V navidezno po zaslužek

Pisali smo že o večigralskih igrah, v katerih se srečujejo posamezniki in moštva z vsega sveta in prek interneta izživljajo svoj alter ego (november 2006). Še korak naprej je Second Life, alternativni navidezni svet, v katerega iz krute realnosti beži vse več ljudi. Vanj smo se kot dopisniki podali tudi mi.

Konec je blizu. Tudi navidezno?

Avery sem spoznal komaj pred nekaj minutami. Njeni dolgi kodrasti lasje, modre oči in lepa postava so me seveda takoj pritegnili in povabil sem jo ven. Kljub tako kratkemu poznanstvu je povabilo sprejela. Rada ima sodobno glasbo in klubov s tako glasbo tu naokrog kar mrgoli, veliko jih je brezplačnih in večina jih omogoča, da čeprav sva brez prebite pare, uživava na kateri od "gratis" zabav. Ni še pozno in razpoloženje je dobro. Vrtiva se po zvokih glasbe in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. V tistem trenutku pa se svet ustavi in v hipu se znajdem sam pred zaslonom LCD svojega prenosnika, ki mi prikazuje znano podobo okenskega namizja. "Presneti hroščasti program," si mislim in spet zaženem program. Avery ni več in v trenutku začutim neko osamljenost sredi te velike praznine, zapolnjene z digitalnim kičem in navideznimi predstavitvami podob iz mesa in krvi ...

Navidezna izpostava francoskih nacionalistov.

Resničnost pa taka

Kot v resničnem svetu ima tudi v Second Life dan 24 ur. In to takih, ki tečejo vzporedno z Ameriškim časom na zahodni obali. Predstavljajte si sedaj obraz urednika, ki je želel od zgoraj podpisanega dobiti še nekaj zaslonskih posnetkov SL, pa to enostavno ni bilo mogoče - kajti v tistem trenutku je v igri vladala noč in bi bile vse zaslonske slike bolj ali manj črne...

Ne, v našem laboratoriju nismo začeli variti halucinogenov in še vedno smo večinoma dokaj normalni, le napotili smo se v Second Life - navidezni svet, ki v zadnjem času vzbuja vse več pozornosti, tako med ljudmi kot tudi podjetji. Oglejmo si ga malo bolj natančno.

Vroče plesalke iz enic in ničel.

Igra, ki to ni

Na prvi pogled bi dejali, da je Second Life (SL) še ena trirazsežna igra, ki je dosledno večigralska, a s to temeljno razliko, da v njej udeleženec nima cilja, niti vnaprej določene zgodbe ali teme, ki bi jo "doživljal". Zato SL pravzaprav ni igra, ni simulacija v pravem pomenu besede, prej le navidezni prostor, v katerega lahko postavimo trirazsežne predmete, like, slike, zvoke ipd. in jih ob pomoči skriptnega jezika tudi "oživimo", animiramo in podobno. A tu se razlike še ne končajo. Navidezni svet SL iz resničnega sveta povzema še dve pomembni lastnosti - koncept zasebne lastnine in blagovno menjavo, ki temelji na "resničnem denarju". Zemlja (ali, bolje rečeno, virtualna zemlja) namreč v SL ni neka splošna dobrina, ki bi jo lahko naselil kdorkoli, temveč jo je treba vzeti v najem, in to za ustrezno vsoto tako imenovanih lindenskih dolarjev (L$). Čeprav se ti dolarji uporabljajo v navideznem svetu, gre pravzaprav za precej resnično obliko valute, saj jih je mogoče kupiti ali prodati za resnični denar. Preračunavanje vrednosti v "realno" večinoma poteka v ameriških dolarjih, poslovanje pa prek sistema PayPal (torej je mogoče uporabljati tudi valute, kot je evro). Menjalno razmerje med navideznim in ameriškim dolarjem je okrog 270 lindenskih za enega ameriškega in se spreminja glede na ponudbo in povpraševanje oziroma stanje same ekonomije. SL se namreč ponaša s pravcatim navideznim trgom - stvari in storitve je mogoče prodajati in kupovati podobno kot v realnem svetu.

Vsaka inkarnacija lahko ima poljuben videz in poljubne dodatke ... tudi krila, če je treba.

