Uroš Mesojedec: Posel je posel

Odprta in prosta programska koda sta znatno razgibali dokaj zaspano dogajanje na področju programske opreme. Ponudili sta kar nekaj alternativ uveljavljenim izdelkom in rešitvam, vendar v času, ko se prihodnost računalniške industrije določa na novo.

Spletne storitve, računalništvo na zahtevo, naročniški modeli, vsenavzoča omrežja, vnovična uveljavitev računskih in podatkovnih središč so le nekatere izmed posledic temeljite preobrazbe, ki sta ji botrovala predvsem internet in velikanska računalniška moč, ki jo danes ponujajo razmeroma poceni procesorji. Čeprav je odprta/prosta koda na radarju računalniškega tiska in drugih medijev predvsem kot alternativa uveljavljenim rešitvam na namizju, se veliko zanimivejše in pomembnejše stvari dogajajo v ozadju. In te so neposredno povezane s spremembami računalništva, ki se obetajo.

Tudi aktualno dogajanje okrog odprte kode potrjuje veliko zanimanje, ki vlada med uveljavljenimi in novo prihajajočimi igralci industrije, ki so dovolj daljnovidni, da želijo že danes ujeti vlak, ki pelje v uspešno prihodnost. Oglejmo si le nekaj bolj svežih najočitnejših zgledov: Google se tudi z namenskimi programi za namizje vse bolj posveča Linuxu, ki je v njegovih podatkovnih središčih ključ do uspeha. Oracle kupuje ponudnike odprtokodnih podatkovnih strežnikov in se vse bolj bliža tudi prevzemu JBossa, ponudnika zmogljivega, prostokodnega programskega strežnika za rešitve v javi, ter Zenda, podjetja, ki stoji za uspehom PHPja. Celo Microsoft prevzema odprtokodne rešitve, konkretno SugarCRM, sistem za upravljanje vsebin, in jih povezuje z lastno ponudbo. Pa je vse to dogajanje za odprto in prosto kodo in izvirne ideale, povezane z obema, pozitivno ali negativno?

Brez nadaljnjega odprta in prosta koda postajata del "velikega posla". O resničnem vplivu odprte kode na aktualne spremembe v računalniški industriji imamo lahko različne poglede, toda nedvomno je tu, da bi ostal, in med pomembnimi igralci industrije je opaziti veliko željo, da jo tako ali drugače posvojijo. Nekateri, ki so že izgubili velik del trg, npr. Novell, sprejemajo odprto kodo kot odrešenika in praktično vse stavijo nanjo. Drugi, katerih poslovni uspehi prav zdaj podirajo rekorde, npr. Apple, pa so odprto kodo povzeli veliko bolj pragmatično in prav nič religiozno. Odpornost in zmogljivost Mac OS X sta v marsičem povezani z odprtokodnimi temelji jedra, ki temelji na projektu BSD, vendar se Apple v ničemer ne razglaša za velikega zagovornika odprte kode in marsikdo je celo razočaran nad pripravljenostjo podjetja, da nekaj lastnega razvoja vrne skupnosti, ki ji toliko dolguje.

A vrnimo se še malo v ozadje, v tisti verjetno dolgočasnejši del računalništva, ki pa resnično oblikuje našo prihodnost. Odprte kode je tu znatno več kot na namizju. Spletnim strežnikom, ki gostijo odprtokodne programske strežnike in drugo infrastrukturo, delajo družbo najmogočnejša, javno dostopna računska središča, ki jih prav tako v prevladujoči meri obvladujejo odprtokodne programske rešitve. In prav tu tiči ena večjih zamer, ki prevladuje med zagovorniki resnično proste programske kode. Zamisel proste kode je namreč v tem, da vse njene posodobitve in nadgradnje ostanejo del skupnosti, ki je pripravila izvirnik. Vendar v času, ko so se določala pravila uporabe te kode, spletnih strežnikov in njihovih storitev sploh še ni bilo. Danes zato marsikatero podjetje s pridom izkorišča trud in znanje, vlito v prosto kodo, ne da bi bili dolžni karkoli vrniti skupnosti, saj lastnih programskih rešitev v resnici ne "razpečujejo" v klasičnem pomenu te besede, ki je tudi srž dovoljenja za uporabo proste kode. Modificirana prosta koda se izvaja zgolj v bolj ali manj skritem osrednjem sistemu, ki je javnosti odprt prek strogo nadzorovanih spletnih dveri. Tako je njihov povratni prispevek skupnosti odvisen zgolj od dobre volje, te pa tržno usmerjena podjetja ne premorejo preveč.

