Uroš Mesojedec: PokopAOLišče

Napihnjeni internetni balon je omogočil podjetjem, kot je bilo America Online (AOL), da so s kupčkanjem delnic ustvarjali internetne milijonarje. Novembra 1998 je AOL kupil Netscape za osupljivih 4,2 milijarde dolarjev. Šlo je seveda za izmenjavo delnic, a posel je bil še zmeraj veličasten. Naslednje leto so pri AOL kupili Nullsoft, drobno podjetje, znano po zelo razširjenem predvajalniku večpredstavnih datotek WinAmp. Njegov ustanovitelj, Justin Frankel, je čez noč postal bogatejši za skoraj 100 milijonov zelencev. V teh letih je AOL zmetal kupe denarja še za nekatera druga obetavna internetna podjetja, kot je bil npr. izraelski Mirabilis, avtor zelo priljubljenega programa za takojšnje sporočanje, ICQ. Zdelo se je, da ima AOL vizijo širitve storitev v internetu, s katero bi se otresel odvisnosti in počasi prehitel Microsoft, na čigar programju je temeljil AOLov CD-ROM, vstopnica v internet za stotine milijonov uporabnikov v ZDA in drugod po svetu. Sledil je posel, ki je zasenčil vse druge. Leta 2000 se je AOL, podjetje, ki je zraslo iz Atarijevih videoigric in modemskih stičišč, združilo z medijskim velikanom Time Warner. Vrednost delnic, ki sta jih podjetji vrgli na kup, je bila veličastnih 280 milijard dolarjev.

In po tem so skoraj vse naredili narobe. Danes se združba znova imenuje zgolj Time Warner, na borzi trguje pod staro oznako TWX, tržna vrednost konglomerata pa je le še slabih 80 milijard. Spomin na neverjetno serijo neumnosti, ki jih je zagrešil AOL, s Time Warnerjem ali brez, je obudil nedavni odhod zadnjega od ključnih programerjev Nullsofta. Prav nič ni skrival, da ga je z mamljivo ponudbo pritegnil Apple, v prihodnje bo pomagal razvijati program iTunes. Še vedno priljubljeni WinAmp s tem, tako kot pred njim slavni brskalnik Netscape, odhaja na smetišče zgodovine.

Nullsoft je bil nekdaj veliko več kot le ponudnik WinAmpa. Justin in prijatelji so svetu ponudili še marsikaj zanimivega. Številni uporabniki interneta z navdušenjem poslušajo radijske postaje z najrazličnejših koncev sveta, ki jih je v internet pripeljal Shoutcast. Nullsoftov odgovor na Napster je bila veliko bolj trdoživa Gnutella, a je tu AOL že živčno reagiral. V strahu pred odzivom svojega medijskega partnerja je nemudoma prepovedal nadaljnji razvoj izdelka. No, Gnutella je že ušla v svet in skupnost programerjev je s povratnim inženirstvom znova odkrila njen razpršeni protokol in takoj po smrti Napsterja so bila za izmenjavo poljubnih datotek, ne le glasbe, na voljo omrežja BearShare, Morpheus, LimeWire in Gnucleus. AOL je Justina od tedaj prežeče opazoval in mu opuščal projekt za projektom. Opuščeno je bilo orodje za hitro preiskovanje datotek MP3 v internetu, razpršeni sistem za varno shranjevanje in izmenjavo datotek in najverjetneje še kopica inovativnih izdelkov. Justin je na koncu razočaran odšel iz AOL, za njim pa počasi vsi izvirni programerji, ki so soustvarjali WinAmp.

AOLova neumnost seveda ni bilo opuščanje zanimivih projektov samosvojega, a očitno nadvse nadarjenega programerja. Da zares doumemo njihovo popolno nerazumevanje resničnosti in strahopetnost, se moramo spomniti, da so imeli po združitvi s Time Warnerjem v rokah škarje in platno. Imeli so najbolj priljubljen predvajalnik glasbenih datotek, ki je zmogel tudi predvajanje videa in pretočnih vsebin iz spleta, pa tudi "odiranje" (rip) in "peko" CDjev. Imeli so skupino nadvse motiviranih in podkovanih razvijalcev. Imeli so neverjeten katalog vsebin, od glasbe do filmov, ki jih je v "zakon" pripeljal partner. Iz vsega skupaj ni bilo nič. Šele čez tri leta se je od nikoder vzel Apple in predstavil prodajo skladb skozi iTunes, zdaj pa je prevzel še zadnje kreativne sile Nullsofta.