No, vsaj glede na dojemanje lastnine iz resničnega sveta ima koncept lastnine znotraj SL tudi določene omejitve. Zemlja je tako le pogojno olastninjena. Prebivalec jo sicer kupi, vendar mora vsak mesec plačevati odškodnino za njeno rabo. Ob tem mora najprej postati "cenjen" (premium) prebivalec SL, za to pa je treba odšteti devet ameriških dolarjev na mesec. To uporabniku v osnovi prinese 512 kvadratnih metrov ozemlja brez dodatnih mesečnih stroškov. Vsaka dodatna parcela prinese dodatne mesečne stroške in z vsem tem seveda služijo snovalci samega sistema Second Life, to je Linden Research iz San Francisca. Bog očitno tudi v tem primeru ni pozabil na svojo brado ...

Rastoča ekonomija?

Kaj se prodaja in kaj kupuje? Tako kot v "resničnosti" tudi tu ni enoznačnega odgovora. Prodajajo se storitve, zabava, obleke, poslopja, zemlja, skripti in vse drugo, kar je mogoče ponuditi kateremu od prebivalcev navidezne dežele. Tako niti ne čudijo zgodbe o posameznikih, ki prek poslovanja v SL služijo denar v resničnem življenju. In prav te zgodbe so verjetno razlog, da se v SL pojavlja vedno več navideznih "inkarnacij" ljudi, ki v SL vidijo nekakšno obljubljeno deželo oziroma krasni novi svet. Ko smo se tako s svojo inkarnacijo oziroma "avatarjem" prestopali na vhodu v SL in se pogovarjali z naključnimi novinci, jih je presenetljivo veliko izjavilo, da so prišli v SL, ker so slišali, da je mogoče tu kaj zaslužiti. Ekonomske razmere v globaliziranem svetu očitno niso ravno rožnate, če posamezniki namesto na trdnih tleh matere Zemlje iščejo službo kar v svetu digitalnih posnetkov.

A tudi v obljubljeni deželi na "drugi strani" horizonta resničnosti uspeh ni zagotovljen. Vsaj sodeč po ekonomskih rezultatih, ki jih ustvarja naraščajoča skupnost nekaj več kot 2,5 milijona avatarjev oziroma inkarnacij, ki so si našle drugi dom v SL. No, resnici na ljubo je le kakšnih deset odstotkov zares aktivnih obiskovalcev ali prebivalcev, kakor vam je ljubše. In od teh četrt milijona aktivnih je le kakih 17.000 takih, ki poslujejo pozitivno - torej dobijo več denarja iz SL, kot ga vanj "pretočijo" iz resničnega življenja. In tudi med temi so razlike velike. Dobra polovica ima namreč dobiček manjši od deset ameriških dolarjev in le 90 (da, devetdeset) jih na mesec ustvari več kot 5000 ameriških zelencev. Tudi v primerjavi z dobro staro Zemljo na prvi pogled nič kaj spodbudni rezultati.

Tudi velika podjetja se zanimajo za "novi svet".

A očitno so rezultati dovolj dobri, da možnosti trgovanja, ustvarjanja, prodajanja in promoviranja izdelkov in storitev (in tudi snovanje novih) ob migraciji ljudi v navidezni svet niso ostale prezrte s strani akterjev globalnega trga. Ob zasičenosti ljudi z različnimi vsebinami v realnem in tudi navideznem svetu "klasičnega" medmrežja in posledični nedovzetnosti za te je seveda vsaka novost, vsak prostor, ki ponuja dodatne možnosti za trženje in popularizacijo različnih izdelkov, več kot zaželen. In zgodbe o uspehu, kakršna je, recimo, tista o Nathanu Keiru, avstralskem programerju, ki je ustvaril igro znotraj SL, ki je postala tako priljubljena, da mu je uspelo prodati pravice zanjo, so še dodaten razlog za tako zanimanje. Pa tudi podatek, da naj bi bila četrtina časa, ki jo uporabniki namenjajo bivanju v SL, porabljena za konstruiranje predmetov, pisanje skript in podobna opravila, ki "oživljajo" in izpolnjujejo navidezni prostor. Preračunano naj bi v enem letu opravili toliko ur dela, da bi bilo to na trgu vredno okrog 410 milijonov ameriških dolarjev. Potencial, ki ni zanemarljiv. Ob tem pa podjetja v novem okolju vidijo tudi možnosti za spreminjanje določenih opravil, ki so do zdaj potekala fizično ali pa ob pomoči rešitev, ki so bile zelo nepodobne realnim. SL tako izkoriščajo za različne kongrese, seminarje, delavnice, predstavitve, poučevanja, predavanja in podobno. Znotraj SL tako najdemo že prave pravcate univerze, čeprav seveda ni verjeti, da boste z njihovimi diplomami lahko kaj pametnega poWal Mart, IBM pa je pred kratkim objavil, da namerava zgraditi navidezne trgovine za verigo Sears.

