Uroš Mesojedec: Premiki z okopov

Odkar je Google prevzel Writely, trenutno verjetno vodilni spletni urejevalnik besedila, si napovedi o veliki spremembi rabe računalnikov sledijo druga za drugo.

Digitalizacija in računalniška obdelava podatkov se širita v večino človekovih dejavnosti, še posebej zaradi vedno bolj dostopne širokopasovne povezljivosti v svetovno medmrežje, ki celotnemu procesu dodaja novo, ključno razsežnost sodelovanja. Vendar nekatere stare navade, ki so posledica prevladujočega vzorca rabe preveč zmogljivih osebnih računalnikov, še kar vztrajajo. Računalniki seveda niso preveč zmogljivi zato, ker so danes sposobni obdelati neverjetne količine podatkov v silno kratkem času in ker se stopnjevanju njihovih zmogljivosti še vedno ne vidi konca. Preveč zmogljivi so zato, ker so premalo usmerjeni v srž dejavnosti, ki jo z njimi opravljamo. To pa je predvsem krivda prevladujoče programske opreme, ki jo že dolgo časa daje "featuritis", svojevrstna bolezen prevelike zmogljivosti, ki jo le redko kdo potrebuje.

Škodljivo preveliko zmogljivost računalnikov lepo ponazarjajo programi za urejanje besedila. Ob vsem njihovem lišpu in najbolj neverjetnih funkcijah, silno veliko uporabnikov še vedno ne razume npr. vloge tabulatorjev ali razlike med trdim in mehkim lomom vrstice. In vendar sta ti dve prvini strojnega urejanja besedila za učinkovito delo ključni. Da niti ne omenjamo koncepta map in datotek, ki je neverjeten, danes popolnoma nepotreben relikt preteklosti, ko so v računalnikih še kraljevale disketne enote in je bilo shranjevanje dolgotrajen proces, ki ga ni bilo mogoče avtomatizirati vsakih nekaj sekund. Ne le, da bi moralo biti shranjevanje samodejno, najrazličnejši dokumenti bi morali biti brez posebnih nastavitev ali orodij na voljo v poljubnem številu različic z možnostjo medsebojnega primerjanja in razveljavljanja sprememb skozi njihovo celotno življenjsko pot. Velikanske zmogljivosti računalnikov in zmogljivosti diskov to že zelo dolgo omogočajo.

Težava je, kot rečeno, v programski opremi, ki velikansko moč računalnikov izkorišča silno slabo, danes predvsem za najrazličnejše vizualne učinke. A stvari je začel postavljati na svoje mesto svetovni splet. Njegov izumitelj si je od nedavna tudi sam omislil spletni dnevnik, katerega prvi zapis je bilo razmišljanje o začetkih te revolucije v človeški komunikaciji. Splet je bil po njegovi izvirni zamisli zamišljen kot medij sodelovanja. Minulih petnajst let je večina uporabnikov sicer splet spoznavala predvsem kot enosmerni vir najrazličnejših podatkov iz razmeroma omejenega števila po kakovosti izstopajočih virov, z nekaterimi zanimivimi možnostmi dvosmerne komunikacije, ki pa je bila večinoma omejena na sodelovanja v spletnih anketah in morebitno objavo kratkega zapisa v spletnih forumih. No, prvi spletni brskalnik je bil v resnici brskalnik/urejevalnik, ki je vsakemu obiskovalcu dovoljeval tudi polno urejanje spletnih strani in shranjevanje sprememb nazaj v strežnik, če je seveda uporabnik imel ustrezne pravice do dostopa. Ostanek te zmožnosti prvega brskalnika je še danes najti tudi v njegovih naslednikih, ki so od "urejevalnega" dela ves čas ohranili zelo pomembno zmožnost: vpogled v izvirno kodo spletne strani. Resda shranjevanje sprememb ni bilo tako preprosto, a vsaj do označevalne kode smo lahko prišli brez težav in jo uporabili kot navdih za našo novo stvaritev.

