V hajpu je prihodnost

V teh dneh je Elon Musk predstavil Teslin prihajajoči avtomobil, imenovan preprosto »Model Y«. Na prodaj bo nekje v letu 2020. Morda.

Uganili ste – že zdaj lahko rezerviramo mesto v čakalni vrsti za nakup, za okoli 2.500 dolarjev. Tesla se gre take rezervacije že kar dolgo časa, tako pri prejšnjih modelih kot pri drugih njihovih bodočih (potencialnih?) proizvodih. Imam, denimo, znanca, ki je povsem resno razmišljal, da bi plačal okoli tisoč evrov za to, da bi se postavil v vrsto za Teslino prihajajočo streho, narejeno iz sončnih celic.

Podobno se dogaja tudi na področju zabavne elektronike oziroma konkretneje mobilnih telefonov. Že konec februarja smo lahko, denimo, pri slovenskih mobilnih operaterjih prednaročili prihajajoči Huaweijev telefon P30 Pro. Telefon, ki ne obstaja. Telefon, ki bo luč sveta ugledal 26. marca. Telefon, o katerem uradno ne vemo nič. Ne poznamo specifikacij (no, lahko jih kar dobro uganemo – enak bo kot lanski Mate 20 Pro, le »lepši«), ne vemo pa, kako bo telefon videti (pač – »lepši«).

Podjetja se ob tem »ampak« zgrozijo približno tako, kot moški, ko od partnerice sliši, da »se morava pogovoriti«.

A kupimo ga lahko že mesec pred uradno predstavitvijo! Ne glede na to, da ne gre za kakšno res redko robo, proizvajalec pa nima ravno hudih težav z dobavo. Tesla ima vsaj dobro opisane oziroma poznane težave z izdelavo oziroma dobavo svojih modelov, zato tam še nekako vidim smisel, da se človek postavi v vrsto, sploh ker plača le majhen del končne cene (in se lahko tudi premisli).

Razlog za tako taktiko je seveda preprost – želja proizvajalca, da proda čim več naprav. Res je, dalo bi se počakati, imeti nekaj tednov oglasnih akcij in upati, da se uporabniki odločijo za nakup. A bistvo navdušenosti nad prihajajočim produktom, nad t. i. hypom, je ravno v tem, da še ne vemo, kaj točno pride – navdušeni smo nad potencialom. In v tem je ključ – podjetja nas morajo sredi tega hajpa ujeti in prepričati, da damo denar od sebe. Ker ko je neka naprava tudi dejansko na voljo, se hitro najde kup tistih izgovorov v stilu: »Saj bi, ampak ...« Podjetja se ob tem »ampak« zgrozijo približno tako kot moški, ko od partnerice sliši: »Morava se pogovoriti.«

Osebno nisem navdušen nad prednaročili, sploh pa ne tako daleč vnaprej, da niti ne veš, kaj točno boš sploh dobil. Kakšen bo telefon, kaj bo imel, kaj mu bo manjkalo. A obstaja, vsaj zame, tudi ena velika izjema. Redno namreč kupim kako računalniško igro vnaprej, preden je sploh končana. Ne govorim o prednaročilih kakih znanih iger (pri digitalnih dobrinah je prednaročilo sploh višek neumnosti), temveč o tem, da »kupiš« še nedokončano igro in lahko igraš njene beta različice. To pomeni, da lahko igraš igro tudi leto ali več, preden je dejansko končana, hkrati pa podpreš razvijalca in mu s tem pomagaš, da dejansko konča svoj projekt.

V splošnem gre za majhne, t. i. indy projekte, s katerimi imam bolj ali manj dobre izkušnje. Ne samo, da lahko igram takoj (kljub nekoliko bolj pogostim hroščem), ampak obenem podpiram nekoga, čigar delo cenim, in upam, da mu uspe. A ogromnim mednarodnim podjetjem res ne mislim plačevati za obljube in »potencial«.