Nič čudnega, da bolj futuristično usmerjeni analitiki menijo, da bi bil lahko navidezni svet zaradi intuitivnosti zgled celo operacijskim sistemom prihodnosti. Hiša namesto okenskega namizja, omare z različnimi predmeti namesto imenikov, svet zunaj hiše namesto medmrežja ... OS v slogu Jurassic Parka, brrr ...

Še drobno opozorilo: pravno gledano prebivalec SL ni lastnik inkarnacije, temveč je prebivalec sama inkarnacija. Kaj to pomeni? Pomeni pač, da je tudi lastništvo vsega v SL zgolj lastništvo same inkarnacije, samega avatarja, in ne tistega, ki je ta lik ustvaril. Drobna podrobnost, ki pa zelo veliko pomeni v praktičnem pomenu. Prav ta odnos je do zdaj v vseh pravnih bitkah, ki so se vodile zaradi SL (kršitve zasebnosti, kraja intelektualne lastnine), vplival na to, da dejanske fizične osebe na rovaš navideznih osebkov niso mogle zavarovati svojih pravic, ki jih poznajo iz resničnosti, tudi v navideznem svetu. Pravna praznina, ki spremlja vse novotarije, tako rekoč.

Spominska soba, posvečena socializmu, komunizmu in marksizmu, katere lastnik je inkarnacija pod imenom Slobo Milosz.

Moj sanjski jaz

Seveda pa je večina prebivalcev v SL še vedno prej zaradi "firbca" in zabave kot pa zaradi sanj o uspehu. Pri tem jim navidezni svet omogoča, da postanejo tisto, kar v realnem življenju morda nikoli niso mogli biti. Podobo, ki jo prebivalec prevzame v SL, je namreč mogoče kar najbolj prilagoditi lastnim željam in okusu. Za to potrebuje dokaj obširen 3D urejevalnik (moč pa je uporabljati tudi druge 3D programe, kot je npr. Poser), s katerim lahko spreminjamo različne lastnosti svojega avatarja, kot so poimenovani liki drugega življenja in kar dobesedno ne pomeni nič manj kot "božansko inkarnacijo". No, če odvzamemo božanskost, bi lahko bil izraz inkarnacija kar primeren za navidezne podobe SL. Tako si lahko spreminjamo praktično vse proporce obraza in telesa, povečamo mišice, preoblikujemo nos, ustvarimo želeno pričesko, se oblečemo v skladu z našimi željami in podobno. Mimogrede, inkarnacije imajo v osnovi praktično vse ude pravega telesa, razen spolnih. Čemu so snovalci sistema inkarnacijam dopustili to pomanjkljivost, sicer ni jasno, je pa tudi to ena od priložnosti za zaslužek, ki so jo pograbili snovalci dodatkov za SL. Tako je mogoče v specializiranih prodajalnah, ki jih v SL kar mrgoli, kupiti vse velikosti in oblike, ki bi si jih lahko zamislili, in če si želite pripeti dva penisa, imeti dve vagini ali kar oboje, je seveda mogoče tudi to. In znotraj SL je mogoče osebke s takimi "modnimi dodatki" tudi najti. Morala tu še ni pustila opaznejših sledi. Pravzaprav je skorajda ni, med pisano ponudbo raznih klubov, barov in diskotek je namreč najti le malo takih, ki svoje priljubljenosti ne bi vsaj deloma dvigovali tudi z erotičnimi in seksualnimi vsebinami - od plesov ob drogovih do trdih oblik zadovoljitve tipa verige, usnja ali biča. Beseda normalno tu izgublja pomen. O tem priča tudi to, da zna vsaka inkarnacija SL tudi leteti. Le kaj bi si še lahko želeli?

Izobraževalni centri prihodnosti?

