Uvodnik - Ne še, ampak kmalu

Biti urednik tehnične revije ima svoje prednosti. Denimo to, da sem vedno v stiku z zanimivimi tehnološkimi igračkami, kot so tudi, denimo, avtomobili. Te namreč rad vozim, električne pa še bolj.

Električni avtomobili so za Monitor nekakšno mejno območje tehnologije. Vseeno ga do neke mere pokrivamo, saj so to, predvsem na račun ameriške Tesle, vse bolj računalniki na kolesih. Tokrat smo pripravili redni letni pregled stanja električnih avtomobilov in se lotili resnega testa najnovejšega Volkswagnovega ID.3. Kot urednik sem si pri njem zagotovil »pravico do prve noči« oziroma kar prvega tedna.

Priznam, na avtomobile se v resnici ne spoznam bogve kaj, za to imamo v uredništvu druge avtorje, vendar jih rad vozim. In rad jih vozim hitro, za kar so električni modeli kot nalašč. Stalen navor, nori pospeški, ni menjalnika, to je to!

Moje prve izkušnje z električnimi avtomobili so bile bolj … eh. Pospeški že, vse ostalo pa – polizdelki. Očitno je bilo, da so se klasični proizvajalci avtomobilov elektrike lotevali previdno, od daleč, preizkusno, ker je pač nujno. Avtomobili (ki sploh niso bili poceni!) so bili narejeni kot slabo izolirane pločevinke, zato je tihost električnega pogona ob šumu vetra in glasnih pnevmatikah odpovedala že pri 50 km/h. Notranjost prvih električarjev je bila igračkasta. Nekaj, kar se je naravnost trudilo biti drugačno, da ne bi morda kdo pomislil, da se je z elektriko mogoče narediti tudi pravi avtomobil. Tesla S (ki sem jo resda vozil le pol ure) je šla v drugo smer – računalnik z velikim nadzornim »ipadom«, z norim pospeškom. Avtomobil, ki stane kot pošten mercedes, vendar udobje v njem ni niti približno tako kot v tem »mercedesu«.

Predvsem pa – z vsemi električarji sem imel težave zaradi dometa vgrajene baterije. Hkrati so me vsi prepričevali, da je »za po mestu in okoli« vgrajena zmogljivost dovolj. Res je, vendar jaz si avtomobil od nekdaj predstavljam kot univerzalno napravo. S katero lahko grem v trgovino in tudi na morje ali dopust v tujino. 1.000, 2.000 kilometrov, tudi več, če hočem. Z elektriko tega pač ne morem. Še do morja ne …

No, z novim VW ID.3, ki sem ga vozil tokrat, sem veliko bolj zadovoljen. Skoraj O. K., vendar ne še, če se sklicujem na zgornji naslov. Do morja se da priti. Pozimi sicer komajda, vendar gre. V Francijo se pa z njim vseeno še ne bi vozil.

ID.3 je super, pravi avtomobil srednjega razreda z vsem udobjem, ki ga tu pričakujem. Notranjost ni igračkasta, ampak je videti kot resen avtomobil. Prostora za potnike ima ogromno, udobja tudi. Vgrajeni asistenčni sistemi in prilagodljive luči so mojega očeta, ki je še starega kova in še o samodejnem menjalniku noče slišati, pripeljali do tega, da je izjavil: »V tem avtomobilu nimam kaj početi, dolgčas.« Pospeški so zgledni, avtomobil pa je dovolj izoliran, da je vožnja tudi na avtocesti dovolj tiha.

Pa vendar – vožnja z električnim avtomobilom še vedno ni tako brezskrbna, kot smo je vajeni z bencincem ali dizlom. Preden sem se odpeljal, sem vedno preveril, koliko kilometrov dometa kaže števec. 280, praviš? Je to z gretjem kabine, sedežev in volana ali brez? Si vračunal tudi klance na poti? Nastavitev Eco ali Sport? Pa veš, da je vmes avtocesta, ko bom vozil 130 km/h? Ne, ne bom vozil za tovornjakom.

Je ob poti, za vsak primer, kakšna polnilnica? Koliko mest ima, da ne bo ob prihodu »na hlape« morda zasedena? Je hitra ali bom moral nekje urico ali dve piti pregovorno »kavico«? Vsekakor mi je jasno, da avtomobila nikjer in nikdar ne bom »natankal« v minuti, kot to mimogrede počnem z bencinarjem ali dizlom. Imam na telefonu prave polnilne aplikacije oziroma v denarnici prave plačilne elektro kartice? Kaos na tem področju se sicer zmanjšuje, vendar le, dokler se držimo matične domovine … Kaj pa cena polnjenja? Bo treba skočiti po avtocestno elektriko, ki je 10-krat dražja od tiste v mestu? Po tisto, ki stane skorajda toliko kot bencin ali dizel?

280, praviš? Je to z gretjem kabine, sedežev in volana ali brez? Si vračunal tudi klance na poti? Nastavitev Eco ali Sport? Pa veš, da je vmes avtocesta, ko bom vozil 130 km/h? Ne, ne bom vozil za tovornjakom.

Toda, da, skorajda smo že zmagali – z VW ID.3 sem uspešno prispel do morja (Kopra) in pri tem porabil (le) 50 odstotkov baterije. Skorajda zmagali, kajti nazaj si s preostalo polovično zalogo nisem upal. Navsezadnje je v tej smeri klanec, ki po mojih izkušnjah pobere dodatnih 5 odstotkov ... Zato sem v Kopru za urico ali dve prisedel k očetu na tisto »kavico«, ki je lastnikom električarjev tako domača …

Vsekakor pa bi popolnoma zmagal, če bi iskal drugi avtomobil. Cene, predvsem manjših, upadajo (pomaga seveda subvencija države), cene polnjenja so še vedno izredno nizke (»ni fer!« pravi marsikdo, saj so vsi mogoči davki in cestnine obešeni le na bencinarje in dizle!), cena vzdrževanja električarjev je skorajda nična (preberite članek na naslednjih straneh!), cena registracije prav tako (8 evrov, ker cestnine ni!).

V resnici manjka le bolj široko tržišče rabljenih električnih avtomobilov, vendar smo tukaj pač še v začaranem krogu. Ne dvomim pa, da ga bomo kmalu prebili, navsezadnje države vedno bolj delajo vse v smeri, da bomo večinsko vozili na elektriko. Nekateri celo grozijo, da bo z napovedanim okoljskim standardom EURO 7 proizvodnja avtomobilov z notranjim izgorevanjem počasi de facto prepovedana …