Uvodnik: Zumanje skozi leto 2020
Leto 2020 si bo marsikdo zapomnil kot leto virusa, leto karanten, skratka – grozno leto. Tudi sam sem ga delno doživel tako, vseeno pa se ga spominjam tudi skozi tehnične oči.
Najprej seveda, delo od doma. Že spomladi, ko smo ad hoc vsi ostali doma, je bilo jasno, da bo življenje po novem kar precej drugačno, kot je bilo prej – bolj odvisno od tehnologije. Naenkrat s(m)o vsi morali doma imeti računalnike, naenkrat smo vsi morali imeti kamere, naenkrat smo vsi prek interneta prenašali video, naenkrat je obremenjenost interneta skočila v višave. Kamer je zmanjkalo, brali smo napovedi, da bo (svetovni) internet morda pokleknil, Youtube je Evropi znižal privzeto kakovost video posnetkov, predvsem pa je slovenski jezik v trenutku pridobil novo besedo – zumanje. Na guglanje smo se že navadili, v preteklega pol leta smo se privadili tudi zumanju, četudi ga morda opravljamo skozi Microsoft Teams ali Google Meet.
Arnesovim učilnicam se je prvič malce zakolcalo, jeseni so za kratek čas celo dokončno pokleknile. Kar je le tehnična prispodoba tega, kar se je zgodilo z našim šolstvom. »Šolanje od doma«, kot ga imamo zadnjega pol leta, je neslana šala. To je le skupek kaotičnih navodil, pravil in postopkov z ministrstva, zavoda za šolstvo, od ravnateljev in učiteljev. Rezultat je odvisen od primera do primera. Poznam učitelje, ki z učenci zgledno »zumajo«, in vem tudi za učitelje, ki imajo ves ta čas počitnice. Ker jim je tako naročil ravnatelj – »pripravi predstavitev Powerpoint, to je vse, kar učenci potrebujejo«. Ali pa zato, ker so si tako pravico vzeli sami – »tukaj imate povezavo do vsebin, se slišimo čez tri ure«. Mimogrede, še vedno mi ni jasno, zakaj celoten šolski sklop ni sposoben odločitve, da naj učitelji delajo v šoli, v (prazni) učilnici, prek kamere. Tehnično bi bilo to lažje urediti, kot da se vsak učitelj s tem (ne)ubada doma.
Bolje milijarde v žepu kot nekakšni osebni podatki v oblaku …
Pa pustimo zdaj covid. Leto 2020 si bom zapomnil tudi zaradi postopnega ukinjanja zastonjskih spletnih storitev. Zastonjskega kosila resda ni, toda živel sem v naivnem upanju, da bomo lahko namesto z denarjem še naprej plačevali z delčkom svoje zasebnosti. Googlu, kot kaže, to počasi ne bo več dovolj – vrhunska storitev Google Photos postaja plačljiva. Hiter (in zelo čez palec) izračun – milijarda zastonjskih uporabnikov, od katerih se jih bo morda odstotek odločilo za plačljivo različico, in – v denarnico bo kanilo 30 milijonov dolarjev mesečno. 360 milijonov letno. Bolj verjetno je sicer, da se bo za plačilo odločilo deset odstotkov uporabnikov, pa smo že pri slabih štirih milijardah. Bolje milijarde v žepu kot nekakšni osebni podatki v oblaku … Podobno je že pred časom ugotovil Microsoft, ko je ukinil svoj zastonjski oblak, podobno razmišljajo manjši igralci, kot so IFTTT, Dropbox, Evernote … Glede na to, da Apple začenja omejevati sledljivost na svojih telefonih, bo to morda kdaj moral ugotoviti tudi Facebook. Sicer pa je podobno tudi pri nas. Slovenski mBills ukinja brezplačno plačilno kartico Mastercard – ta bo po novem (v paketu) stala dva evra mesečno. In še – spletna trgovina Mimovrste, ki je uvedla plačilo osebnega prevzema (!) …
Kaj pa jara kača imenovana Huawei : ZDA? Morda bo v naslednjem letu drugače, za zdaj pa kaže, da v tem res neenakopravnem dvoboju zmagujejo zadnje. Novi pametni telefoni Huawei so brez podpore za Googlove storitve in to se pozna. Nekateri se pri nas sploh ne prodajajo, tisti, ki se, se prodajajo precej slabše, kot so se telefoni Huawei pred tem. Googlove aplikacije so pač ene najboljših, imeti telefon, ki jih ne podpira, pa seveda ni privlačno. Obstajajo pa tudi izjeme – tudi osebno poznam uporabnike, ki so kupili Huaweijev telefon samo zaradi tega, ker na njem »ni gugla, ki bi me sledil«. Sicer pa gredo Američani v tem boju proti »zlobnim Kitajcem« že kar predaleč. Ameriška ambasada v Sloveniji vsakomur, ki bi ji želel prodati karkoli, najprej vnaprej pošlje vprašalnik, v katerem se mora prodajalec izjasniti, da pri svojem poslovanju ne uporablja telekomunikacijske opreme podjetij Huawei, ZTE, Hytera, Hangzhou in Dahua. Če jo, posla ne bo. Prav živo se spomnim, kako sem pri mojem prvem potovanju čez lužo moral potrditi, da nikoli nisem bil član komunistične partije, pri kasnejših pa, da nisem član teroristične organizacije …
In seveda – ključna tehnološka novica leta – Apple je postal velesila (tudi) med procesorji. Njegovi procesorji M1 z arhitekturo ARM nakazujejo, da bo prav kmalu konec duopola Intel-AMD, saj so Applovi procesorji enostavno boljši. Veliko varčnejši in veliko hitrejši. Kar ne čudi, če vemo, da so se v podjetju P.A. Semi, ki ga je v ta namen Apple kupil leta 2008, kalili inženirji, ki so pred tem sodelovali pri razvoju procesorjev DEC Alpha, StrongARM, Itanium, Opteron in UltraSPARC. Da o tem, da so pri Applu MacOS za ARM spisali veliko bolj zares, kot to že nekaj časa počne Microsoft, niti ne govorim.
Kakorkoli že, želim si in želim vam, da bi bilo leto 2021 veliko lepše, zdravo in seveda tehnološko polno. Vesele praznike torej, navsezadnje bomo med njimi zagotovo v krogu družine.
