Uvodnik - Ko od interneta glava boli

Veselje ob spoznanju, da nas je internet popolnoma povezal in nam dal znanje vsega človeštva na doseg roke, ni trajalo dolgo. Počasi spoznavamo, da so med milijardami tistih, s katerimi smo povezani, tudi milijoni tistih, ki nimajo najboljših namenov.

Vsi smo povezani med sabo, v žepu nosimo vedno povezane zmogljive računalnike, počasi bodo tudi vse naprave in vsi sistemi medsebojno komunicirali. Podjetja, banke, elektroenergetski sistemi, državne ustanove, domača omrežja Wi-Fi, avtomobili, električni skiroji, zobne ščetke. Vsi in vse.

Operacijski sistemi (strežniški, namizni in mobilni) so tako kompleksni, da jih razvijalci redno krpajo in nam pošiljajo varnostne popravke. »Popravkov« je tako veliko in so tako pogosti, da se lahko upravičeno vprašamo, ali jih bo sploh kdaj konec. Je v njih res toliko varnostnih lukenj, da jih nikoli ni mogoče v celoti zakrpati, ali pa se pojavljajo vedno nove, ki nastanejo ob krpanju starejših?

Je morda težava v tem, da so »iskalci lukenj«, tisti z belim klobukom, s sivim ali pa črnim, veliko bolj natančni in zagnani in vedno korak pred uradnimi »serviserji« operacijskih sistemov? In jim (hote ali pa ne hote) pomagajo tudi poklicni državni iskalci lukenj, beri tajne službe? Varnostne luknje v sistemih so namreč postale tako pomembne, da jih države že obravnavajo kot orožje, kiber orožje.

Čeprav je trud, ki je vložen v varnostne popravke operacijskih sistemov, izreden, redno beremo o vdorih, ki so varnostne luknje uspešno našli, popravke pa obšli. Redkeje gre za t. i. luknje »zero day«, ko napadalci najdejo varnostno luknjo, ki je »popravljalci« še niso našli in jim je še ni uspelo zakrpati, pogostejše so stare varnostne luknje, ki jih uporabniki niso zakrpali. Ker ne vedo, kaj to sploh je (ko jih telefon obvesti, da bi »nekaj« namestil) ali ker jih to (z)moti pri delu. Predvsem Windows so pri tem zelo uspešni in priznam, da tudi jaz velikokrat ignoriram Microsoftove želje po nameščanju popravkov na svojem prenosniku. Kot nalašč se namreč pojavijo ravno takrat, ko prenosnik odprem, da bi na njem kaj koristnega naredil.

Kaj je naslednje? S spletom povezani termostat, ki nas bo v stanovanju skuhal, če ne bomo plačali odkupnine, ali zobna ščetka, ki nam bo slabo umila zobe??

Še korak bolj občutljiva je množica naprav in sistemov, ki jih kupimo, namestimo in nato uporabljamo ter nanje z varnostnega vidika pozabimo. Denimo domači usmerjevalniki Wi-Fi ali omrežni diski NAS. Čeprav zadnje uporabljajo bolj ali manj računalniško izobraženi uporabniki, sta pred kratkim po njih zakrožila dva izsiljevalska virusa, eden za sisteme QNAP, drugi za Synology. Ne, nista izkoristila varnostne luknje v sistemih, ampak varnostne luknje v uporabnikih – uporabila sta uporabniška gesla, ki se »valjajo« po internetu. Ker uporabniki pač niso imeli vklopljenega sistema dvojne prijave, ki zahteva sodelovanje mobilnega telefona.

Potencialno najobčutljivejša pa je seveda skupina naprav, ki v sebi nimajo nič tako kompleksnega in vzdrževanega, kot so Windows, MacOS, Linux, Android ali iOS. Imajo le eno izmed nekoč napaberkovanih različic Linuxa, ki v osnovi deluje in bo celotno življenjsko dobo izdelka ostala taka, kot je bila ob vgradnji – nevzdrževana. Brez varnostnih popravkov, včasih celo nameščena tako, da je vstop vanjo mogoč kar brez najosnovnejšega gesla. Pred kratkim smo tako brali, da so raziskovalci razbrali protokol za izmenjavo fotografij, ki ga uporabljajo profesionalni fotoaparati. Ta komunicira prek omrežja Wi-Fi, raziskovalcem pa je na ta način na fotoaparat (!) uspelo namestiti izsiljevalski virus, ki je zašifriral fotografije in na zaslončku LCD (!) izpisal sporočilo o odkupnini. Kaj je naslednje? S spletom povezani termostat, ki nas bo v stanovanju skuhal, če ne bomo plačali odkupnine, ali zobna ščetka, ki nam bo slabo umila zobe??

Še največ škode z izsiljevalskim virusi imajo seveda podjetja. Eno izmed takih so bile tudi poslovalnice Lekarne Ljubljana, ki so zaradi okužbe nekaj dni poslovale le papirno. In transportni velikan Maersk, ki se je pred časom izvil iz oklepa izsiljevalcev le zato, ker so nekateri paranoični zaposleni naredili lastne »varnostne kopije« – na papirju! Ali ameriški Sony Pictures, ki je pred časom za dalj časa prešel na analogno poslovanje, s faksom in telefonskimi pogovori, ker jim je virus »pojedel« vse, kar je bilo računalniškega in modernega.

Popolna povezanost namreč pomeni tudi popolno odvisnost od tehnologije. Brez računalnikov danes ne znamo več nič, še več, v resnici kar brez električne energije ne znamo več nič. Tiste električne energije, ki jo upravljajo sistemi, ki so ravno tako povezani s spletom. Ne čudi torej, da so tudi ti že pred časom postali tarča hekerjev – v primeru ukrajinskega izpada pred leti menda tistih državnih, ruskih.