Uroš Mesojedec: Zabava do skrbi

Kako te ob sistemu za domačo zabavo lahko zaskrbi za prihodnost programja, kot ga poznamo.

Sestavljanje sistema za hišno zabavo, ki temelji na klasičnem osebnem računalniku, je verjetno preprostejše za nekoga, ki se mu z računalnikom ne ljubi eksperimentirati. Kupi si pač primerno strojno opremo, ustrezno programje naj bo na računalnik že nameščeno, preostane mu le še vse skupaj povezati v dnevni sobi in že se lahko zlekne v naslanjač in uživa ob pritiskanju na daljinca. Vendar pa so osebni računalniki precej zmogljive škatle in jih je - vsaj nekaterim - škoda nameniti zgolj tako ozki vlogi. Vnaprej pripravljeni večpredstavni sistemi običajno ne dopuščajo še kopice drugih opravil, ki jih z računalnikom lahko počnemo. In tako se najdemo precej samozavestni uporabniki, ki se gradnje sistema za zabavo lotimo sami. Pa ni moj namen razpredati o različnih težavah, ki nas pri tem lahko doletijo, navsezadnje ste prav v tej reviji lahko spremljali zanimivo serijo člankov o izgradnji sistema HTPC. Moja osebna izkušnja pri sestavljanju že približno četrtega tovrstnega sistema je postala povod za pričujočo razčlenitev precej pomembnejšega problema in izziva, ki je danes pred računalniško industrijo.

Pomemben sestavni del vsakega sistema za hišno zabavo je kakopak televizijski sprejemnik. Govorimo seveda dobesedno o sprejemniku, ki je sposoben signal iz žice pretvoriti v gledljivo obliko. Računalniški sprejemniki, priljubljeno poimenovani TV kartice, v veliki večini sodijo v dve skupini: "generične" kartice, ki temeljijo na enem od dveh priljubljenih sprejemniških čipov, in "izvirne", ki so običajno dodatek na grafični kartici. "Samograditelji" računalnika za hišni center zabave običajno posežejo po prvih, saj imajo s tem precej več svobode pri izbiri grafične kartice, hkrati pa "generična" narava strojne opreme na teh karticah zagotavlja široko programsko podporo. Zanimivo je, da so take kartice izjemno priljubljene v vzhodni Evropi in nekaj najzmogljivejših programov zanje izvira iz Rusije, Poljske in Češke. Vendar po mojem osebnem mnenju najboljši tovrstni program, DScaler (www.dscaler.org), prihaja izpod rok izjemnega angleškega programerja Johna Adcocka. Žal se z izjemnostjo kode programa lahko primerja le počasnost, s katero se ta razvija.

In tu se skriva problem, skoraj že paradoks. Proizvajalci "generičnih" TV kartic - večinoma gre za manj znana daljnovzhodna podjetja - investirajo nemajhne vsote denarja v razvoj podpornega programja zanje. Če obstaja kategorija najbolj grdih in neuporabnih programov, potem so to priloženi programi za nadzor TV kartic. Videl sem jih že na desetine in le tu in tam se najde kakšen, ki ga je sploh vredno pognati. Še posebej po tem, ko enkrat preizkusimo DScaler. Ampak DScaler je popolnoma prost program. Skupaj z izvirno kodo ga lahko prenesemo s spletnih strani in z njim počnemo, kar koli želimo. No, ker je na voljo pod dovoljenjem GPL, nam je prepovedano edino skriti izvirno kodo vseh programov, ki bi jih razvili z uporabo njegove izvirne kode. Ampak "generični" ponudniki TV kartici nimajo kaj skrivati. Tako ali tako vse kartice temeljijo na dobro znani strojni opremi. Skrivnosti praktično ni in to potrjuje tudi sam DScaler, ki samodejno prepozna že praktično vsako "generično" TV kartico. Morda si izdelovalci kartic želijo samosvoje podobe? Tudi tu ni nobene težave, DScaler podpira preobleke. Lahko mu spremenimo zunanjo podobo kakor koli želimo, ne da bi spremenili en sam znak v izvirni kodi.

