Ustvarjanje milijonov v korakih po 25 centov

Ime Atari je bilo četrt stoletja tesno povezano z igrami, skupaj z industrijo video iger pa je praktično vsako desetletje doživljalo izjemne vzpone in padce. Čeprav gre za nekdanjega giganta iz sveta iger, je podjetje kar petnajst let izdelovalo tudi računalnike.

Ljudje, rojeni v dobi igralnih konzol, videoigre povezujejo z imeni Nintendo, PlayStation in Sega. Atari je v njihovih očeh podjetje, čigar izdelki sodijo v muzej. Nekdanji velikan te industrije si je očrnil ime predvsem z vrsto manj posrečenih združitev, prevzemov in stečajev, čeprav je s svojimi revolucionarnimi koraki v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja zabaval staro in mlado. Pravzaprav igričarska industrija zasluge za svoj vzpon pripisuje bolj ali manj brilijantnima ustanoviteljema podjetja Atari. Nolan Bushnell in Ted Dabney sta se spoznala leta 1969, ko sta bila zaposlena v podjetju Ampex. Bushnell se je kot mlad inženir elektronike navdušil nad eno prvih video iger, Spacewar, ki so jo na velikanskem računalniškem sistemu na MIT razvili profesor Steve Russell in dva študenta. Prav študentska leta so Bushnellu vtisnila močan pečat, saj je med študijem delal še v zabaviščnem parku in prišel na zamisel, da bi elektronska igra lahko bila uspešna podobno kot drugi avtomati na kovance. V tistem času so namreč imeli po lokalih predvsem fliperje in druge preprostejše igre.

Bushnell in Dabney sta za podjetje Nutting Associates leta 1971 izdelala prvi stroj na kovance, ki je omogočal igranje arkadne igre. Kljub 1500 prodanim kosom ni upravičil pričakovanj podjetja, a sta glavna razvijalca z delom zaslužila nekaj denarja in ga vložila v svoj posel. Istega leta sta ustanovila podjetje Syzygy Co., a ga že naslednje leto preimenovala v Atari Inc. »Ataru« namreč v japonščini pomeni »zadeti cilj/tarčo«. V žargonski japonščini »atari« sicer pomeni biti blizu zmagi – kot bi šahiral kralja pri šahu.

Pong in milijoni

Dabney je kmalu izumil tehnologijo, ki je omogoča prikaz in premikanje pik po zaslonu brez pomoči zelo dragega računalnika. Vezje, imenovano Spot Motion, tako velja za pravega predhodnika sodobnih video iger, saj je omogočalo premik točke po zaslonu – gor, dol, levo ali desno. Vezje je bilo precej manjše od računalniških omar, velikih kot stanovanja tistega časa, zato se je rodila nova inovacija – igričarska omara/avtomat, kakršne v nekoliko lepši obliki poznamo še danes. Prva igra na Atarijevem stroju je bil prav povprečni Computer Space, Bushnell pa je preživel veliko časa v iskanju drugih iger in njihovi analizi. Največji konkurent Atarijevim avtomatom je bila leta 1972 igralna konzola Magnavox Odyssey, ki je premogla več nemih iger, tudi Table Tennis, v dveh letih pa je podjetje v Evropi in ZDA prodalo kar 330 tisoč kosov.

Danes banalno preprosta igra Pong je podjetje Atari izstrelila med nesmrtne.

Ustanovitelja Atarija sta pripeljala v podjetje še tretjega nekdanjega sodelavca. Al Alcorn pred tem ni igral iger, a ko je naredil svoj prvi igričarski program, imenovan Pong, je sledila nepričakovana revolucija. Pong je bil izdelan kot preizkus lastnih spretnosti in odzivnosti pri odbijanju žogice po zaslonu, a je bila njegova igralnost precej boljša od vseh drugih iger – žogica se je odbijala pod različnimi koti, s časom pa je postaja vse hitrejša. Špranje v zgornjem delu zaslona so bile posledica tehnoloških omejitev/napak, a so poskrbele, da se je vsaka igra Pong prej ali slej končala. Igra je imela tudi zvok in je tako digitalni tenis povzdignila na raven zasvojenosti. Prototip, sestavljen iz črno-belega televizorja in oranžno pobarvane omare, je trojica namestila v bližnji bar Andy Tapp’s Tavern. Po nekaj dneh ga je lastnik lokala vrnil, češ da ne deluje več. Ko so ga odprli, so ugotovili razlog za okvaro – avtomat je bil poln kovancev!

