Uroš Mesojedec: Slabi obeti

Izvor težav je korporacija, kot jo je pravno ustoličila odločitev ameriškega vrhovnega sodišča konec 19. stoletja.

Vrhovni sodniki, večinoma nekdanji pravniki korporacij, so takrat podjetju dodelili pravice fizične osebe, ki jih ščiti znamenito 14. dopolnilo k ameriški ustavi, in to v času, ko temnopolti prebivalci pravno niso bili ljudje, bele ženske pa pravzaprav tudi ne, saj niso imele volilne pravice. (Ameriška) korporacija je odtlej pravna "oseba", katere edini namen je ustvarjanje dobička njenim lastnikom. Uprava korporacije je po zakonu dolžna zasledovati ta edini cilj. Žal korporacije niso resnične osebe. Ne peče jih vest in nimajo klene morale. Na žalost tudi lastniki ne nosijo nobene pravne odgovornosti za delovanje korporacije, ki je njihova last. Vsaka korporacija zato ne izbira sredstev pri doseganju dobička. Dopustno je tudi kršiti zakon, če je le kazen za kršitev manjša od dobička, ki ga je kršitev prinesla. Tako vedenje korporacij pravni sistem z milimi kaznimi pravzaprav naravnost vzpodbuja. Bajni dobički in podkupljivi vplivneži korporacijam omogočajo celo, da zakone oblikujejo po svojih željah.

Korporacijam je marsikje uspelo prevzeti oblast in izsiliti prosti trg kot najboljšo rešitev za katerokoli človeško dejavnost. Sebični in k dobičku usmerjeni interesi so si podredili ustvarjalnost, sožitje z naravo, sodelovanje, dobroto, sočutje. Tako stanje stvari pa preprosto ni naravno in zato ne more trajati v nedogled. Vendar korporacije ne bodo kar čez noč spremenile svojega vedenja, ne glede na to, kaj objavljajo njihovi oddelki za stike z javnostmi. V ljudeh mora dozoreti zavest o dolgoročni škodljivosti tega.

Zakaj tak uvod? Posiljevanje Avstralije in Evrope s strani ZDA v zvezi z uskladitvijo zakonodaje, ki uveljavlja patente za programsko opremo in prepoveduje povratno inženirstvo, zelo lepo kaže, kako lahko interesi korporacij začnejo krojiti tudi naš vsakdan. Na srečo pa še nismo povsem nemočni. Poteza predstavnika stranke Zelenih v münchenski mestni upravi je pokazala, kako je mogoče odpreti oči in vsaj vzbuditi zanimanje zaspane javnosti, ki ne kaže prevelikega zanimanja za to, da bi dejavneje vplivala na odločitve, ki bodo krojile njeno prihodnost in celo njeno svobodo. Kot zdaj čivkajo že vrabci na veji, se je tehnološko vodilno nemško mesto odločilo v javni upravi postopoma presedlati na Linux in odprtokodne programe. Microsoftov šef Ballmer je celo prekinil svoj oddih in mestu ponudil znatne popuste za obnovitev pogodbe, menda so cene kar razpolovili. Münchenska uprava pa se je kljub temu odločila preiti na Linux, čeprav je bila nova Microsoftova ponudba finančno ugodnejša. Odgovorni so se zavedali dolgoročnih posledic prehoda, predvsem blagodejnega učinka na krajevno gospodarstvo. Projekt "LiMux" je doživel že kar nekaj zapletov, a so bili ti v glavnem pričakovani in ga niso kritično ogrozili, potem pa je kot strela z jasnega udarilo vprašanje Jensa Mühlhausa, ki je naravnost vprašal, kaj se bo zgodilo, ko bo lastnik programskega patenta poslal mestu Müenchen zahtevo po prenehanju rabe programja, ki krši njegovo intelektualno lastnino? Poteza je bila genialna. Mühlhaus je namreč predstavnik Zelenih, ki so goreči zagovorniki trenutne pravne ureditve v Evropski zvezi (EZ), ki prepoveduje patentiranje programske opreme. Vprašanje je bilo očitno provokacija, saj je Nemčija na glasovanju ministrskega sveta EZ podprla spremembo zakonodaje v prid programskim patentom, čeprav ima sama močno industrijo programske opreme, ki pa jo sestavljajo predvsem majhna in srednje velika podjetja, ki jih sprevrženi patenti za programsko opremo najbolj ogrožajo.

