Uvodnik: Tehnologija vendarle ni vse
Tema tokratnega Monitorja sta delo in šolanje od doma, in ker smo tehnološka revija, smo se je lotili tehnološko. Kakšno strojno in programsko opremo potrebujemo, kako smo se organizirali, kako vse temelji na internetu. Toda vse to so zasilne rešitve, osebni stik vseeno ostaja prepotreben.
Verjetno se vsi strinjamo, da taka karantena, kot jo imamo zdaj, ko večji del družbe funkcionira tudi brez osebnih stikov, še pred desetletjem ali dvema ne bi bila mogoča. Internet, računalniki, pametni telefoni in tehnologija, ki je danes dostopna v večini razvitega dela sveta (žal seveda ne vsem, sploh pa ne v nerazvitem delu), omogočajo, da lahko marsikatero delo opravljamo od doma, enako pa velja tudi za šolanje.
Vendar bodimo tudi realni – šolanje od doma, kot ga imamo zdaj, je bolj ali manj kaotično in prepuščeno na milost in nemilost posameznikov, od tistih, ki odločajo v šolah, do učiteljev in ne nazadnje učencev. In seveda staršev, ki doma imajo, ali pa morda tudi ne, ustrezno opremo, ki je za pouk zahtevana. Računalnik, mikrofon, kamera, navsezadnje morda celo internet. V resnici je trenutno videti, da je vse skupaj še najmanj odvisno od oblasti, saj je vse skupaj stihijsko spuščeno z vajeti. Po izkušnjah, ki jih imam sam, in po tem, kar berem, je stanje na področju šolanja najbolj odvisno od tega, kako so se prilagodili učitelji.
Pri mojem osnovnošolcu (osmi razred) so se, denimo, »prilagodili« tako, da pouk zahteva kar najmanj dela s tehnologijo. Stiki z učitelji so vedno le prek elektronske pošte. Po njej prihajajo naloge, ko jih učenec reši, jih mora prek elektronske pošte tudi vrniti. Občasno mora s telefonom v dokaz še fotografirati izdelek in to je to. Dejansko je tu videti, kot da učiteljev sploh ne potrebujemo, pisne izdelke (učbenike in delovne zvezke) bi se dalo pač pripraviti enkrat za vse.
Pri mojem osnovnošolcu (osmi razred) so se v šoli »prilagodili« tako, da pouk zahteva kar najmanj dela s tehnologijo.
Pri moji srednješolki so malce bolj napredni. Vsaj nekateri učitelji so se potrudili in učne ure predavajo prek videokonference, učenci pa morajo biti prisotni. Poudarek je seveda na »nekateri«. Pa še pri teh je brez osebne prisotnosti pristop precej enostranski – učiteljica svoje odpredava prehitro, učenci je zato ne razumejo in z mislimi odtavajo drugam.
Obstajajo pa tudi zelo napredni učitelji, ki se maksimalno potrudijo in imajo tudi ustrezno tehnično predznanje ter opremo. So, skratka, geeki. Kolega, ki predava na primorski univerzi, svoja predavanja, denimo, doma oddaja iz improviziranega, vendar maksimalno opremljenega studia. Dva prenosnika, dva iPada, slušalke in pero (glej fotografijo).
Če se vrnem na stavek z začetka prispevka – verjetno se vsi strinjamo, da je tako šolanje na dolgi rok nevzdržno. Šola, ki deluje tako stihijsko, učencev nikakor ne bo naučila vsega tistega, kar je bilo v predkoronskih časih zapisano v učnih načrtih. A vendar si težko predstavljam, da bi bilo mogoče stanje na hitro urediti bistveno bolje. Učitelj, ki je do svojega pet- ali šestdesetega leta učil »po starem«, v nekaj dnevih pač ne more preskočiti nekaj desetletij in se prilagoditi moderni tehnologiji. Ne more. Ker tehnologije ne razume.
Verjetno pa se vsi strinjamo tudi, da bi taka izolacija, če bi trajala predolgo, učencem pustila nepopravljive socialne težave. Otroci, ki so mesece in mesece brez stikov s sovrstniki, zagotovo ne bodo zrasli v tisto, kar bi si kot starši in družba od njih želeli.
Podobno, kot bi dolgotrajna izolacija škodila učinkovitosti podjetij – osebni stiki med zaposlenimi so za podjetje enako pomembni kot stiki med učenci in učitelji. Verjamem, da marsikateri delodajalec danes razmišlja, ali sploh potrebuje poslovne prostore, vendar je tako razmišljanje napačno.
Naročite se na Monitor!
Vabimo vas, da se naročite na klasično ali digitalno različico Monitorja, ali pa aktualno "papirno" različico kupite v naši spletni trgovini.
Postopek je enostaven – zahteva le nekaj klikov, kreditno kartico ali Paypal. Ali pa elektronsko sporočilo na narocnine@mladina.si.
Hvala.