Dobro, TV kartice so za marsikaterega uporabnika računalnikov precej obskurno področje. Kaj pa pisarniški programi? Tudi tu sem po nedavni izkušnji ostal popolnoma presenečen. Ste morda slišali za Mendocino? Gre za okrožje v severni Kaliforniji, ki je zaradi svoje zemljepisne lege, nekje na sredini zračne črte med dvema poslovnima stavbama, posodilo ime skupnemu projektu dveh velikanov programske opreme, Microsoftu in SAP. Zaradi zahtev strank bo SAP prilagodil svojo programsko opremo, da bo kar najbolje sodelovala z Microsoftovo Pisarno. Razumljiva poteza, glede na stanje na trgu. Ni pa razumljiva odsotnost podobnega projekta, ki bi tudi uporabnikom alternativnih pisarn omogočil kar najprijaznejše delo z SAP. Že zaradi geografskega porekla, SAP je navsezadnje nemško podjetje, Nemčija je precej gostoljuben dom za prosto programje (LiMux), povrhu tega pa najresnejši konkurent Microsoftovi Pisarni (Star/OpenOffice) ravno tako vleče korenine iz SAPove domovine, da ne govorimo o zanimivi Microsoftovi zgodovini pri tovrstnih sodelovanjih. Lahko kdo sploh dvomi, da bo nekega dne, ko bodo uporabniki SAP tako ali tako poznali le še prek pročelja v Pisarni, Redmond izvedel še en manever "Netscape"? No, vsaj po javno izrečenih besedah se predstavnikom SAP vse skupaj ne zdi prav nič problematično.

Dobro, pisarniška programska oprema je morda zasičeno področje računalniške industrije. Pa pojdimo naprej, do najpomembnejšega kosa programske opreme danes. Operacijskega sistema? Programskega strežnika? Ne, spletnega brskalnika! Če je kje odsotnost stika z resničnostjo pri programerskih hišah res očitna, je to pri spletnih brskalnikih. Edini od velikanov, ki vleče pametne poteze, je Apple. Posvojili so Konqueror in na njegovih temeljih izgradili boljši in lepši brskalnik za Mac OS X, kot je bil Internet Explorer: Safari. Ves preostali svet, s častno izjemo Googla, pa je mirno spremljal, kako bi skoraj umrl projekt Mozilla, ki je, zahvaljujoč tudi veliki meri sreče, končno le dokončal uporaben brskalnik na povsem prenovljenih temeljih nekdanjega Netscape Navigatorja. Iz spleta je bilo prenesenih že 80 milijonov izvodov brskalnika projekta Mozilla, priljubljenega Firefoxa.

Spletni brskalnik postaja dom vse večjemu številu namenskih programov. Marsikatero programersko podjetje je javno oznanilo, da bo večino svojih izdelkov na tak ali drugačen način preneslo v splet. Obrisi uporabniških namenskih programov prihodnosti se kažejo v projektih Yahooja in Googla ... No, upanje ostaja. Omenjeni Google, ki skrbi tudi za plačo marsikaterega razvijalca brskalnika, je v Mozillo zlil že toliko denarja, da je nedobičkonosni status fundacije postal ogrožen in so bili prisiljeni ustanoviti še podjetje, ki bo programsko opremo tržilo. Ravno ob koncu pisanja tega mnenja pa sem prebral zanimivo novico. IBM se je odločil projektu Mozilla donirati okrog 50.000 vrstic zelo uporabne kode. Kje ste SAP, Oracle, BEA, CA, Siebel, Intuit ...?

Če je kje odsotnost stika z resničnostjo pri programerskih hišah res očitna, je to pri spletnih brskalnikih.