In zdaj aktualna dogajanja. Očitno postaja moda, da velikani računalniške industrije prevzemajo manjše igralce, ki s svojo odprto ali prosto kodo ponujajo zanimivo in zelo poceni alternativo. Ironično je, da nekdanji sinonim za neizprosni ameriški kapitalizem, Veliki modri, tu igra nadvse pošteno vlogo. IBM namreč uspešno uporablja, hkrati pa tudi izdatno in brez posebnih pogojev podpira odprto in prosto kodo. Seveda je današnji prijaznejši IBM pristal v tej vlogi zaradi izgubljenega boja pri osebnih računalnikih, ki so se zajedli v njihov nekdaj mogočen posel z velikimi sistemi, pa vendar je še vedno presenetljivo, kako zelo razumejo srž proste kode, ki so ji pripravljeni pomagati s svojim denarjem in znanjem. Tudi Google, ki bi mu lahko očitali veliko sebičnost, se zadnje čase z javnimi izjavami trudi pokloniti IBMu in njegovemu pristopu k vzpodbujanju proste kode, ki naj bi ga kmalu tudi sami posnemali.

Na koncu pa je tu stari/novi svet. Programska podjetja, ki so v minulih letih uživala neverjetno rast, v znatni meri zahvaljujoč prav neverjetni pravni zaščiti, ki jo uživa programje, so danes soočena z novimi okoliščinami. Zdi se, da bo njihova strategija prevzem uspešnih odprtokodnih projektov tako ali drugače. Tu je nadvse pomembno, kakšna dovoljenja za uporabo razvite kode so ti projekti izbrali. Zgolj odprta koda, še posebej, če je v lasti podjetja, je najbolj izpostavljena, saj velikanom programske industrije nakup takega podjetja danes (še) ne predstavlja večjih težav. Nekoliko boljše je pri kodi, ki je na voljo z zelo liberalnimi dovoljenji, kot je npr. BSD, ki si je nihče ne more v resnici prilastiti, pa čeprav bi morda kdo prevzel podjetje ali razvijalce, ki stojijo za njo. Seveda bi to otežilo nadaljnji razvoj projekta, prekiniti pa ga ne bi moglo. Najboljše je seveda dovoljenje, podobno GPLju, kjer je vse morebitne spremembe kode treba objaviti, če modifikacije tudi razpečujemo. Seveda pa je GPL treba prilagoditi novim okoliščinam, kot so storitveni strežniki, digitalno kratenje pravic in, zaenkrat predvsem v ZDA in na Japonskem, nevarnost patentov.

No, pionir GPLja je že pripravil osnutek tretjega rodu tega dovoljenja, vendar je ravno pri ključnem "uporabniku" naletel na odklanjanje. Linus Torvalds ga namreč v obliki, kot je predlagan, ne želi sprejeti za dovoljenje, ki bi določalo prihodnjo usodo kode Linuxa.

S tem, ko odprta in prosta koda postajata del velikega posla, se je čas romantike nepreklicno iztekel. Prihodnost lahko prinese vrnitev v stare, "dobre" čase, ko bo o uporabi takih in drugačnih računalnikov znova odločala peščica podjetij ali pa nam bo morda uspelo ohraniti pestro paleto ponudnikov, iz katere bodo izstopale rešitve z razkrito kodo, ki je navsezadnje proizvod kolektivnega človeškega znanja. Odvisno je tudi od nas samih.

Odprta in prosta koda postajata del velikega posla in čas romantike se je nepreklicno iztekel.