Uvodnik - monopoli nove dobe

Kako smo v dobrih desetih letih prišli do tega, da svetu, in to ne le digitalnemu, vlada peščica res gromozanskih podjetij, ki se jih bojijo celo države?

V kapitalizmu velika in celo res velika podjetja niso nič novega, kot ni novo niti to, da se jim države prilagajajo. Le da je bila včasih ključna valuta sveta nafta, zato so svet krojila naftna podjetja, danes pa so valuta vedno bolj osebni podatki, v taki ali drugačni politiki, zato svet krojijo Google, Facebook in Amazon. Pred dobrimi sto leti je ameriška država v protimonopolni tožbi razbila Rockefellerjevo podjetje Standard Oil, ker je bilo preveliko, ker je dušilo (in uničevalo) konkurenco, ker je bilo slabo za potrošnika. Danes nič ne kaže, da se bo kaj takega zgodilo z veliko digitalno trojico. Čeprav že dobrih sto let vemo, da so prevelika podjetja za družbo škodljiva.

Pri internetu je pač vse drugače. Kot je lepo zapisal Tim Wu v knjigi »The Curse of Bigness: Antitrust in the New Gilded Age«, smo internet doživeli kot navidezni svet, kjer je vse drugače. V internetu ima vsak priložnost, v internetu ima vsak blog priložnost preglasiti medijske velikane, v internetu smo vsi anonimni, v internetu so celo kraje anonimne in hkrati ne povzročajo škode, saj se kradejo vedno le kopije. V internetu smo vsi navidezni.

V internetu je (bilo) vse hitro in kaotično. Podjetja so nastajala in propadala; brž ko se je katero dvignilo med velike, je kaj hitro tudi odmrlo. Spomnimo se Netscapea (tu je imel sicer kar nekaj zraven Microsoft), Altaviste, Myspacea, AOLa. Celo, ko je nekaterim podjetjem uspelo preživeti magičnih pet let in ostati med velikimi, smo jih romantično ocenili kot dobrodelneže. Googlov iskalnik je zastonj, Google nam je ponudil zastonj gigabajte za elektronsko pošto, datoteke in fotografije, dal nam je zastonj zemljevide. Amazon je prekinil »monopol« lokalnih trgovin, ki so nas »odirale«, mar ne? Facebook pa nas je povezal z množico ljudi, ki jih v živo nikoli ne bi tako dobro spoznali, da ne govorimo o tem, da nas povrh še informira o vsem, kar nas zanima. Zastonj, seveda.

In vendar se po desetletju takega romantičnega kaosa kaže, da so veliki dobrodelneži v resnici monopoli. A karitativni monopoli, mar ne? Pomislite, tudi Rdeči križ ima bolj ali manj monopol na karitativna opravila, pa ga zato še ne bomo zaprli, kajne? Vsaj tak bi lahko bil odgovor na vprašanje, zakaj je treba naftna podjetja držati pod nadzorom, digitalnih pa ne. Nekje v začetku tisočletja so se države še nekaj trudile in se zapičile v Microsoft in v to, da je k svojemu prevladujočemu operacijskemu sistemu prilagal brskalnik Internet Explorer, medtem ko priloženi Chrome v Androidu ali Safari v iOS do nedavna nista motila nikogar.

In to kljub temu da se »digitalci« obnašajo zelo podobno kot nekoč »naftarji«. Facebook je le 18 mesecev po nastanku za milijardo dolarjev kupil Instagram in se tako otresel konkurence (mimogrede, regulator v Veliki Britaniji je modro ocenil, da si storitvi nista konkurenčni …). Nato je dve leti kasneje (že za 19 milijard!) kupil Whatsup, ki se je nevarno vzpenjal na področju trenutnega sporočanja in je bil predvsem med mladimi videti »bolj kul« od Facebooka (enako velja za Instagram). Podobno in velikokrat iz podobnih vzgibov je Facebook kupil 67 podjetij, Amazon 91, Google pa kar 214! Google si je, denimo, monopol na oglasnem področju zacementiral z nakupom Doubleclicka (3 milijarde dolarjev) in Admoba, na video področju pa svojo storitev Google Video nadomestil s kupljenim Youtubom (1,65 milijarde dolarjev …). Amazon pa tako ali tako kupi vsakogar, ki vsaj približno nakazuje, da bi zmogel postati velik spletni trgovec (Diapers.com, Soap.com …).

Digitalci so veliko bolj prijazni od naftarjev. Operirajo z denarjem, ki »raste na borzi«, in to zelo radodarno.

Res pa je, da so digitalci veliko bolj prijazni od naftarjev. Operirajo z denarjem, ki »raste na borzi«, in to zelo radodarno. Nakupi podjetij niso sovražni, temveč so prodajalci kar veseli, ko jim pred nosom pomahajo z milijardami. Toda rezultat je zelo podoben – digitalni svet je danes razdeljen, konkurence ni, potrošniki smo oškodovani.

Morda, ampak res le morda, se začenjajo časi počasi spreminjati. Države se občasno le zavedo, kakšno moč ima velika trojica v rokah, še največkrat je to država Evropa. Tista birokratska Evropa, ki vedno »teži«, kot znajo povedati Američani, le redko se zganejo tudi onstran Atlantika. Ponavadi takrat, ko se zavedo vpliva digitalcev na politiko. Pa še takrat priložnost raje zapravijo za priložnostno fotografiranje z zvezdniki, kot je Mark Zuckerberg. Veliko bolj resni so, denimo, ko je govor o kitajskih digitalnih velikanih, kot je Huawei.

Bo čez naslednjih deset let kaj drugače? Če lahko napovedujemo po tem, kar se dogaja v Evropi, morda da. Evropa je Googlu naložila kazen 5 milijard dolarjev za vezavo Chroma na Android (Google pravi, da bodo zato evropski telefoni dražji). Google bo v Evropi morda moral plačevati za agregiranje novičarskih strani v storitvi Google News (»za kazen« jo bo morda v Evropi ugasnil). Rojevajo se zamisli o posebnem davku na globalne digitalne velikane. Francoski parlament in vojska sta se odpovedali iskalniku Google in uporabljata evropski Qwant. Nenazadnje, vedno več zasebnih uporabnikov začenja ceniti svojo zasebnost in poskuša živeti brez Googla in Facebooka. Poskusite tudi vi – v tokratni rubriki z Nasveti je nekaj dobrih predlogov.