Uvodnik: Digitalna preobrazba po slovensko
Več kot 20 let je že tega, kar smo v Sloveniji prvič uvedli državno institucijo, ki naj bi se ukvarjala z digitalizacijo življenja. Ministrstvo za informacijsko družbo se je temu reklo, prvi minister pa je bil Pavel Gantar. In vendar je naša država danes še vedno zelo daleč od tega, kar bi si digitalno osveščeni državljani želeli.
Vem, v uvodu nisem povedal nič revolucionarno novega (razen omembe g. Gantarja, na katerega smo že malce pozabili), vsi vemo, da Slovenija ne sodi med najbolj digitalno razvite države. Pa vendar, o tem ne govoriti in ne ponavljati v nedogled bi pomenilo, da se s tem strinjamo. Ali celo verjeti, da je aktualna vlada, ki je menda ukinila »pošiljanje papirčkov med uslužbenci Nijz«, kot je dejal premier, naredila kak odločilen korak v smeri izboljšanja razmer. Resda imamo po novem ministra za digitalno preobrazbo (ki bo našim otrokom uredil digitalne bone, ha!), vendar nekatere osnovne zadeve v državi pač še vedno ne delujejo. Osebno lahko prispevam dva anekdotična primera, gotovo jih lahko bralci (moj elektronski naslov je zgoraj) še več.
No, primer je v resnici samo en, le razširil se je na dve težavi – potujem v tujino (zunaj EU) in seveda sem v zadnjem trenutku ugotovil, da mi je potekel potni list. Vem, da je bilo to včasih preprosto in analogno – stopil si do okenca na upravni enoti, doplačal nekaj evrov za prednostno obravnavo in potni list je bil čez dan ali dva na pošti. (Doma ne, saj vsaj moj poštar nikoli ne pozvoni, ampak se moram sam sprehoditi do pošte. Ampak to je že druga zgodba.) Danes, 20 let po ustanovitvi prvega ministrstva za informacijsko družbo, je postopek še vedno enako analogen, vendar zaradi covida še veliko bolj zapleten. Za začetek, saj veste, da se ne morete kar sprehoditi do okenca Upravne enote, ali ne? Ne, »ker je covid«, zato se je treba naročiti.
Digitalni fotoaparat -> analogno tiskanje -> skeniranje -> vstavitev v aplikacijo za izdelavo potnega lista. Logično, mar ne?
Denimo s spletno aplikacijo, ki je bila del 350.000 evrov vrednega javnega naročila. Tega je dobilo podjetje, ki takole oglašuje svoja znanja: »Nudimo kvalitetne storitve: dohodne in odhodne klice, preverjanje zadovoljstva kupcev, skritega kupca, SMS storitve, podporo pri izvajanju oglaševalskih akcij, podporo za spletne medije in svetovanje.« Le kaj bi šlo lahko narobe, mar ne? Podjetje Ortus je za programiranje naročenega obrazca najelo zunanjega izvajalca, ta je vanj amatersko »vključil« osnovne varnostne luknje, kot je SQL Injection in … obrazec je po enem dnevu letel s spleta. Prevrtimo en mesec v prihodnost in – obrazca še vedno ni! Še več, spletne strani na domeni gov.si nas vseeno pozivajo, naj kliknemo nanj, le da se ta na zasebni domeni (!!) uen.ortus-inc.si ne odziva! Da, država nas poziva, naj se naročimo na zasebnih spletnih straneh zasebnega podjetja (ki se ukvarja s »podporo pri izvajanju oglaševalskih akcij«), in nas ob tem prijazno opomni: »Zaradi tehnične napake sistem trenutno ne deluje!«
E-naročanje torej ne deluje, deluje pa vsaj naročanje prek elektronske pošte. Bolje kot lani, kar je res, je res. Takrat sem poslal elektronsko pošto, da bi se rad naročil, nakar mi je uslužbenec vrnil klic in mi narekoval datum in uro, ko bi me naročili. Ko sem prosil za pisni odgovor, saj me je s klicem dobil v avtomobilu, se ni dal. Raje me je kasneje poklical še enkrat. No, v enem letu je napredek očiten – datum in uro sem zdaj dobil kar v povratnem elektronskem sporočilu! Seveda sem moral najprej ugotoviti, na kateri urad naj sploh pišem (in se tja potem tudi odpeljem), da bo čakalna doba krajša od ljubljanskih 18 dni, toda to je že spet druga zgodba …
No, če ostanem pri potnem listu … Nekoč smo se zanj v prostorih javne uprave fotografirali, fotograf nam je fotografijo natisnil, uslužbenec na okencu pa jo je nato poskeniral. Verjetno ne boste presenečeni, da je postopek tudi danes popolnoma enak. Digitalni fotoaparat -> analogno tiskanje -> skeniranje -> vstavitev v aplikacijo za izdelavo potnega lista. Logično, mar ne? No, da ne bom krivičen – obstaja tudi možnost digitalne oddaje fotografije, prek sistema E-fotograf, ki uporablja črtne kode. Toda vsaj na Upravni enoti Ljubljana imajo še vedno fotografa, ki te možnosti ne pozna. In ki še vedno poskuša dodatno zaslužiti s tem, da bi mi to isto fotografijo poslal po elektronski pošti.
No, toliko, moja dva centa na temo digitalne preobrazbe. Za katero imamo ministrstvo, naj spomnim še enkrat.