Kot je med drugim razkril časnik International Herald Tribune, je kar nekaj predstavnikov v ministrskem svetu glasovalo proti volji svojih nacionalnih parlamentov. Tudi Slovenija je reagirala skrajno zmedeno in kljub zatrjevanju, da programskih patentov ne bomo podprli, ravnala drugače. Najhujši škandal je zaenkrat izbruhnil na Nizozemskem, kjer naj bi minister parlamentu celo lagal. Po nespretnem izmikanju in izgovarjanju na napako v računalniškem dokumentu je Nizozemska uradno spremenila svoj glas iz "za" v "zadržan"; to se je zgodilo prvič v zgodovini EZ. Doslej je namreč veljalo, da so predhodna glasovanja dala tudi dokončni izid, ki ga je končno glasovanje le še potrdilo. Med osumljenimi birokratskega "prevzemanja oblasti" so tudi predstavniki Nemčije, Danske in Poljske. Prav Poljska je glede programskih patentov precej odprta in tamkajšnji Microsoft je patentni urad že zasul z vlogami. Odprta pa je tudi globalna fronta. Del bolj obveščene javnosti v Avstraliji se pravkar upira harmonizaciji tamkajšnje zakonodaje z ameriško in opozarja na nevarnosti, ki jih predvsem patenti predstavljajo za neodvisna avstralska podjetja. Zgovoren pa je tudi Microsoftov kadrovski oglas za vodjo pravne pisarne v centru Pekinga. Skrbel naj bi za razvoj in promocijo zaščite intelektualnih pravic na območju širše Kitajske.

Zasipanje s patentnimi vlogami ni več nobena novica v ZDA. Novost je le vratolomen tempo, saj Microsoft v svoji domovini vlaga povprečno deset patentnih vlog na dan. Nedavno je za dvajset let dobil monopol za vodenje seznama opravil in izkoriščanje človeške kože kot prevodnika in vodila signalov. Zna biti, da bo onkraj luže pravno sporno oditi v trgovino s seznamom reči, ki jih moramo kupiti, ali pa s prstnim odtisom dokazati svojo istovetnost, če vsega skupaj ne bo nadzorovala programska oprema, ki ima dovoljenje iz Redmonda.

Mediji so v pregovornem času kislih kumaric izbrskali še zaprašeno, dve leti staro interno sporočilo podjetja Hewlett-Packard, ki opozarja na pravno vojno, ki jo bo s pomočjo lastnih programskih patentov kmalu sprožil Microsoft proti vse bolj priljubljeni prosti kodi. Le kakšna novica neki? Izkoriščanje pravnega portfelja za boj proti odprtim standardom je že leta 1998 zelo nazorno pokazal javno objavljeni dokument "Haloween", katerega pristnost je Microsoft medtem tudi potrdil.

Microsoftovo poglavitno orožje so patenti. Če se sprevržena patentna zakonodaja uveljavi tudi v Evropi, bo sledil frontalni napad na prosto kodo, najprej na Linux in najverjetneje Sambo. Vendar ne bo ogrožena le prosta koda, pravi cilj napada bodo odprti standardi. Odprti standardi omogočajo enakopraven boj med ponudniki izdelkov in storitev, to pa pomeni nižje cene in boljšo kakovost ter na koncu koncev tudi več zaslužka za najuspešnejše. Ti pa ne morejo spati na lovorikah. Spanec si lahko privoščijo le tako, da po svoji zmagi odprte standarde izrodijo in te izrodke s patenti zaščitijo pred konkurenti.

Slovenija je reagirala skrajno zmedeno in kljub zatrjevanju, da programskih patentov ne bomo podprli, ravnala drugače.