Bushnell je Pong najprej predstavil dvema izdelovalcema, podjetjema Bally in Midway, a se je na koncu pametno odločil, da bo zaslužil precej več denarja, če bo igralne avtomate izdeloval kar sam. Do konca leta je Atari pridobil kapital, potreben za zagon proizvodnje, ki je še istega leta tudi stekla, prve mednarodne pošiljke pa so nosile letnico 1973. Pong je postal edinstvena uspešnica, posamezen avtomat je na dan prislužil za okoli 40 dolarjev kovancev (danes bi bil ta denar vreden okoli 220 dolarjev), naročila za igralne avtomate so začela deževati. Do konca leta 1974 jim jih je  uspelo izdelati in prodati več kot 8000, kupovali pa jih niso le lokali, temveč tudi »igralnice« in  restavracije. Prvi primerki, odeti v rumeno barvo, so danes pravi zbirateljski artikli in dosegajo vratolomne cene, saj jih je bilo izdelanih le okoli 12 tisoč. Atari je moral organizirati celo službo za praznjenje denarja iz avtomatov, ki je redno nosila kupe kovancev v 15-kilogramskih vrečah. Poslovni model je bil preprost – polovica denarja je ostala lastniku avtomata, polovico je dobil Atari. Leta 1975 je podjetje predstavilo tudi domačo različico igre, ki je že v prvem letu našla 200 tisoč kupcev.

Atari je tak uspeh presenetil, podjetje namreč ni imelo niti patenta za svoj izum, vložilo ga je šele  konec leta 1972, a je izdaja patentov takrat trajala tudi več let. Prav zato so kaj hitro nastali številni kloni igre in bili bolj ali manj uspešni. Edini patent za tako igro si je lastil Magnavox, ki je leta 1974 proti Atariju vložil tudi tožbo. Podjetji sta se poravnali na sodišču, odškodnina naj bi bila med 400.000 in milijon dolarjev. Čeprav bi lahko Atari sodbo dobil, je povlekel pravo strateško potezo, plačal odškodnino in se posvetil nadaljnjemu razvoju, Magnavox pa je bil dolgotrajne sodne bitke z vsemi posnemovalci.

Atari je z igrami želel uspeti tudi v svetu računalnikov. V hudi konkurenci mu to ni najbolje uspevalo.

Atari pa je leta 1974 naredil tudi kup napak. Bushnell je podjetje v želji po hitri mednarodni širitvi pripeljal na rob bankrota, podoben učinek je imel tudi razvoj za tiste čase neverjetno drage dirkaške igre Gran Trak 10. Podjetje je pravzaprav rešila šele arkadna uspešnica Tank. To so bila zlata leta Atarija. Bushnell je prirejal divje zabave ob bazenih, ki so postale hitro znane tudi po obilici alkohola in drog.

Korporacija in težave

Bushnell, ki je že leta 1973 izplačal soustanovitelja podjetja, Dabneyja, je leta 1976 sprejel mikavno pogodbo zabaviščnega konglomerata Warner Communications. Podjetje je prodal za 28 milijonov  dolarjev (okoli 15 milijonov je šlo neposredno v lastnikov žep). Inovacija, imenovana Atari VCS (Video Computer System) in pozneje preimenovana v Atari 2600, je prinesla računalniško platformo v igričarski svet. Na isti osnovi (procesorju MOS Technology 6052) so namreč gradili tudi Atarijevi računalniki in konkurenčni izdelki – Apple II, NES, Commodore 64 … V 80. letih so se Atarijevi igralni sistemi za domačo rabo prodajali kot vroče žemljice, prodaja je presegla 415 milijonov dolarjev. V tem času je podjetje predstavilo tudi svoj prvi 8-bitni osebni računalnik (Atari 400/800), Nolan Bushnell pa je bil zaposlen kot predsednik družbe. Voditelji korporacije nad predsednikom sicer niso bili navdušeni, še najbolj so jih motile petkove nebrzdane zabave zaposlenih in svoboda (ne)oblačenja na delovnem mestu.

