Uroš Mesojedec: Povabilo na večerjo
Novembra 2006 je posebna študija, naročena s strani Evropske zveze, pokazala, da je kalifornijski Sun Microsystems daleč največji donator odprte kode med vsemi podjetji na svetu.
Prispevki Suna so večji kot skupni prispevek naslednjih štirih zasledovalcev. Sun je globalni skupnosti prispeval milijone vrstic izvirne kode pisarne OpenOffice.org, glavnino nadvse zmogljivega operacijskega sistema Solaris, omrežni datotečni sistem NFS, dele namizja Gnome in brskalnikov Mozilla ter nazadnje še skoraj celotno kodo podlage java. Še več, poleg izvirne kode programja so objavili tudi celotne načrte številnih procesorjev, nazadnje za UltraSPARC T1. In kljub vsem tem prispevkom jih marsikdo v skupnosti odprte in proste kode še vedno ne mara.
Prav gotovo so si za marsikateri očitek krivi sami in še precej dobrih namenov in predvsem dokazov bo treba, da se bodo otresli obtožb o skritih načrtih in odvečnem cepetanju, če bodo kot podjetje v prihodnosti sploh še pomembni. Toda sproščena koda je zdaj del skupnosti in ne glede na usodo podjetja bo ostala tu in se dopolnjevala. In ne gre zgolj za povprečne in že večkrat videne kose tehnologije, temveč za nekatere najbolj napredne inovacije, ki so se v minulih letih pojavile v sistemski programski opremi, kot je denimo revolucionarni datotečni sistem za naslednje desetletje, ZFS. A pojdimo po vrsti.
Sun je svojevrstno podjetje ravno zaradi podpore odprtim standardom. Nastalo je skoraj po naključju, saj je eden od bodočih ustanoviteljev le po dolgem prepričevanju kolega z univerze pristal na to, da bo svoj ljubiteljski projekt - delovno postajo, sestavljeno iz standardnih gradnikov, dostopnih v trgovinah z elektroniko - dejavno tržil in razvijal v okviru lastnega podjetja, namesto da bi ga zgolj za nekaj deset tisočakov prodal. No, fant se je iz te zgodbe veliko naučil, saj je šestnajst let zatem s sto tisočaki pomagal študentoma s Stanforda, da sta zagnala Google. Dolga leta se jim je podpora odprtim standardom bogato obrestovala. Zrasli so v veliko podjetje, v prvem internetnem balonu pa so se napihnili čez vse meje, saj so mnoga novo nastala podjetja kupovala prav Sunovo dragoceno in zmogljivo železnino za načrtovani internetni naval, ki pa se večinoma nikoli ni zgodil. Še huje, zares uspešni internetni servisi, kot je denimo E-Trade, so raje uporabljali cenene računalnike, ki jih je v glavnem krmilil vzhajajoči Linux, ki so ga lahko brez omejitev ukrivljali po svojih potrebah in željah.
Vso zmedo, ki je vladala v Sunu, je najbolje ponazorila odisejada jave. Njen uspeh je nedvoumen, vendar še zdaleč ni izkoristila celotnega potenciala, in to predvsem zato, ker do nedavna ni bila zares prosta. Java je bila prava tehnologija ob pravem času na pravem mestu. Internet je eksplodiral, strežnike je začel osvajati še en njegov otrok, Unixu podoben operacijski sistem Linux, uspeh najrazličnejših mobilnih naprav je bil na obzorju. Javnost in mediji so Sunu jedli iz roke, njegov prvi raziskovalec pa je bil razglašen kar za "Edisona interneta". Vendar kljub nenehnemu približevanju java nikoli ni postala zares odprt standard. Nedvomno je imel Sun legitimen interes, da je ohranjal čvrst nadzor nad tehnologijo, kajti Microsoft je v spoznanju, da zamuja vlak, najprej posvojil, zatem pa z znanimi prijemi začel sprevračati nastajajoče standarde, tudi javo. Da se je nedovoljeno vpletel vanjo, je po dolgih letih spoznalo tudi sodišče, Microsoft pa je Sunu v poravnavi plačal dve milijardi dolarjev, vendar je bila storjena škoda veliko večja. Predvsem zato, ker se ji je dobršen del skupnosti, ki je gnala alternativne operacijske sisteme, preprosto odrekel in izdelal številne nadomestke zanjo.