Civilna sim-družba

Vendar pa v drugem življenju svoje priložnosti niso našli zgolj ekonomisti, prodajalci, 3D oblikovalci, nezaposleni, tehnični zasvojenci, perverzneži in navidezni žurerji. V SL je mogoče najti tudi številne druge oblike politične in družbene dejavnosti, ki še kako spominjajo na resnični svet. Tako je mogoče praktično vsak dan obiskati različne okrogle mize, sestankovalnice, delavnice ..., posvečene temam, ki ljudi begajo tudi v resničnem svetu in očitno vzbujajo skrb in zanimanje tudi znotraj navideznega. Recimo ekologiji, ki je v središču zanimanja srečevanj zelenih aktivistov, kakršne organizira, denimo, organizacija Silva Mura. Če ne veste, kaj pomenijo termini permakultura, beau biologija ali kaj je Teslin elektromotor, lahko vse to izveste tudi v SL. Voditeljica srečanja Aki Clutterbuck je zelena aktivistka, ki se ukvarja z organizacijo različnih civilno-družbenih dogodkov znotraj sveta SL, s poudarkom na ekoloških vsebinah. Po njenem mnenju je SL odlična platforma za širjenje in posredovanje idej med ljudmi z vsega sveta, ki za razliko od drugih socialnih omrežij znotraj medmrežja deluje veliko bolj realno, zato ljudje komunicirajo veliko bolj sproščeno in iskreno.

45 ameriških dolarjev za 25 minut pri zasebnem psihiatru.

Morda, čeprav je vprašanje, ali so (tudi) tu "zeleni" zares "zeleni". V spletu je tako mogoče najti zanimiv izračun, ki priča o tem, da tudi navidezni prebivalci niso niti najmanj energijsko nezahtevni. Povprečna poraba inkarnacije znotraj SL naj bi namreč bila skoraj enako število kilovatnih ur (1752 kWh), kot jih porabi povprečen prebivalec Brazilije (1884 kWh). Strežnikov je v sistemu SL namreč kar 4000, povprečno število ljudi po svetu pa je med 15.000 in 17.000 (več o tem si lahko preberete na www.roughtype.com/archives/2006/12/avatars_consume.php).

Mesta v SL niso našli le ekologi, temveč tudi drugi, denimo pankerji, socialisti, celo anarhisti. Med bolj bizarnimi prizori, na katere smo naleteli v SL, je gotovo izpostava francoske nacionalne stranke skrajnega desnega predsedniškega kandidata Le Pena. Pred njo noč in dan posedajo aktivisti, ki nosijo transparente, vpijejo gesla proti stranki v SL in se v znak protesta celo samozažigajo (seveda brez usodnih posledic, ki bi jih to imelo v resničnem življenju). Manjkajo le še simulirani specialci in slika bi bila skoraj podobna realnosti.

Za pot v nirvano je mogoče navdih iskati tudi v budističnem templju.

Le kam gre ta svet?

Ob trenutnem razvoju in naravnanosti tehnologije, ki stremi predvsem k povezovanju številnih računalnikov prek vedno širših podatkovnih povezav, je bilo Second Life na neki način mogoče celo pričakovati. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo nekdo povezal ljudi v neko simulacijo sveta, ki nima trdnih pravil. In trirazsežnost naredi tak svet veliko bolj dojemljiv za povprečnega uporabnika. To gotovo lahko potrdi vsak, ki je kdaj igral dvorazsežne in trirazsežne igre.

Prevladuje kič, pa čeprav le navidezen.

A kaj bi tak razvoj dejansko lahko pomenil za prihodnje oblike komuniciranja, bivanja in delovanja človeka, je pravzaprav težko napovedovati. Ali je Second Life le še en poskus odpiranja novih možnosti trgovanja v globalni bitki kapitala (v tem trenutku je namreč težko kaj več od tega) ali pomeni uvod v transcendenco človeštva tudi v navidezno sfero, redefinicijo socialnih odnosov, odpiranje novih svetov znotraj obstoječega, bi lahko verjetno napovedali le v Delfih. Morda je le muha enodnevnica, še en poskus inovatorjev, da neverjetni potencial sodobnih tehnologiji prevedejo v nekaj uporabnega, morda velik svet izobraževalnih, trgovskih in zabavnih vsebin, morda pa je dejansko uvod v scenarij, kakršne poznamo iz filmov vrste Matrica, pot v simulaker, kopijo realnega sveta, ki bo razvila lastno realnost. No, če drugega ne, je SL vsaj zanimiv tehnično-socialni fenomen. V navideznem svetu so ljudje namreč pogosto veliko manj navidezni kakor v svetu, ki ga vidimo vsak dan. Svoje skrite strani je pač laže prikazati v digitalni podobi, digitalnem okolju. In ravno te skrite plati človeka se v SL kažejo bolj odkrito in brez sramu. Žal tako v pozitivni kot tudi negativni podobi.

Sneg pada. Vsaj v drugem življenju.

Second Life

Kaj: Navidezni 3D svet, ki živi v internetu.

Kje: www.secondlife.com.

Za: Ponuja nove možnosti zabave, poslovanja, kreativnosti in komunikacije.

Proti: Nič od tega ni "resnično".