A čim bolj so šla 80. leta h koncu, tem več težav je bilo na vidiku. Ljudje so se že naveličali Ponga in so začeli kupovati konkurenčne izdelke in igre. Atari je VCS prodal v 750 tisoč primerkih in kljub ceni 199 dolarjev ni upravičil visokih pričakovanj. Warner je porabil pet milijonov dolarjev za trženje in oglaševanje, a je polovica izdelanih konzol ostala v skladiščih. Izguba se je kopičila in leta 1978 je Bushnell zapustil podjetje.

Vodenje podjetja je prevzel Ray Kassar in bil hitro nagrajen z novo uspešnico. Taito je izdelal igro Space Invaders, ki je sprožila nov val navdušenja nad igrami. Samo leta 1980 je Warner prodal dva milijona primerkov Atari 2600, dve leti zatem pa že deset milijonov. Iger za svoje sisteme ni razvijal le Atari, temveč tudi številna druga podjetja, ki so v tem ekosistemu prepoznala svojo priložnost in ga s tem naredila še bolj priljubljenega. Leta 1982 so Atarijevi prihodki predstavljali kar 70 odstotkov vseh prihodkov korporacije, ki je sicer tržila predvsem glasbo in film. A tudi Kassar je vlekel napačne poteze. Krčil je sredstva za razvoj, zato so štirje najboljši inženirji hitro zapustili Atari in ustanovili novo podjetje, Activision, ki še danes velja za velikana v svetu iger. Poznavalci vedo povedati, da je Atari pod vodstvom Warner Communications storil »poslovni samomor«.

Novi padci in prodaje

Leto 1983 je prineslo povsem nepričakovan zaton zanimanja za video igre, Atari pa je v enem samem četrtletju pridelal več kot 300 milijonov dolarjev izgub. Te so se je ob koncu leta zaustavile pri številki 533 milijonov. Warner je na tone arkadnih konzol in iger preprosto zakopal v puščavi in zalil z betonom. Naslednje leto je Warner Atari računalniški del prodal nekdanjemu direktorju podjetja Commodore, Jacku Tramielu. A tudi prodaja računalnikov Atariju ni šla po načrtih, več modelov je bilo neuspešnih kot uspešnih. Leta 1985 se je Warner znebil tudi igričarskega dela podjetja, znanega kot Atari Games, in ga prodal podjetju Namco.

Za nameček je podjetje leta 1992 izgubilo protimonopolno tožbo z Nintendom. Res je izdelalo impresiven igralni sistem Jaguar, a je bil ta dvakrat dražji od Nintendove rešitve. Sega je leta 1994 za 40 milijonov dolarjev od Atarija odkupila vse patente. Podjetje je dve leti pozneje skušal spraviti na pota stare slave oddelek Atari Interactive, a ga je še isto leto prevzel izdelovalec diskov JTS. In ga žal že leta 1998 za drobiž (5 milijonov dolarjev) prodal družbi Hasbro Interactive. A usoda je hotela, da je Atarijeva blagovna znamka spet ostala v novih rokah le dve leti. Leta 2000 jo je kupil francoski izdelovalec iger Infogramers in ji v naslednjih letih namenil vlogo založnika iger.

Pot podjetja in blagovne znamke Atari se je januarja lani vendarle končala. Podjetje je namreč naznanilo nov bankrot. Žal še vedno ni dobilo novega lastnika.