In tako pridemo do operacijskih sistemov, med katerimi je danes zares vplivnih le še peščica, in to iz zgolj dveh različnih družin: neposredni nasledniki Unixa in njemu podobni sistemi na eni ter Okna najrazličnejših oblik in velikosti na drugi strani. Skoraj vsi člani prve družine so že od začetka ali pa naknadno, vsaj v poglavitnem delu, odprta ali celo prosta koda, vendar so skupnosti, zbrane okrog njih, še vedno zelo razdvojene, največkrat iz povsem sebičnih ideoloških razlogov. Kdor področje spremlja malo bolj od blizu, se gotovo spominja "svetih vojn" med taboroma Linuxa in BSD. Slednji ima "svete vojne" celo med svojimi različnimi predstavniki. In vendar so si danes že vsi zelo podobni. Namizja in namenski programi, ki tečejo na njih, so pravzaprav enaki, oglejmo si le pisarniške pakete in spletne brskalnike.
En sistem iz prve družine pa le nekako izstopa, čeprav je v svoji (strežniški) osnovi del tabora BSD in prav tako na voljo v obliki odprte kode. Vendar je za uporabnike ključna njegova nadgradnja, ki pa je lastniška in zaprta. Gre seveda za Mac OS X, ki ga Apple razglaša za najnaprednejši sistem na svetu. Zanimivo, podobno mnenje ima o svojem Solarisu tudi Sun. Kdo ima prav? Morda oba, kajti ključne tehnologije Solarisa se selijo v družino BSD in tudi v Mac OS X. Sun je pod novim vodstvom, tako vsaj kažejo njegove zadnje poteze, dokončno spoznal, da je vzpostavljanje odprtih standardov, na katerih lahko nadaljuje svojo rast, pri programski opremi mogoče le z resnično prosto kodo. Tako so ključne tehnologije Solarisa, že omenjeni datotečni sistem ZFS, inovativno ogrodje za analizo učinkovitosti in sledenje procesom DTrace, virtualizacija omrežja Crossbow in programja Zones ter še nekatere vrhunske inženirske dosežke lastnih laboratorijev, ponudili svetu z dovoljenjem CDDL, ki je po merilih Fundacije za prosto programje (FSF) res prosto, vendar ni združljivo s kodo GPL! FreeBSD tako že ponuja podporo ZFS, Apple pa je v Mac OS X prenesel tako ZFS kot DTrace, ki ga je celo nadgradil z lastnim grafičnim vmesnikom XRay.
Zgodovina pa se ponavlja, res že skoraj kot farsa. Zaradi drobnih pravnih razlik med dovoljenjema GPL in CDDL vseh teh dobrot ni mogoče kar tako vgraditi v Linux. Še več, sam Linus Torvalds je Sun okrcal, da še vedno gleda le na svoj interes, veliko obljublja, a malo izpolni. In dodal, da bi bil v primeru objave ZFS pod prihajajočim dovoljenjem GPL 3 pripravljen popustiti še sam in isto dovoljenje, čeprav je tudi nad njim že stresel svoj znani srd, povzel tudi za jedro Linuxa in tako končno omogočil sožitje najboljšega iz obeh sistemov. Ali je zaleglo, bomo še videli. Sunov novi šef, Jonathan Schwartz, se je v svojem blogu že pozitivno odzval. Vendar še ni obljubil GPL 3 za Solaris, za začetek je Linus povabil domov na večerjo.
Vso zmedo, ki je vladala v Sunu, je najbolje ponazorila odisejada jave.