A to ni AOLova največja neumnost. Naravnost neverjetno je, da so po zapravljenih milijardah, navidezni potrpežljivosti in podpori večletnega programerskega cikla, v katerem je na pogorišču neuporabne kodne osnove Communicatorja skoraj iz nič vzniknil popolnoma nov spletni brskalnik, ki so ga že v izhodišču razvijali prav z namenom, da se otresejo odvisnosti od Microsofta, preprosto odpustili celoten programerski oddelek in podpisali dolgoletno pogodbo z glavnim tekmecem, ki še naprej ponuja temeljno programsko opremo zanje, kljub grozljivim razpokam v varnosti in navezanosti na en sam operacijski sistem.

Prav nedavni polom z Nullsoftom je pogrel nekdanjega vplivnega uslužbenca AOL, da je v spletnem forumu izdal nekaj zanimivih podrobnosti iz prelomnih let. Po treh letih razvoja je ekipa nekdanjih Netscapovih programerjev razvila povsem nov "motor" spletnega brskalnika, ljubkovalno poimenovan Gecko, ki je med drugim postal temelj za odjemalca Compuserve, enega izmed AOLovih manjših omrežij. Odjemalec je dokazal, da lahko AOL v hiši razvije programsko opremo, ki omogoča učinkovito izrabo njihovih storitev in jih razbremeni odvisnosti od konkurenta. Koda se je razvijala še naprej in AOL je celo oživil blagovno znamko brskalnika Netscape, katerega različica 7 je že dohitela zmožnosti Microsoftovega IE, ob tem pa je bila varnejša in na voljo za številne podlage. AOL je zato novo kodo uporabil tudi v preizkusnih različicah svojega glavnega odjemalca, ki so se izkazale za boljše od tistih, temelječih na IE. A o končni različici odjemalca niso odločali tehnologi, temveč marketing. Kratkoročna težava zaradi opustitve podpore VBScriptu in gradnikom ActiveX je bila dovolj velik razlog, da so znova sklenili pakt z odkritim sovražnikom.

Razvijalci brskalnika so bili seveda hudo razočarani. Naredili so vse, kar je bilo v njihovih močeh. Ne le tehnološko, tudi kulturno. Celo domeno svojih e-naslovov so spremenili iz netscape.com v aol.com. Niso se ustavili le pri brskalniku, v dokaz, da imajo prav, so na temelju brskalnika razvili tudi odjemalec za e-pošto. Ta je celo ugledal luč sveta, a le na azijskem trgu. AOL je imel v rokah ne le lasten, boljši brskalnik, temveč podlago, na kateri bi lahko razvil najrazličnejše sedanje in bodoče odjemalce.

O tem, kakšna miselnost je v kritičnih letih prevladovala v AOLu, lepo govori zgodba s sestanka uprave družbe, ki jo je razkril naš spletni vir. Tehnologi in marketing so prepričevali upravo. Medtem ko so razvijalci ognjevito predstavljali tehnološke značilnosti in prednosti drago plačanega razvoja v hiši, so možje, ki odločajo, nezainteresirano zrli skoznje. Ali niso razumeli ali pa jim preprosto ni bilo mar. Preostanek sestanka so se pogovarjali o barvi gumbov. Ni bilo pomembno, da so kritično odvisni od kode smrtnega sovražnika, ni bilo pomembno, da mu plačujejo na desetine milijonov za najvišji nivo tehnične podpore, ni bilo pomembno, da to kodo pestijo številne varnostne težave. Tema pogovora je bila barva gumbov.

Kot rečeno, AOLa ni več v imenu podjetja. Trud Netscapovih programerjev je na srečo preživel, Gecko poganja vse bolj priljubljeni Firefox, poštni odjemalec Thunderbird pa je ponujeni odjemalec za AOLovo e-pošto, ki so si ga upali spustiti le v Azijo. Šušlja se, da današnji šefi Time Warnerja znova razmišljajo o uporabi Gecka v odjemalcu AOL. Žal je že prepozno. Slon je že razbil porcelan, ob vsej nerodnosti pa ga bo tudi pamet srečala prepozno, če sploh.