sistemov pomagale ohraniti prednost pred konkurenti, tudi ko se bodo širili na nove trge, oziroma nove spletne storitve. Drug sistem, ki doživlja vse večji razcvet, je internetna telefonija, ki jo ponuja Skype. Gre za še en prototip bodočega modela razpredenega računalništva, ki izkorišča globalno povezljivost z enotnim protokolom, ter množico odjemalcev, ki kar sami sestavljajo tudi večino strežniške infrastrukture, saj gre za model povezovanja enakovrednih členov (p2p). Skype je že strah in trepet številnih telekomunikacijskih velikanov, z dostopnostjo zmogljivih WiFi in WiMax terminalov bo odgriznil velik kos pogače tudi mobilnim operaterjem.

Kaj lahko pri vsem tem storimo posamezniki? Kot potrošniki glasujemo s svojim denarjem, kot državljani se lahko postavimo za svojo prihodnost tudi bolj dejavno, z ozaveščanjem najprej sebe in zatem vseh svojih znancev ter predvsem političnih predstavnikov. Vsak člen je pomemben. Globalizacija ima tudi svoje dobre plati. Glas posameznika ima lahko veliko težo. To pa omogoča prav zametek razpredenega računalništva, revolucija te industrije, svetovno računalniško omrežje.