Po številnih letih so brskalniki sklenili krog in so danes znova tudi urejevalniki, ob pomoči nekaj skriptne kode pa omogočajo tudi nadvse udobno shranjevanje spremenjene vsebine v strežnik. Zanimivo, da sta obe ključni zmožnosti, potrebni za novo/staro vlogo brskalnikov, nastali v Microsoftovem IE zaradi želje po udobni rabi e-poštnih nabiralnikov strežnika Exchange neposredno iz spletnega brskalnika. To sta vgrajeni vizualni urejevalnik HTML in gradnik za povezovanje s strežnikom v ozadju, ki je ključni element "Ajaxa". No, prvi spletni brskalnik/urejevalnik je enako funkcionalnost omogočal s preprostim urejevalnikom besedila in temeljno zmožnostjo protokola HTTP, ki omogoča tudi shranjevanje vsebine v strežniku. Kaj hočemo, "featuritis" ni tuj niti spletnim brskalnikom.

Vendar ima celotna zgodba pri spletu povsem drugačen izid. Ker je najvplivnejša in največja programska hiša splet dolgo zanemarjala, se je ta lahko vzpostavil kot od podlage neodvisen standard, katerega temeljne prvine morajo spoštovati tudi vsi današnji strežniki in odjemalci. Kljub hitremu zasuku Billa in druščine in poznejšemu prevzemu vodilne vloge pri odjemalcih je bilo za popoln prevzem strežnikov že prepozno, še posebej, ker se je splet rodil v drugačnem svetu, ki je v skoraj istem trenutku doživel preporod. Leto 1991 namreč ni rodilo le spleta, temveč je finski študent predstavil svetu tudi svoj klon Unixa, operacijskega sistema, ki si s spletom deli številne lastnosti. Za prihodnost je ključna predvsem ta, da se vsebina spletnih strani, od njihovega nastanka prek vseh izpopolnitev in nadgradenj, še vedno kodira in distribuira v človeku berljivi obliki: običajnih datotekah z besedilom. Še več, ta oblika je postala celo prihodnost računalniške izmenjave podatkov. XML, ta "mati vseh standardov", ni nič drugega kot označeno besedilo. Označeno enako, kot že vrsto let spletne strani.

Splet in povezani računalniki odpirajo nov svet, svet sodelovanja, in v njem bo nujno prišlo do ključnega premika: vsebina se bo dokončno iztrgala iz objema namenskih programov. Koščki sestavljanke se počasi zlagajo in končna slika je vedno bolj očitna. Spletne storitve, XML, odprti zapis dokumentov so le nekateri od njenih najopaznejših delcev. Tu pa trčimo ob ustaljene vzorce uporabe preveč zmogljivih računalnikov. Velika zmogljivost je imela velikansko ceno. Ne le finančno, saj danes licenčnina za programsko opremo obsega neokusno velik del stroškov legalne rabe računalnika (še posebej, če se soočimo s pravili rabe in ugotovimo, kaj smo v resnici plačali), temveč tudi intelektualno, saj je prevladujoča programska oprema naravnost narejena tako, da nas sili v slabe razvade in zakriva bistvo rabe računalnika, ki je avtomatizacija. Če za urejanje enake količine besedila z vse bolj zmogljivimi računalniki in programi potrebujemo enako ali celo vedno več časa, potem je s to sliko očitno nekaj narobe. In če osnovne šole učijo uporabo Worda, ne pa načel računalniškega urejanja besedila, potem je slika še bolj žalostna.

Vendar prihodnost zahteva sodelovanje. Sodelovanje različnih sistemov in različnih programov, vseh skupaj povezanih v omrežje. To pa pomeni odprte zapise dokumentov, prosto izbiro programov za njihovo obdelavo, zanesljivo in varno shrambo, predvsem pa bomo znova vsi skupaj odkrili, da je ključna vsebina, ne pa oblika. Smrt pisarniške programske opreme na namizju je seveda nesmisel, bo pa ta pisarna postala povsem drugačna. Odprta, živa ali, če želite, na zahtevo. Kaj bo v tem svetu sploh še "namizje", pa naj bo tema za kak nov razmislek.

Prevladujoča programska oprema je naravnost narejena tako, da nas sili v slabe razvade in zakriva bistvo rabe računalnika, ki je avtomatizacija.