Uvodnik: Je prihodnost res upogljiva?
Tehnologija ni bila nikoli uspešna le zaradi same tehnologije. Ni dovolj, da uporabnikom prinese le »vau« efekt, ampak mora biti predvsem koristna.
Od samih začetkov zaslonske tehnologije OLED že poslušamo o tem, da je/bo take zaslone nekoč mogoče tudi upogniti. In res, leta 2013 je Samsung predstavil prvi prototip, ki je imel zaslon ukrivljen okoli desnega roba telefona. Ni trajalo dolgo, da je tehnologija prišla tudi do kupcev (Galaxy Note Edge), danes pa ukrivljenost poudarja že kar veliko telefonov, tudi če niso na ravno na vrhu cenovne lestvice. In vendar je očitno, da tovrstna ukrivljenost danes na telefonih ni tam zaradi funkcionalnosti, ampak zato, ker je telefon z njo lep (vsaj za nekatere, drugi se zgražajo, da je zaradi tega »izmuzljiv«). Ločene ikonice, ki so bile tam na začetku, so se počasi skrile v potezni meni, ki ga nihče več ne uporablja, in celo proizvajalci ga na predstavitvah novih modelov ne omenjajo več, čeprav je še vedno tam. Za zdaj. Ukrivljeno »lepoto« so nedavno odkrili še kitajski proizvajalci, tako zelo, da na zadnjem Huaweijevem telefonu (ki pri nas zaradi znanih zapletov ni v prodaji) zaradi ukrivljenosti sploh ni več prostora za fizične tipke za glasnost in vklop.
Razumem, da proizvajalci potrebujejo vedno nekaj novega, nekaj prebojnega, nekaj, s čimer bodo kupce nagovorili k nakupu novega modela. Tako je že od nekdaj, denimo od takrat, ko so nam namesto SMS začeli prodajati MMS, pa »pametnost« v obliki PocketPC in peres. Uspelo pa jim je s šele pametnostjo v obliki velikih zaslonov na dotik. Zato, ker ta uporabnikom dejansko prinaša nekaj novega, uporabnost telefonov pa se je s takimi zasloni eksponentno povečala. Enako, kot se je uporabnost povečala z vgradnjo res odličnih fotografskih vezij, objektivov in algoritmov.
Veliko boljša rešitev, ki uporablja upogljivi zaslon OLED, je, po mojem mnenju, Motorolin telefon RAZR.
Ni pa se povečala s poskusi, kot so telefoni s fotoaparati 3D, z zasloni 3D, ne nazadnje z dodatki, ki telefone spremenijo v naprave za navidezno ali dodano resničnost. Vse to so (bile) tehnologije, ki so na prvi pogled očarale, vendar uporabne vrednosti niso imele, še celo otroci (denimo moji) so se jih v nekaj urah naveličali.
Danes so telefoni vsi po vrsti črni pravokotniki, vsi so dovolj hitri, vsi imajo dovolj velik zaslon, vsi imajo dovolj dober fotoaparat. Čas je torej za tisto pravo – upogljivost! Bo upogljivost nekaj res uporabnega ali le nekaj drugačnega, morda samo lepega?
Upogljivost ima vsekakor zelo močan efekt »vau«. Spomnimo se le televizorja LG, ki ga prikazujejo na sejmih in se zmore »zarolati« v svoje lastno ohišje. Ni jasno, zakaj bi to bilo dobro, videti pa je odlično. Enako je s Samsungovim upogljivim/zložljivim telefonom/tablico. Vau! Toda ali bodo ljudje to dejansko zaznali kot nekaj uporabnega? Kajti to, da uporabniki tablic v resnici ne marajo najbolj, že vemo. Zakaj bi torej v žepu nosili nekaj nerodnega in debelega, ki se razprostre v – tablico?!
Veliko boljša rešitev, ki uporablja upogljivi zaslon OLED, je, po mojem mnenju, Motorolin telefon RAZR. Tam se telefon ne razpre v tablico, ampak se zloži v še manjši telefon, ki lepo sede v žep. Telefon v zloženem stanju postane tako majhen, kot so bili telefoni včasih in je v tej obliki celo uporaben za svojo osnovno dejavnost – telefoniranje. Ko ga razpremo, pa postane polnokrvni pametni telefon z velikim zaslonom, kot smo jih vajeni. Resda je Motorola za zdaj morala sprejeti nekaj kompromisov v obliki nekoliko šibkejšega procesorja in baterije, vendar bo naslednja generacija to zagotovo nadgradila. RAZR ima v taki obliki še en efekt »vau« – telefoniramo lahko z eno roko, tudi pogovor lahko zaključimo z eno roko, saj telefon enostavno »poklopimo«.
Ostane le še težava visoke cene, ki krasi današnje upogljive telefone. Verjetno se strinjamo, da ni prav veliko kupcev, ki bi za telefon odšteli 2.000 evrov. Toda cene bodo upadle, še posebej, če se bo tehnologija prijela. In še posebej, ko se je bodo resno lotili kitajski proizvajalci. »Statična« ukrivljenost zaslona danes ni nič več posebnega ravno zato, ker so jo usvojili tudi »kitajci«. Še več, celo same ukrivljene zaslone OLED proizvajajo kitajska podjetja (denimo BOE), čeprav je res, da trenutno tečejo sodni postopki, s katerimi dokazujejo industrijsko vohunjenje v Samsungovih razvojnih laboratorijih …